Jedro

V uvod odločbe ne spada navedba vseh zakonov in podzakonskih aktov, na podlagi katerih organ v zadevi odloča. Pa tudi sicer kršitev določbe 212. člena ZUP ne pomeni kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP.

Organ je pravilno uporabil materialni predpis, ko je za vsak objekt na parceli, v soodvisnosti s stavbnim zemljiščem, ki objektu pripada, tožniku izdal odločbo, saj gre za, glede na nesporno število treh objektov, za tri obveznosti plačila komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje in posledično tri upravne zadeve (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2017 z dne 1. 3. 2017).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil pritožbi tožnika zoper odločbo št. 3514-0075/2015-4 z dne 23. 6. 2015; v 2. točki izreka odločbo št. 3514-0075/2015-4 z dne 23. 6. 2015 odpravil in v celoti nadomestil z izpodbijano; v 3. točki izreka tožniku za stavbo št. 95 del 1, k.o. ... na parceli 135/2 k.o. ... odmeril komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje (izboljšanje komunalne opremljenosti) v višini 1.597,75 EUR; v 4. točki izreka, da mora zavezanec plačati občini odmerjen znesek v roku 30 dni; v 5. točki izreka, da mora zavezanec po prejemu te odločbe v 30 dneh občini posredovati kopijo gradbenega dovoljenja, razen za objekte, ki so bili zgrajeni pred 31. decembrom 1967 ali kateregakoli drugega upravičenega razloga po veljavnem Zakonu o graditvi objekta; v 6. točki izreka, da mora pred izvedbo priključka zavezanec o tem pridobiti pisno soglasje izvajalca javne službe; v 7. točki izreka, da se odločba šteje kot obvestilo o obvezni priključitvi na javno kanalizacijo. V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1271/2016-9 z dne 25. 5. 2017, zaradi učinkovanja sodbe pa mora v celoti odpraviti svojo odločbo 3514-0075/2015 z dne 23. 6. 2015 in jo nadomešča z izpodbijano (1. in 2. točka izreka). Novo odločbo izdaja na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), drugega odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) in 11., 13. in 16. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za kanalizacijo komunalnih odpadnih vod, ki je bila zgrajena v obdobju 2008 - 2013 in bo zgrajena v obdobju 2014 - 2015 v občini Cerklje na Gorenjskem (Odlok). Iz podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc (Register nepremičnin, GURS) je razvidno, da je tožnik lastnik stavbe št. 95 del 1 na parceli 135/2 k.o. .... V skladu z 11. členom Odloka je na območju, kjer je zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje, obvezna priključitev v roku šestih mesecev po prejemu obvestila o obvezni priključitvi. Višino plačila komunalnega prispevka je izračunal po formuli iz Odloka.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi v zvezi s pritožbeno navedbo, da se izpodbijana odločba ne bi smela izdati na podlagi Odloka, pojasnjuje, da je bil Odlok sprejet na podlagi takrat veljavne zakonodaje, določb Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik) ter Statuta Občine Cerklje na Gorenjskem. Iz izpodbijane odločbe izhaja, na kakšen način se je izvedel izračun in odmera komunalnega prispevka, na podlagi Programa opremljanja stavbnih zemljišč za kanalizacijo občinskih odpadnih vod, ki je bila zgrajena v obdobju od 2008 - 2013 in bo zgrajena v obdobju 2014 - 2015 v Občini Cerklje na Gorenjskem (Program) in Odloka. Podatki so bili pridobljeni iz javnih evidenc. Ne soglaša z navedbo, da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit ter da posega v pristojnost Upravnega sodišča, saj je iz sodbe I U 1271/2016 jasno razvidno, da je Upravno sodišče odpravilo odločbo št. 3514-0075/2016-06 z dne 17. 3. 2016 ter 3. in 4. točko odločbe Župana št. 3514-0075/2015-8 z dne16. 6. 2016, tako, da v tej fazi, kot je obrazložil prvostopni organ, obstaja odločba prve stopnje št. 3514-0075/2015-04 z dne 23. 6. 2015 in pritožba na to odločbo z dne 7. 7. 2015. Nadalje tožniku pojasnjuje, da se komunalni prispevek odmeri za vsako stavbo posebej in ne za parcelo. Ker v tožnikovem primeru stojijo na eni parceli tri stavbe v njegovi lasti, je dobil tri odločbe. Pomembni so podatki o zemljišču pod stavbo (tloris) in neto tlorisna površina stavbe.

