Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne zadošča, da delodajalec pripravi navodila za varno delo in vedenje na delovnem mestu v primeru motenj, ampak mora delavce s temi navodili seznaniti. V nasprotnem primeru delodajalec za škodo, ki jo delavec utrpi, ker se odprave motenj loti na nepravilen način, krivdno odgovarja.
Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 11.700,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka za plačilo, in v istem roku plačati 119,05 EUR odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, t.j. od 17. 3. 2010 do plačila, kar zahteva tožnik več, t.j. plačilo 9.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne (točka I izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške postopka v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe v znesku 1.048,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka sodbe).
Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v smislu njenih pritožbenih navedb. Ne strinja se z višino odškodnine odmerjene za nepremoženjsko škodo, saj je občutno prenizka in v nasprotju s sodno prakso. Znesek 6.000,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, je občutno prenizek tudi glede na sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče, saj je bila odškodnina v teh primerih, zadeva opr. št. II Ips 1001/2006, zadeva opr. št. II Ips 558/2004 in zadeva opr. št. II Ips 438/2007, oškodovancem priznana v višjem znesku. Enako velja tudi za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče tožniku določilo v višini 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo tožnikove okoliščine, saj je tožnik še posebej prizadet, ker bo kot fizični delavec vse življenje težje opravljal svoje poklicno delo. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11.700,00 EUR je tako glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku prenizka in ne predstavlja pravične odškodnine, saj predstavlja le 11,7 kratnik povprečne plače v Sloveniji, s tem pa odstopa od sodne prakse, oziroma od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste nepremoženjske škode.
Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe nad zneskom 5.819,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper odločitev o stroških postopka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 5.819,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne in na novo odmeri stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ter predvsem glede na objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke o vrsti poškodbe, stopnjah in trajanju posameznih oblik telesnih bolečin ter času in načinu zdravljenja tožniku prisodilo odškodnino za telesne poškodbe in nevšečnosti pri zdravljenju v previsokem znesku 6.000,00 EUR. Tako ni v zadostni meri upoštevalo, da pri tožniku ni prišlo do pretrganja napete kite, ampak le do natrganja. Po izpovedi izvedenca bolečina ob samem dogodku ni bila tako izrazita, tožnik pa hudih bolečin tudi ni trpel. Poleg tega pritožba opozarja, da težave v ramenskem sklepu niso bile takšne, da bi tožnika prepričale na zdravniški pregled. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo za utrpeli sekundarni strah 700,00 EUR, saj je tožnik s prvim obiskom zdravnika čakal, kar pomeni, da ni bil tako zaskrbljen, da bi to opravičevalo prejem denarne odškodnine. Se pa pritožba strinja s tem, da je bil tožnik zaskrbljen za izid zdravljenja pred artroskopskim posegom, dokler se stanje ni stabiliziralo. Po ugotovitvah pritožbe, je v celoti neutemeljena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR in to glede na ugotovitve izvedenca. Tožena stranka je že v pripombah na izvedensko mnenje opozorila, da je procentualna ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika zavajajoča in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca o obsegu trajnih posledic, saj je izvedenec na strani 6 mnenja izrecno navedel, da so trajne posledice pri tožniku podane v obliki rahlo zmanjšane grobe moči v desni roki in malenkostno zavrti gibljivosti v desni rami. Ta opis pa ne opravičuje denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podrejeno pa tožena stranka opozarja, da so duševne bolečine iz tega naslova lahko podane le v manjšem obsegu, nikakor pa ne v 5 %, kot to navaja izvedenec in tudi sodišče prve stopnje.
Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da je tožniku priznalo nagrado v priglašeni višini, iz sodbe ni razvidno, kaj ta nagrada vključuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo odmeri skladno z novo odvetniško tarifo, glede na nov uspeh v pravdi, tožniku pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbe tožene stranke.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki dne 27. 8. 2008, ko je odpravljal zastoj na aglomeratorju A. in sicer je v napol prepognjenem položaju poskušal s težko železno palico dolžine dveh metrov dvigniti kepo od diska. Kljub temu da ga je takrat zapeklo v desni rami, je kepo še naprej dvigoval in reševal zastoj in si tako v več kot enournem reševanju tudi poškodoval prst. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik utrpel izvin palca desne roke in delno raztrganino rotatorne manšete in da je na mestu okvare kite prišlo do vnetja. Na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do poškodbe prišlo pri opravljanju dela in na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo poškodbo. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi zaslišanih prič in tožnika izhaja, da je do podobnih zastojev, kot ga je reševal tožnik, občasno prihajalo, delavci pa niso imeli navodil, kako naj v takem primeru ravnajo. Izvedenec je ugotovil, da tožena stranka kljub temu, da pogosto prihaja do tehničnih težav pri delovanju stroja, nima izdelanih navodil za postopek ukrepanja in načina odprave zastojev. Tožena stranka je sicer kasneje z vlogo z dne 17. 10. 2011 predložila navodila za varno delo, vendar je bilo to že po prvem naroku za glavno obravnavo. Izvedenec pa je tudi opozoril, da je tožena stranka s tem svojim ravnanjem opustila ključni varnostni element, saj ni pomembno le da delodajalec pripravi navodila za varno delo in obnašanje na delovnem mestu ob motnjah, ampak mora biti delavec s tem praktično seznanjen. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku škoda nastala brez njene krivde.
Tožnik je zahteval nematerialno odškodnino v skupni višini 21.000,00 EUR in sicer za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja 9.000,00 EUR, za pretrpljeni sekundarni strah 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR in 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.
