Jedro

Tožnik (javni uslužbenec) naj bi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, storil pred uveljavitvijo ZJU- B (31. 12. 2005), ko je bila očitana kršitev delovnih obveznosti opredeljena kot disciplinska kršitev. Zaradi te kršitve tožena stranka ne bi smela podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (ki se glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za javne uslužbence uporablja šele od uveljavitve ZJU-B dalje), saj gre za nedopustno retroaktivno uporabo določb ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. uporabo zakona, ki v času, ko naj bi bila očitana kršitev storjena, še ni veljal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. točki izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.209,96 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 2. 8. 2006 ter 13. 9. 2006 (o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku); ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo; naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 30. 10. 2006 do ponovnega nastopa dela plačati pripadajoče plače (pravilno nadomestilo plače) z vsemi dodatki, od njih odvesti prispevke in plačati davčne obveznosti, ter plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne neto plače do plačila; naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške obligatornega predhodnega postopka pri delodajalcu v višini 73.810,00 SIT oz. 308,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.209,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ker naj bi tožena stranka zamudila subjektivni petnajstdnevni prekluzivni rok, v katerem bi morala tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka naj bi za kršitev izvedela 17. 7. 2006, ko je generalni direktor policije izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in obvestilo o uvedbi postopka ter vabilo na zagovor. Svojo odločitev je prvostopno sodišče obrazložilo z dejstvom, da teče subjektivni rok v primeru kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, od takrat, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca in ne šele od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ko kršitev nima znakov kaznivega dejanja. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega sodišča ne strinja. Če bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno, bi bili vsi zaposleni, ki se jim očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, brez možnosti zagovora. Delodajalec mora delavcu zagovor omogočiti, ter se seznaniti z vsemi okoliščinami in razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo šteti kot datum, ko se je delodajalec seznanil z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, datum zagovora, to je 21. 7. 2006. Tožena stranka opozarja tudi na sklep in sodbo VS RS opr. št. Ips 236/2006 z dne 29. 2. 2006, kjer je sodišče obrazložilo, da se dolžnost omogočiti zagovor delavcu nanaša na postopek pred izredno odpovedjo delovnega razmerja in ga ni mogoče enačiti z neformalnimi razgovori delavca in delodajalca že pred tem – to izhaja tudi iz formalnih zahtev zakona v zvezi s samim zagovorom. Sklicuje se tudi na stališča pravnih teoretikov in vrhovnih sodnikov dr. Janeza Novaka ter mag. Ivana Robnika v zvezi s pomenom zagovora v postopku izredne odpovedi. Navaja še, da se kljub dejstvu, da se pripisuje velik pomen utemeljenim razlogom, ki jih mora dokazati delodajalec in da je bistvo izredne odpovedi v vsebini očitanih kršitev, celotni postopek zreducira na ugotovljeno procesno kršitev, ki jo je kot tako začela oblikovati sodna praksa, celo v postopku, kjer je delodajalec ravnal v skladu z zakonskimi normami, ker meni, da ima vsak zaposleni pravico do zagovora in obrambe. Tožena stranka ni kršila določb ZDR, ker le-te določno ne definirajo teka prekluzivnega roka. Sodišče pa je svojo odločitev sprejelo na podlagi sodb, ki so si med seboj tako različne, da ne moremo govoriti o (uveljavljeni) sodni praksi. Tožena stranka se tudi z odločitvijo sodišča, da pri presoji reintegracijskega zahtevka ni uporabilo določila 118. člena ZDR, ne strinja. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke, je povsem napačna in v nasprotju z zakonsko določbo kot s sodno prakso, po kateri lahko delodajalec ugotavlja in zakonito ugotovi, da ima določena kršitev znake kaznivega dejanja. Za zakonito izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni potrebna niti kazenska ovadba, kaj šele pravnomočna sodba. Zato je popolnoma jasno, da pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 2. odstavku 118. člena ZDR ni in ne more biti pravnomočna kazenska sodba. Prvostopenjsko sodišče je pri razsojanju spregledalo dejstvo, da sta kazenski postopek in postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dva različna, medsebojno neodvisna postopka, ki lahko obravnavata isti historični dogodek, saj delodajalec lahko ugotavlja znake kaznivega dejanja pri kršitvi pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne da bi bil kazenski postopek sploh uveden. Zakonodajalec je v 2. odstavku 118. člena ZDR dal pooblastilo sodišču, da samo razveže pogodbo o zaposlitvi takrat, ko upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pogoj za uporabo te določbe ni pravnomočna obsodilna sodba, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je že v dosedanjem postopku pojasnila okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Tožnik je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, zoper njega je bila podana kazenska ovadba in okrožno državno tožilstvo je 2. 