3. Tožnik uvodoma pojasnjuje, da toženka vztraja pri argumentih, čeprav je Upravno sodišče v sodbi I U 1270/2016, pod točko 12, podalo jasno navodilo, ki pa ga toženka ignorira. Izpodbijani odločbi sta obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka. Uvod odločbe prve stopnje ne vsebuje vseh obveznih sestavin, ki jih za takšne primere določa ZUP. Opira se na Odlok, vendar je to podzakonski akt, na katerega se odločba ne bi smela opreti. Izpodbijani odločbi prve in druge stopnje sta v obrazložitvi tako nepopolni, da se ju ne da preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe prve stopnje ne izhaja, na kakšen način in pravnih podlagah oziroma metodologiji je organ tožniku odmeril komunalni prispevek. Tudi drugostopna odločba le pavšalno ponavlja vsebino odločbe prve stopnje. Poznavanje materialnih predpisov izdajatelja upravnega akta je bistvenega pomena za pravilno odločanje, odločbi pa tožniku ne omogočata učinkovitega udejanjanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter v obrazložitvi ne odgovorita na vprašanje, zakaj se tožniku odmeri prispevek v višini 1.551,69 EUR. Organ bi moral za konkretno stavbno zemljišče (beri: stavbo št. 95 del 1 parcela 135/2) izdati le eno samo odločbo. Zakaj je tožniku za isto parcelo organ izdal kar tri upravne odločbe in mu posledično brez pojasnil podražil komunalni prispevek še za dva dodatna priključka, ni pojasnjeno. Organ tožniku pred izdajo odločbe ni omogočil sodelovanja in s tem kršil postopkovna pravila ZUP kot tudi stvarne materialne predpise. Pred izdajo odločbe mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Organ tudi ni uporabil pravilne materialne podlage, saj je ta izdana na podlagi Odloka, ZUP ter Zakona o lokalni samoupravi. Odločba bi morala biti oprta na ZPNačrt, Uredbo o vsebini programov opremljanja stavbnih zemljišč ter Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka. Upravni organ je s tem, ko ni uporabil navedenih materialno-pravnih podlag odločil nezakonito. Za zakonito izdajo izpodbijane odločbe bi moral organ še posebej uporabiti sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt. Vsi navedeni relevantni materialno-pravni predpisi ZPNačrt, Uredba in Pravilnik govorijo o stavbnem zemljišču in ne o posameznih delih stavb, ki ležijo na samem zemljišču. Očitno je, da Odlok in posledično odločba nista v skladu z materialnimi predpisi. Zmotni sta odločitvi organa, ki eno stavbno zemljišče arbitrarno in v nasprotju z jasnimi kogentnimi predpisi prekvalificirata v tri stavbna zemljišča in tožniku za eno stavbno zemljišče prispevek zaračunata trikratno. Ugovarja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tožnik je lastnik le enega stavbnega zemljišča, parcele 135/2, v izmeri 907 m2, zato mu iz tega razloga upravni organ priklopa na javno kanalizacijsko omrežje ne more in ne sme zaračunati trikratno. V naravi gre v tehničnem in dejanskem pogledu za en komunalni priključek. Prereka tudi višino odmerjenega komunalnega prispevka, gre za pretiran izračun, ki bistveno odstopa od drugih primerljivih vaških skupnosti iste Občine Cerklje na Gorenjskem. Konkreten izračun ne upošteva metodologije, ki je bila uporabljena za druge vaške skupnosti. Tako je grobo poseženo v ustavno varovano pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Za naselje ..., ..., ..., ... in ... je sklenjena pogodba o izgradnji hišnega priključka za sekundarno fekalno kanalizacijo in plačilo priključnine ter je bilo v njej sporazumno določena priključnina na kanalizacijo in čistilno napravo v višini 2.500,00 DEM (oz. 1.250,00 EUR) na enoto priključka. Ta znesek priključnine je po pogodbi zavezoval občino, da je bila dolžna izvesti priključek na objekt (torej tako primarni kot sekundarni kanalizacijski vod) in še to samo za primarno kanalizacijsko omrežje. Priklop sekundarnega kanalizacijskega omrežja pa je bil dolžan zagotoviti vsak uporabnik sam na lastne stroške. Iz določbe tretjega odstavka 13. člena Odloka izhaja, da se bodo podatki o stavbišču objekta in neto tlorisne površine zajemali iz uradnih evidenc Geodetske uprave. Iz same odločbe pa izhaja, da se neto tlorisna površina objekta določi po REN-u, pri čemer ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila določena neto tlorisna površina stavbe, prav tako pa po preverjanju podatkov iz odločbe in primerjavi teh podatkov s podatki GURS ne more ugotoviti na kakšnem temelju je v izpodbijani odločbi zajeta površina parcele objekta. Iz obrazložitve ne izhaja utemeljitev, na kakšen način je organ pridobil podatek za izračun tlorisnih površin in površin zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje le za eno stavbno zemljišče, prav tako pa tudi za komunalne storitve. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika in navaja, da so občinski odloki, na katere se toženka neposredno in konkretno sklicuje v odmeri, sprejeti na podlagi določb ZPNačrt. V zvezi z ugovorom, da je bila kršena pravica tožnika do sodelovanja v postopku, se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1277/2016, iz katere izhaja primerna uporaba skrajšanega ugotovitvenega postopka. Toženka je podatke, ki se nanašajo na stavbe, pridobila iz uradnih evidenc, REN - GURS, kot je tudi konkretno pojasnila. Zavrača tudi očitke o neenakopravni obravnavi občanov, do katerih se zaradi nekonkretiziranosti niti ne more konkretno opredeliti, ter poudarja, da pri svojem delovanju ves čas postopa v skladu z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet preizkusa je odločba o odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožnikovega zemljišča, na katerem stoji tudi stavba 95 del 1, z novo komunalno opremo - kanalizacijskim omrežjem.