Sodišče prve stopnje mu je iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja prisodilo znesek 6.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo nevšečnosti, ki jih je tožnik v zvezi z zdravljenjem trpel, trajanje telesnih bolečin in tožnikovo starost, tako na podlagi tožnikove izpovedi in ugotovitev izvedenca, upoštevalo pa je tudi sodno prakso.
Za strah in sicer sekundarni strah je sodišče tožniku glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi dosodilo znesek 700,00 EUR.
Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je dosodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da se tožnik rekreacijsko z borilnimi športi po nesreči ne more več ukvarjati, da sedaj lahko hodi v hribe le na lažje vzpone, da se lahko z motorjem vozi le na manjše relacije in da je oviran pri opravljanju delovnih obveznosti v službi, saj desne roke nima več tako močne kot je bila pred nezgodo, upoštevalo pa je tudi oceno izvedenca, da je tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti 5 %, zaradi česar ima tožnik občasne lahke duševne bolečine. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa tožniku sodišče prve stopnje ni prisodilo odškodnine, saj je izvedenec ocenil, da skaženosti poškodba ni zapustila, v to pa se je na glavni obravnavi prepričalo tudi sodišče. Iz naslova materialne škode je sodišče prve stopnje tožniku v celoti dosodilo vtoževani znesek 119,05 EUR, saj je tožena stranka ta znesek po višini priznala.
Tako je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 11.700,00 EUR, višji zahtevek iz tega naslova za znesek 9.300,00 EUR je zavrnilo, v celoti pa je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo materialne škode v višini 119,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR, kar je 6 - kratnik povprečne plače v Sloveniji, je v skladu s sodno prakso, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo pri odmeri. V zadevah opr. št. II Ips 1001/2006 z dne 28. 5. 2009 in opr. št. II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009 je šlo za podobni poškodbi, kot je bila tožnikova. Oškodovancu v prvi omenjeni zadevi je bilo iz tega naslova dosojenih 8,5 povprečnih plač, v drugi pa 8,7, vendar pa sta se oba oškodovanca zdravila dlje časa kot tožnik (prvi 9 mesecev, drugi pa dve leti) in trpela tudi bolečine večje intenzitete in trajajoče dlje časa. V tretji zadevi, ki jo omenja sodišče prve stopnje opr. št. II Ips 558/2004, pa je šlo za pretrganje rotatorne manšete, kar je težja poškodba kot je tožnikova, tudi nevšečnosti so bile večje, prav tako pa tudi bolečine, iz tega naslova pa je oškodovanec prejel dvanajst povprečnih plač. Glede na navedeno, so neutemeljene tako pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo sodne prakse, na katero se je v sodbi sklicevalo, prav tako pa tudi ne pritožbene navedbe tožene stranke, da je dosojeni znesek previsok. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo primerno in pravično odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami na odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec v zadevi II Ips 558/2004 prejel šestkratnik povprečne plače, zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je 5 %, v zadevi II Ipd 438/2007 je oškodovanec iz tega naslova prejel 5,8 kratnik povprečne plače, zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je 7 %, v zadevi II Ipd 1001/2006 pa je oškodovanec prejel štirinajstkratnik povprečne plače zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 22,5 %. Tako je po stališču pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku kot pravično dosodilo iz tega naslova v višini 5.000,00 EUR, kar je petkratnik povprečne plače, primerna. Višino odstotka zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ugotovil izvedenec na podlagi posledic poškodbe, saj je tožniku zaradi poškodbe desnega ramenskega sklepa v manjši meri ostala zavrta gibljivost ramenskega sklepa in v istem predelu zmanjšana groba moč desnega uda ter težave in manjše bolečine v predelu rame ob težjih delih s to roko in ob spremembah vremena. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da bo tožnik pri svojem delu delno omejen. Glede na navedeno, so neutemeljene pritožbene navedbe tako tožeče stranke, kot tudi tožene stranke, saj je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova primeren in pravičen.
Prav tako je primerna in pravična tudi odškodnina v višini 700,00 EUR, ki jo je tožniku iz naslova strahu dosodilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik najprej čutil znosno bolečino v ramenskem sklepu z omejeno gibljivostjo, ker pa sta se bolečina in zmanjšana gibljivost stopnjevali, se je tožnik zglasil pri zdravniku. Neumestne so tako pritožbene navedbe tožene stranke, da dejstvo, da tožnik zdravnika ni obiskal takoj po nezgodi, ampak šele nekaj dni kasneje, kaže na to, da tožnik ni bil zaskrbljen in zato do odškodnine iz tega naslova ni upravičen. Izvedenec je ugotovil, da je bil ob samem sunku izražen kratkotrajni sekundarni strah, ob prvem pregledu ter v specialističnih ambulantah v zvezi s samim posegom pa hud sekundarni strah, ki je trajal dva do tri dni, potem pa je v času ambulantne fizikalne terapije bil izražen sekundarni strah lahke oblike, zaskrbljenost pa je trajala do februarja, ko se mu je stanje začelo izboljševati. Tako je tožnik vsekakor upravičen do odškodnine za pretrpljeni sekundarni strah.
Kljub temu, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka pomanjkljiva, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se iz obrazložitve da razbrati, da je sodišče prve stopnje tožniku kot potrebne stroške po 155. členu ZPP priznalo nagrado za postopek in nagrado za narok po tarifah ... in ... Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS 67/2008), potne stroške pooblaščenke po tarifi ..., materialne stroške po tarifi .., DDV po tarifi ..., izvedenine in pričnine po odmeri sodišča ter potne stroške za tožnika. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu tudi ugotovilo, da so stroški odmerjeni pravilno.
Ker sta pritožbi neutemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Ker stranki s pritožbama nista uspeli, skladno s 154. členom ZPP vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.