Jedro

Tožena stranka je reorganizirala delovni proces tako, da je ukinila delovno mesto vodja projektov, ki ga je zasedal tožnik, in sicer zaradi optimiziranja stroškov poslovanja. Delodajalec ima možnost, da organizira delovni proces tako, da je to zanj najbolj ugodno, tako v tehnološkem kot ekonomskem smislu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more spuščati v presojo smiselnosti, potrebnosti in racionalnosti poslovanja določenega delodajalca oziroma v podrobne finančne kazalce, pri čemer delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi v primeru, če posluje finančno uspešno. Sodišče v postopku odloča le o tem, ali je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi skladna z zakonom. V konkretnem primeru je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz tehnoloških in organizacijskih razlogov, kar je skladno z določili 88. člena ZDR-1. Tožena stranka tudi ni navidezno reorganizirala svojega dela. Dela tožnika so namreč opravljali drugi zaposleni. Ker je obstajal utemeljen poslovni odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1.Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2015 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo do dne 1. 11. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2002. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za čas od 2. 6. 2015 do 31. 10. 2015 ter ji za ta čas obračunati zapadle bruto plače v bruto višini 1.859,83 EUR mesečno, od posameznih zapadlih mesečnih bruto plač obračunati in odvesti pripadajočim institucijam davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsake posamezne plače, ki teče od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila, vse zmanjšano za nadomestila, ki ga je prejemala na zavodu od 2. 6. 2015 do 31. 10. 2015. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 22.317,96 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek.

5. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbe kjer tožeča stranka zahteva, da jo tožena stranka v roku 8 dni pozove nazaj na delo; v delu tožbe kjer tožeča stranka zahteva, da tožeči stranki traja delovno razmerje pri toženi stranki od 2. 11. 2015 dalje pa do vrnitve nazaj na delo; v delu tožbe kjer tožeča stranka zahteva nadomestilo plače, ki ga je tožeča stranka prejela na Zavodu RS za zaposlovanje in se nanaša na čas od 2. 6. 2015 do 1. 11. 2015 in vsa nadomestila plače po 2. 11. 2015 pa do vrnitve na delo.“

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožniku plača stroške pritožbe. Navaja, da odločitev sodišča glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pravilna, saj temelji na osnovi ocene o zmanjšanih prihodkih v letu 2015. Osnova za odpoved je predvideno gibanje prihodkov tožene stranke v letu 2015, zaradi česar naj bi tožena stranka morala izvesti določeno reorganizacijo. Iz predloženih bilanc poslovnega izida za leti 2013 in 2014 izhaja, da je bil položaj družbe dober, saj so se prihodki od prodaje povečali, preneseni čisti dobiček in bilančni dobiček pa sta bila večja. Povsem logično je, da je zmanjšanje čistega dobička v letu 2014 prišlo na račun večjih stroškov dela (zaposlitev dveh novih programerjev in nove poslovne sekretarke, skupaj trije delavci in ne štirje) ter večjih stroškov blaga, materiala in storitev. A.A. si je po lastni izpovedi zadal v letu 2015 prodati za 350.000,00 EUR produktov in se na tej podlagi odločil podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, s čemer naj bi prihranil 25.000,00 EUR, medtem ko naj bi pri „drugih“ stroških prihranil 15.000,00 EUR. Šele na zaslišanju je direktor tožene stranke podal pavšalno prognozo o manjših prihodkih v letu 2015 in posledično potrebnem zmanjšanju stroškov. S sodbo opr. št. VIII Ips 27/2013 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delodajalec v sodnem postopku ne more več uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če jih uveljavlja jih sodišče ne upošteva. Sodišče presoja le razloge, ki jih je obrazložil že sam delodajalec - sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 124/2012. Sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložijo stranke. Preiskovalnega načela ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker je nepravilno uporabilo določbi 7. in 212. člena ZPP, oziroma ju sploh ni uporabilo, takšno ravnanje pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V skladu z ZDR-1 mora razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajati in mora biti hkrati utemeljen. Ni pravilno podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na podlagi predvidevanj. Po navedbah v odgovoru na tožbo in izpovedi A.A. sta on in B.B. 1. 4. 2015 podpisala novi pogodbi o zaposlitvi (on za direktorja in vodjo prodaje in B.B. za vodjo razvoja) in tedaj naj bi dejansko ukinili tri delovna mesta vodje projektov. Navedeno ne drži, saj je tožnik po pogodbi o zaposlitvi delal še naprej, in sicer do 8. 4. 2015, ko mu je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sicer pa sta B.B. in A.A. delala še naprej enaka dela kot prej. Tožnik je v tožbi, pripravljalni vlogi kot tudi ob zaslišanju obširno razložil, da je nudil tehnično podporo vsem zaposlenim, ker je edini imel certifikate C., D., in E., da je opravljal vse tehnične in strokovne funkcije v geoinformacijskih sistemih, ki se nanašajo na strokovno obdelavo podatkov, analizo podatkov in davčne preračune za potrebe nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Edini je tudi poznal AVTOCAD. Tožnik je predlagal zaslišanje F.F., ki bi lahko izpovedal, katero delo je prevzel od tožnika, če sploh kaj. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. F.F. je bil tisti, ki je dejansko najbolje poznal delo tožnika. Delo tožnika se ni porazdelilo med preostalih 8 delavcev tožene stranke. Dela nista prevzela dva programerja, ki ju je zaposlil še tožnik. Del in nalog tožnika tudi ni prevzel B.B.. A.A. je potrdil, da je B.B. delal le na projektu G., ki pa je bila le ena od številnih zadolžitev tožnika. V tem delu je sodba protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Prav tako ne vzdržijo navedbe A.A., da tožena stranka ne potrebuje certifikatov iz znanja specifične programske opreme (C., D., AVTOCAD), ko pa ti certifikati izkazujejo, da tožena stranka obvlada programska orodja, ki jih potrebuje za razvoj in vzdrževanje geoinformacijskih sistemov. Pri toženi stranki ni nikogar, ki bi razpolagal s certifikati kot npr. D., C. in AVTOCAD, tožena stranka navedenega niti ni prerekala, zato se štejejo ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP za priznana. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in navaja, da je tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ves čas postopka trdila, da je razlog za odpoved reorganizacija in ukinitev delovnega mesta vodje projektov. Delodajalec ima pravico, da organizira poslovni proces v skladu s svojimi poslovnimi potrebami in se odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico tudi ukinitev delovnega mesta. V te odločitve se sodišče ne sme spuščati. Sodišče v postopku ugotavlja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in presoja le, ali so podani razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi. Tožnik si pomanjkljivo razlaga 14. točko obrazložitve, v kateri je sodišče navedlo ekonomski - poslovni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDR-1. Zmotno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka matematično, bilančno dokazati, da je potrebna reorganizacija in zmanjšanje stroškov. Tožnik ni tisti, ki lahko presoja, ali je določeno delovno mesto v družbi potrebno ali ne. Glede navedb, da je tožnik imel edini certifikate ter da je njegovo delo bistveno širše, ni relevantno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pravilno je namreč uporabilo določila 7. člena ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Sodišče tudi ni kršilo 212. člena ZPP, ki sicer določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče utemeljeno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem F.F., saj le-ta ne bi mogel izpovedati stvari, ki bi bile relevantne za rešitev zadeve, torej ali je prevzel delo tožnika. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni potrebno, da bi en delavec prevzel dela drugega, pač pa se delo lahko razporedi med vse ostale zaposlene delavce. Tako tudi ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer ureja načelo kontradiktornosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Sodišče je presojalo podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in se pravilno opredelilo do relevantnih dokazov.

7. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika ter zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. je ugotovilo, da je tožnik podal izjavo o odstopu 1. 3. 2015. Iz izjave izhaja, da iz osebnih razlogov nepreklicno odstopa z mesta direktorja, navedeno med strankama tudi ni bilo sporno, pri čemer očitno ni bilo sporno niti to, da sta stranki po odstopu tožnika kot direktorja dejansko pričeli izvrševati pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z dnem 21. 6. 2002 za delovno mesto vodja projektov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2002 od 16. 7. 2002 dalje na delovnem mestu vodja projektov, nato je postal direktor tožene stranke, in kot že navedeno je iz osebnih razlogov odstopil z odstopno izjavo z dne 11. 3. 2015. V nadaljevanju je tožena stranka tožniku 8. 4. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer pogodbe iz leta 2002, pogodbe, ki sta jo stranki dejansko izvrševali. Tožniku je po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo delovno razmerje potem, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, v katerem je bil do 31. 5. 2015 zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

8. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2015 izhaja, da tožena stranka tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer tožena stranka v odpovedi izrecno navede, da je odpovedni razlog tehnološki in organizacijski na strani delodajalca, ter da tožena stranka ukinja delovno mesto vodja projektov zaradi optimiziranja stroškov poslovanja. Delodajalec ima možnost, da organizira delovni proces tako, da je to zanj najbolj ugodno, tako v tehnološkem kot ekonomskem smislu, pri čemer za rešitev zadeve ni bistveno, ali delodajalec razpolaga z delavci, ki imajo določene certifikate. Direktor tožene stranke je glede na tožnikove navedbe jasno izpovedal, da lahko tožena stranka vse znanje najde na spletni strani H. in raznih forumih, kar je dopustno. Kot je pravilno navedlo sodišče, se sodišče ne more spuščati v presojo smiselnosti, potrebnosti in racionalnosti poslovanja določenega delodajalca oziroma v podrobne finančne kazalce, pri čemer delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi v primeru, če posluje finančno uspešno. Sodišče v postopku odloča le o tem, ali je bila podana odpoved skladna z zakonom, v konkretnem primeru je bila podana iz tehnoloških in organizacijskih razlogov, kar je skladno z določili 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Delodajalec tudi ni navidezno reorganiziral svojega dela, saj je pojasnil, da so dela tožnika opravljali drugi zaposleni, kar je dopustno. Tudi zatrjevanja tožnika, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, za rešitev ni bistveno, pri čemer nobena od podanih pojasnil direktorja tožene stranke ne predstavlja drugačnega ali novega razloga, temveč le natančnejšo utemeljitev potrebnosti reorganizacije.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.