7. Tožnik uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Po njegovi oceni je prvostopenjska odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka že, ker se v uvodu odločbe opira le na Odlok. V potrditev stališča se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1270/2016 (pravilno: I U 1271/2016), vendar si njeno vsebino napačno razlaga. Bistvo odločitve v sodbi I U 1271/2016 je v očitku organu (prve in druge stopnje), da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe (št. 3514-0075/2015 z dne 17. 3. 2016) odločal o veljavnosti odločbe št. 3514-0075/2015-04 z dne 23. 6. 2015 in pritožbi tožnika zoper njo, na podlagi podzakonskega predpisa (6. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka - Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem št. 4/2015, ki je določal, da prenehajo veljati odločbe o odmeri komunalnega prispevka, izdane na prejšnji podlagi) in jo na tej podlagi odpravil. Posamezna vprašanja upravnega postopka so namreč lahko drugače kot v ZUP urejena le z drugim zakonom, ne pa s podzakonskim predpisom.

8. ZUP predpisuje v prvem odstavku 212. člena, kaj mora vsebovati uvod odločbe (ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku). Navedba določb podzakonskega predpisa v uvodu odločbe kaže na kratko označitev zadeve, za katero gre v postopku. Ne spada pa v uvod odločbe navedba vseh zakonov in podzakonskih aktov, na podlagi katerih organ v zadevi odloča. Pa tudi sicer kršitev določbe 212. člena ZUP ne pomeni kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Zakaj pa naj bi odsotnost navedbe zakona, ki je bil podlaga za izdajo spornega odloka, pripeljala do napačne oziroma nezakonite odločitve, pa tožnik ne obrazloži. 9. Nadalje tožnik ugovarja, da se odločb upravnih organov ne da preizkusiti. V zvezi s prvostopno odločbo navaja, da iz nje ne izhaja na kakšen način in na kakšnih pravnih podlagah oziroma metodologiji je upravni organ prve stopnje tožniku odmeril prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje ter da tudi drugostopni organ le pavšalno ponavlja vsebino prvostopenjske odločbe. Sodišče ugovoru ne more slediti. Že prvostopenjska odločba v obrazložitvi pojasnjuje način odmere in pravno podlago (Odlok in Program), drugostopenjska odločba pa obrazložitev prvostopenjske odločbe dopolni in pojasni, da je bil za tožnika sporni Odlok sprejet na podlagi ZPNačrt, Uredbe in Pravilnika. Pojasni tudi, iz katere javne evidence je prvostopenjski organ črpal podatke za izračun komunalnega prispevka po formuli iz Odloka, in s tem dopolni pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega organa, za kar ima pooblastilo v ZUP. Iz obeh upravnih odločb izhaja način (metoda, formula), po kateri je odmerjen komunalni prispevek, pojasnjene so tudi pravne podlage in evidenca, ki je bila vir uradnih podatkov, zato tožnikov ugovor, da se odločbe ne da preizkusiti, ker naj iz nje ne bi izhajala pravna podlaga in uporabljena metoda, ni utemeljen.

