Jedro

Predmet posestnega varstva ni pravica, ampak zadnja mirna posest: v sporu zaradi motenja posesti se torej ne ugotavlja pravica do posesti, ampak le dejanska oblast nad stvarjo, ki naj bi bila predmet motenja.

Pasivno legitimiran v motenjski pravdi je vsak, ki je posest odvzel oziroma motil. To je lahko tudi lastnik v razmerju do nekoga, ki ima stvar v dejanski oblasti (četudi bi se mogoče izkazalo, da ta nima pravice do posesti).

S posegom se tisti, ki moti posest, postavi v vlogo posestnika, kar vsekakor spreminja dotedanji način izvrševanja posesti: če je bil prej posestnik izključni posestnik, z motilnim ravnanjem motilec postane na nek način soposestnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 307,99 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da v 8 dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje na nepremičnini z ID znakom: parcela 0000 190/3 tako, da odstrani del ograje, ki se začne ob fasadi 52 cm od vhodnih vrat v stavbo št. 0000-281 in naprej poteka pravokotno na stavbo št. 0000-281 v dolžini 127 cm, nato pa pod kotom v smeri stavbe št. 0000-267 še 150 cm do točke, ki je 210 cm oddaljena od stavbe št. 0000-281 in ki onemogoča dostop do celotnega 210 cm širokega pasu neposredno ob tej stavbi ter da odstrani ostanke prej stoječe ograje in brun, ki ležijo na tem delu parcele (I. točka izreka). V bodoče mu je prepovedalo s postavljanjem ograje ali kakršnihkoli drugih ovir posegati v posest tožnikov na delu nepremičnine z ID znakom: parcela 0000 190/3 v 210 cm pasu ob stavbi št. 0000-281 (II. točka izreka). S III. točko izreka pa mu je naložilo, da tožnikoma plača njune pravdne stroške v znesku 1.966,33 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

Najprej opozarja, da je sodišče spregledalo, da so imeli v posesti sporno nepremičnino tudi lastniki nepremičnine. Zemljiško knjižni lastnici A. A. in B. B. sta imeli celotno parcelo v lastniški posesti. Posest se lahko izvaja tudi na daljavo, pomembno je, da je ta pridobljena in da sta lastnici v položaju, da jo na stvari lahko izvajata. Če lastnik dejansko ne izvršuje neposredne dejanske posesti, ne izgubi statusa posestnika. Lastnikom, niti tožencu, ki je za lastnike neposredno izvajal posest, nihče ni preprečeval, da bi uporabljalo tudi del parcele neposredno ob stavbi št. 281. Zato ne more biti drugačen zaključek, kot da sta bila tožnika skupaj z lastniki (in tožencem kot njihovim pooblaščencem) soposestniki spornega dela parcele št.190/3. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožnik oz. lastniki niso imeli posesti na sporni parceli. Navaja, da je na izrecno vprašanje sodnice, ali je poleg tožnikov še kdo drug v preteklosti izvajal posest, odgovoril, da so1 ta sporni del uporabljali tudi sami (pri čemer je mislil nase in na solastnike parcele) ravno toliko kot tožnika. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tej izpovedbi, nasprotno je brez obrazložitve zapisalo, da ocenjuje izpovedbe tožnikov za prepričljive. Ker se do toženčeve izpovedbe ni opredelilo, dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in je sklep pomanjkljivo obrazložen. Toženec navaja, da je posest izvrševal v imenu svoje hčere, ki ga je za to pooblastila. Meni, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imela tožnika izključno posest spornega dela parcele. Parcela št. 190/3, k. o. ..., je v posesti več oseb, tudi tožnikov in toženca, vendar teh navedb toženca sodišče ni upoštevalo, ampak se je osredotočilo le na ozek pas pred hišo. Pritožba poudarja, da so imeli lastniki parcele 190/3 iz naslova lastništva in toženec posest tudi na spornem pasu ob stavbi 281. Ograja je postavljena z namenom zaščite celotne te parcele, po navodilu lastnikov parcele. Za ta spor je nepomembno, da je sodišče ugotovilo, da sta imela tožnika posest na objektu v času od 2006 do 2010, objekt namreč ni predmet spora.

Kot drugo se pritožba sklicuje na sodno odločbo VSRS II Ips 749/2005 in tam zavzeto stališče, da zgolj postavitev vrat bistveno ne otežuje prehoda do zemljišča, če je bil tožeči stranki izročen ključ, da lahko sporna vrata kadarkoli odklene in odpre. Predmetna vrata sploh niso zaklenjena in nimajo ključavnice, ampak se jih z odstranitvijo zapaha enostavno odpre. Zato po prepričanju toženca sploh ne gre za motilno ravnanje, do česar se sodišče ni opredelilo.

Toženec meni, da sodišče ni obrazložilo zakaj verjame tožnikoma, da ob vložitvi tožbe na ograji ni bilo vrat in da so bila ta narejena po začetku tega spora. Sodišče se je oprlo na izpovedbo priče C. C., za katero je jasno, da je v sporu s tožencem in je zato lahko pristranska v svoji izpovedbi. Toženec je izpovedal, da je takoj po razgovoru s tožnikoma na ograji naredil vrata, saj je videl, da bi lahko bil problem. Ni jasno, zakaj mu sodišče ne verjame.

Lastniki imajo pravico zaščititi svojo nepremičnino pred dostopom tretjih oseb in živali, zato je narejena ograja s provizoričnimi vrati, ki so poznana samo osebam, ki imajo pravico dostopa na parcelo 190/3 (tudi tožnika).

3. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata njeno zavrnitev in potrditev sklepa ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Ob tem opozorita, da sta odločbi VSRS sklep II Ips 749/2005 in VSL sodba I Cp 257/2020 neuporabni za konkreten primer, saj v obravnavani zadevi ne gre za spor med soposestniki, ampak med posestniki in tretjim, ki ni imel posesti. Dodajata tudi, da v motenjski pravdi sodišče ne presoja pravice do posesti, ampak kdo je v trenutku motenja imel stvar v posesti. Tožnika izpostavljata tudi, da je dokazni postopek pokazal, da je bila odločitev za postavitev sporne ograje izključno toženčeva, da za to ni bil pooblaščen s strani solastnikov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ).2

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da na spornem delu parcele št. 190/3, k. o. ... (sporni pas v širini 210 cm ob stavbi 281) ne toženec, niti sedanji ali pretekli lastniki parcele št.190/3 pred namestitvijo nove ograje v aprilu 2020 niso imeli posesti. Ta sporni pas zemljišča je bil torej do postavitve sporne ograje v izključni posesti tožnikov. Obrazložitev izpodbijanega sklepa glede tega je prepričljiva, sodišče pa je pri tem med drugim ugotovilo, da tudi iz izpovedbe toženca izhaja, da sta sporni pas imela v posesti tožnika z družino in da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi imel ta del zemljišča v posesti kateri od solastnikov parc. št. 190/3. Sodišče je povzelo in analiziralo tudi izjave drugih prič, ki vse po vrsti potrjujejo posest tožnikov, ki sta na sporno območje lahko pristopala neodvisno od kogarkoli kadarkoli sta hotela. Glede na vsebino opravil pa je bilo na podlagi izpovedb prič ugotovljeno tudi, da ni šlo le za pristop dvakrat letno, ampak po potrebi in kadarkoli. Iz tega je razvidno, da je sodišče svojo odločitev, zakaj verjame tožnikoma in ne tožencu, povsem zadosti in prepričljivo obrazložilo ter da pritožba povsem neutemeljeno trdi, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe toženca in da svoje odločitve, zakaj verjame tožnikoma, ni obrazložilo. Ob tem je treba jasno opozoriti, kar je storilo že tudi sodišče prve stopnje in tudi tožnika v odgovoru na pritožbo, da predmet posestnega varstva ni pravica, ampak zadnja mirna posest: v sporu zaradi motenja posesti se torej ne ugotavlja pravica do posesti, ampak le dejanska oblast nad stvarjo, ki naj bi bila predmet motenja. Morebitna pravica na stvari je lahko predmet drugačnega sodnega varstva. V zvezi s tem je treba pojasniti še, da je pasivno legitimiran v motenjski pravdi vsak, ki je posest odvzel oziroma motil. To je lahko tudi lastnik3 v razmerju do nekoga, ki ima stvar v dejanski oblasti (četudi bi se mogoče izkazalo, da ta nima pravice do posesti).

7. Glede sklicevanja na odločbo VSRS II Ips 749/2005 z dne 22. 2. 2007 pritožbeno sodišče soglaša s pojasnilom sodišča prve stopnje iz 68. in 69. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Stališče iz navedene sodne odločbe se nanaša na primer, ko gre za motenjski spor med več soposestniki. Ker pa je bilo v tej pravdi ugotovljeno, da toženec (in tudi solastniki parc. št. 190/3) ni imel posesti na spornem pasu 210 cm od stavbe 281, ni mogoče govoriti o njegovi soposesti (ali soposesti solastnikov parc. št.190/3). Torej gre za poseg neposestnika v zadnje mirno posestno stanje. V takem primeru je ključno, da je motilni poseg samovoljen (da je bil v obravnavani zadevi poseg tak, je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi povsem ustrezno obrazložilo), saj v vsakem primeru spreminja dotedanji način izvrševanja posesti. S posegom se namreč tisti, ki moti posest, postavi v vlogo posestnika, kar vsekakor spreminja dotedanji način izvrševanja posesti: če je bil prej posestnik izključni posestnik, z motilnim ravnanjem motilec postane na nek način soposestnik. Zato za odločitev niti ni pomembno ali so na ograji nameščena vrata in od kdaj. Ko pritožba opozarja na izpovedbo priče C. C., ki naj bi bila v sporu s tožencem in zato pristranska, je treba pojasniti, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje povsem logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj se je oprlo na njeno izpovedbo. V 51. točki obrazložitve je tako pojasnilo, da ji verjame, saj je glede tega, kdo je uporabljal sporni pas ob stavbi 281. izpovedba skladna z drugimi izpovedbami, glede fiksnosti prvotne sporne ograje (da torej prvotno v njej ni bilo nameščenih vrat) pa ji verjame, ker je logično, da je kot nova solastnica (v maju 2020) parcele 190/3 šla pogledat, kje lahko dostopa na sredinski travnik in pri tem opazila, da na ograji ni vrat. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je takšno sklepanje sodišča prve stopnje prepričljivo.

8. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da imajo lastniki pravico zavarovati svojo nepremičnino pred dostopom tretjih oseb in živali, a vendar ne na način, da s tem posežejo v mirno posest kogarkoli. V zvezi s tem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje iz 81. točke obrazložitve, da večinska odločitev solastnikov ne izključuje protipravnosti, saj gre pri tem za opravičevanje posega v posest s pravico (ki pa ne more biti predmet varstva v posestnem sporu).

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnikoma pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo 375 točk, 10 % dodatka za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 Pritožba v zvezi s tem opozarja, da je tu prišlo do pravopisne napake in bi se moral odgovor pravilno glasiti: »smo« namesto »so«, kar naj bi bilo razvidno iz nadaljevanja stavka. 2 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 3 Čeprav – kot pravilno opozarja pritožba – ima pravico do posesti, a je bilo glede tega že pojasnjeno, da pravica do posesti ne vpliva na odločitev v motenjeski pravdi.