Jedro

Pritožnik zmotno meni, da bi lahko njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 14.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2015 (I. točka izreka) in mu naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 1.175,79 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da mu je nastala bistveno višja škoda kot 50,00 EUR mesečno. Pred izbrisom je v A. opravljal dejavnost taksista. Zaradi izbrisa bi si moral urejati nove dokumente v BIH, tega pa zaradi vojne v BIH ni mogel in je lahko dobil potni list šele v letu 1999. V vmesnem času mu je novembra 1993 prenehalo obrtno dovoljenje za taksi prevoze, šele julija 1999 se je zaposlil v nekem gradbenem podjetju v S., kasneje pa pri C. Sodišče je samo ugotovilo, da je tožnikova valorizirana plača v letu 1990 znašala 538,99 EUR in bi moralo vsaj ta znesek upoštevati kot osnovo za izgubo na zaslužku v letih 1991 in 1992. Ravno zaradi izbrisa je imel težave pri pridobivanju strank, saj je imel zelene registrske tablice in ni mogel pridobivati zadostnega števila strank. Zaradi ravnanja toženke je izgubil zaslužek za čas od decembra 1993 do junija 1999, to je za pet let in sedem mesecev. Kot taksist je zaslužil okoli 1.000,00 EUR mesečno in je prikrajšan na zaslužku, kot tudi za delovno dobo, to je plačilo prispevkov za ZPIZ in ZZZS.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine v višini 14.550,00 EUR na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Trdi, da bi v obdobju izbrisa (od 26. 2. 1992 do 3. 4. 2000) zaslužil po 1.000,00 EUR mesečno. Z upoštevanjem omejitve višine denarne odškodnine iz 12. člena ZPŠOIRSP zahteva trikratnik odškodnine, ki mu je bila določena v upravnem postopku.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik po višini ni dokazal izgube na zaslužku, je prepričljivo utemeljena in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožnik zmotno meni, da bi lahko (v postopku sicer nesporno ugotovljena) njegova povprečna valorizirana plača v leta 1990 (538,99 EUR) predstavljala osnovo za odmero izgube na zaslužku v letu 1991 in 1992. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 avto prodal; da je imel v letu 1991 in 1992 „krizo z osnovnim sredstvom“ in zaslužil le za preživetje. V tem obdobju ni zaslužil niti toliko, da bi si plačeval prispevke za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki so mu bili kasneje odpisani. Nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne izpodbija) utemeljujejo zaključek, da tožnik ni dokazal, da bi kot taksist kadarkoli zaslužil 1.000,00 EUR mesečno, sploh pa ne v zadnjem letu pred izbrisom, ko je ostal (po lastni krivdi) brez avta. Zaradi navedenega tudi ni mogoče sklepati, kakšen bi bil njegov zaslužek, če do izbrisa ne bi prišlo (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika).

7. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ne more zahtevati plačila prispevkov kot premoženjsko škodo ter presojo, da bi si tožnik lahko pravočasno pridobil državljanstvo RS že v letu 1991 in da so bili razlogi, da ga je pridobil šele leta 2003 na njegovi strani (10. in 11. stran obrazložitve).

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo (še posebej glede na njeno vsebino), pa niso bili potreben strošek za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).