10. V okviru kršitve določb postopka tožnik navaja še, da bi moral organ za konkretno stavbno zemljišče tožniku kot edinemu lastniku parcele 135/2 k.o. ... izdati le eno samo odločbo. Naveden ugovor utemeljuje na lastništvu te parcele, kar bi organ pri izdaji odločbe moral upoštevati. Zakaj vsaka posamezna stavba kot objekt pomeni podlago za izdajo svoje odmerne odločbe, bo sodišče pojasnilo pri obravnavi ugovora pravilne uporabe materialnega prava. Kršitev določb postopka, ker je odmerjen komunalni prispevek za stavbo 95 del 1 na parceli 135/2 k.o. ..., ni podana, ker je podlaga za takšno odločbo materialno pravo, ki na način kot je postopal upravni organ, opredeljuje eno upravno zadevo (2. člen ZUP).

11. Neutemeljeno pa tožnik tudi ugovarja, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, kar pomeni kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V obravnavani zadevi je organ vodil skrajšani ugotovitveni postopek in dejansko stanje oziroma pravno relevantna dejstva ugotovil iz uradnih evidenc. V posledici nesodelovanja tožnika v postopku naj bi bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila določena neto tlorisna površina objekta po REN-u in na kakšnem temelju je zajeta površina glede podatka o površini parcele objekta. Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP organ lahko po skrajšanem postopku odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Sodišče ocenjuje tožnikov ugovor o kršitvi določb postopka, ker mu pred izdajo odločbe ni bilo omogočeno sodelovanje, kot neutemeljen in v celoti pavšalen, saj iz upravnih odločb izhaja vir pridobitve podatkov, tožnik pa ni v pritožbi (ne navaja pa tudi v tožbi) navedel nobenega konkretnega podatka (dejstva), ki bi bil neskladen s podatki uradnih evidenc, da bi organ v pritožbenem postopku moral ugotoviti nepravilnost pri izbiri postopka, tožnika zaslišati in mu s tem dati možnost, da se zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi izjasni o uradnih podatkih. Kot je sodišče že navedlo, pa tožnik tudi v tožbi ne navaja podatka, ki bi bil neskladen z uporabljenim pri odmeri komunalnega prispevka, da bi lahko sodišče podvomilo v podatek iz javne evidence . Torej, da bi v obravnavani zadevi zaradi izvedbe skrajšanega ugotovitvenega postopka prišlo do nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tožnik ni izkazal in tudi ne, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je v skrajšanem ugotovitvenem postopku načelo zaslišanja stranke izključeno (tretji odstavek 144. člena ZUP).

12. Tožnik ugovarja napačni uporabi materialnega prava. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je organ odmeril komunalni prispevek na podlagi Odloka in Programa, drugostopenjski organ pa pojasni, da je Odlok sprejet na podlagi ZPNačrt, Uredbe in Pravilnika, kar je pravilna pravna podlaga za ta podzakonski predpis. Na pravilno uporabo le-teh opozarja tudi tožnik. Kolikor z ugovorom, da organ za izdajo prvostopenjske odločbe ni uporabil pravilne materialne podlage, meni, da zato, ker se je oprl le na odločbe Odloka, torej da je zgolj iz tega razloga materialno pravo napačno uporabljeno, nima prav. Odmera komunalnega prispevka neposredno temelji na Odloku, da bi bil ta v nasprotju in konkretno v katerem delu z zakonom ali Ustavo, pa tožnik zgolj pavšalno navaja, ko ugovarja, da je več kot očitno, da Odlok ni v skladu s predhodno navedenim materialnim pravom. Sodišče je v skladu s 125. členom Ustave RS pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki je bil uporabljen pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali Ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (institut exceptio ilegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno nanašajo na zakonitost Odloka. Tožnik zatrjuje, da relevantni materialno-pravni predpisi ZPNačrt, Uredba ter Pravilnik govorijo o stavbnem zemljišču in ne o posameznih delih stavb, ki ležijo na samem zemljišču (parceli), torej, da bi morala biti v njegovem primeru izdana le ena odločba, za stavbno zemljišče. 13. Da se komunalni prispevek obračuna za objekt (vsak) v soodvisnosti od stavbnega zemljišča, ki mu pripada, izhaja iz primeroma naštetih določb predpisov, na katere se sklicuje tudi tožnik. Iz petega odstavka 79. člena ZPNačrt (šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti), prvega odstavka 80. člena ZPNačrt (zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost), prvega odstavka 82. člena ZPNačrt (komunalni prispevek se določi na podlagi Programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo), prvega odstavka 6. člena Pravilnika (komunalni prispevek se izračuna tako, da se ugotovi na katero vrsto komunalne opreme lahko zavezanec priključi svoj objekt ali mu je omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme iz 3. točke prvega odstavka 71. člena ZPNačrt), tretjega odstavka 3. člena Uredbe (za parcelo po tej uredbi se šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen in za katerega mora zavezanec plačati komunalni prispevek). Odlok, na katerem temelji odmera komunalnega prispevka, je torej v skladu z materialnimi predpisi določil odmero. Odmera komunalnega prispevka je odvisna od konkretnih značilnosti stavbnega zemljišča, na katerem stoji objekt, ne pa od zemljiške parcele, ki jo tožnik napačno enači s stavbnim zemljiščem, torej ne zgolj od stavbnega zemljišča (kot ene enote), ki se nahaja na zemljiški parceli. Organ je torej pravilno uporabil materialni predpis, ko je za vsak objekt na parceli, v soodvisnosti s stavbnim zemljiščem, ki objektu pripada, tožniku izdal odločbo, saj gre za, glede na nesporno število treh objektov, za tri obveznosti plačila komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje in posledično tri upravne zadeve (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2017 z dne 1. 3. 2017).

14. Tožnik ugovarja tudi nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju, pri čemer izhaja iz napačnega razumevanja materialnega prava, kar je sodišče razložilo tožniku v prejšnjih odstavkih. Da bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je tožnik lastnik le enega stavbnega zemljišča, parcele 135/2 v izmeri 907 m2 ter bo v naravi izveden le en komunalni priključek, glede na zgoraj navedene pravne podlage tožnik neutemeljeno ugovarja. Kolikor pa se ugovor nanaša na podatke iz uradnih evidenc, pa je ta pavšalen, saj tožnik ne navaja ( in ni tudi v upravnem postopku) drugačne ugotovitve neto tlorisne površine objekta oziroma površine stavbnega zemljišča, ki temu objektu pripada. Predmet obrazložitve odločbe o odmeri komunalnega prispevka pa ni, da obrazlaga, na kakšen način je bil določen podatek o neto tlorisni površini objekta (ali stavbnem zemljišču, ki pripada objektu) v izvorni evidenci, v obravnavanem primeru pravne podlage za zapolnjevanje evidenc GURS-a, saj se podatki v njej zbirajo na podlagi zakona, ki to evidenco ureja. Lahko pa bi tožnik dokazoval nepravilnost podatka, vendar ga ni, na njem je bilo dokazno breme, da podatek uradne evidence izkaže kot nepravilen.

15. Tožnik prereka tudi višino odmerjenega komunalnega prispevka, da gre za pretiran izračun, ki bistveno odstopa od drugih primerljivih vaških skupnosti iste občine. Meni, da v njegovem primeru ni bila upoštevana metodologija, ki je bila primerjalno uporabljena za druge vaške skupnosti, zato mu je bilo poseženo v ustavno varovano pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Vendar pa tožnik ne pojasni, v kateri konkretni, pravno pomembni okoliščini naj bi bil njegov položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Višina komunalnega prispevka je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej je v različnih položajih lahko različna, kar izhaja že iz zakonske ureditve. Občina pa ima možnost tudi, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov. Tožnik torej ni izkazal posega v ustavne pravice.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik izvedbe glavne obravnave ni predlagal, predlagal pa tudi ni izvedbe dokazov. Kar je bilo za tožnika sporno, je uporaba prava pri izdaji izpodbijane odločbe, da pa je bilo pravo pravilno uporabljeno, je sodišče v sodbi pojasnilo (prvi odstavek 59. člena ZUS).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.