10. 2006 zoper njega podalo obtožni predlog. Tožnik bi kot policist moral preprečevati oz. preganjati takšna dejanja. K varovanju in utrjevanju ugleda Policije pri opravljanju uradnih nalog in v zasebnem življenju ga zavezuje tudi Kodeks policijske etike. Tožnik je kršil prepoved škodljivega ravnanja iz določbe 35. člena ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Gre za tako porušeno zaupanje v verodostojno ravnanje tožnika, da je nadaljevanje delovnega razmerja z njim onemogočeno. Zaradi narave dela, ki ga opravlja policist, nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Poklic policista zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in v zasebnem življenju, dejanja, ki se tožniku očitajo, pa predstavljajo bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se od policistov zahtevajo, zato so podani vsi razlogi za uporabo določbe 2. odstavka 118. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne dne 2. 8. 2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 32/2006, UPB 2 – ZJU) ter 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene dne 11. 6. 2003, ko je v imenu V.R. prodal Z.B. ukradeno vozilo Audi A3, očitana kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (Uradno prečiščeno besedilo KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004). Po tej določbi KZ se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo zanjo dobljeno s prodajo ali zamenjavo, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. Očitana kršitev je bila po ugotovitvah tožene stranke v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi organa prve stopnje z dne 2. 8. 2006 ter v sklepu komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 9. 2006 storjena s prodajo osebnega avtomobila Audi A3, ki je bil od 15. 11. 2002 dalje registriran na lastnika V.R., in ki ga je tožnik neugotovljenega dne pridobil od V.R. ter dne 11. 6. 2003 v njegovem imenu prodal kupcu Z.B.. V času od 25. 4. 2002 od 21.30 do 26. 4. 2002 do 13. ure je bil navedeni avtomobil protipravno odtujen lastniku E.V.. Tožnik je v imenu V.R. vodil prodajo navedenega avtomobila in kupcu Z.B. povedal, da je policist, ter si s tem pridobil zaupanje kupca in prevzel kupnino. Dne 14. 11. 2005 pa je bilo s strani avstrijskih varnostnih organov ugotovljeno, da ima navedeni avtomobil Audi A3, srebrne barve, reg. št. NM ..., last Z.B., ponarejeno številko šasije, saj je bilo vozilo z navedeno številko v letu 2002 uničeno. Ugotovljeno je bilo tudi, da dejanska številka šasije pripada v Ljubljani odtujenemu vozilu E.V., zato je bilo vozilo 16. 11. 2005 Z.B. zaseženo. Tožniku je bilo očitano, da je imel na spletnih straneh objavljen oglas za prodajo omenjenega odtujenega vozila ter da je vedel, da je avtomobil pridobljen s kaznivim dejanjem, saj je od 25. 4. 2002 do prodaje vozila pogosto preverjal operativne informacije v evidencah Policije, kjer so se nahajali podatki o V.R., ki se že več let ukvarja s tatvinami in predelavo ukradenih vozil, bil pa je že štirikrat obsojen za kazniva dejanja. Organi tožene stranke niso verjeli zagovoru tožnika, ki je zatrjeval, da V.R. pozna le kot sokrajana, da nikoli ni oglaševal prodaje srebrnega Audija A3, last V.R. (ampak le prodajo svojega Audija), niti ni vedel, da je avto ukraden, saj se je avto predhodno več mesecev brez uspeha prodajal na dveh pooblaščenih servisih v Ljubljani in na Ptuju, pa tudi pred prodajo vozila Z.B. je bil avto pregledan na pooblaščenem servisu za Audi in Vokswagen A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR v skladu z določbami ZDR, zlasti 2. odstavkom 83. člena ter 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR. Tožniku je bil zagotovljen zagovor po vročitvi pisne obdolžitve, ki je bil izveden 21. 7. 2006. Pri presoji pravočasnosti podane izredne odpovedi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved podana prepozno, saj je tožena stranka zamudila subjektivni 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa je začetek teka subjektivnega roka določen drugače – pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo in storilcem najkasneje 17. 7. 2006, ko je generalni direktor policije J.R. izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in obdolžitev z vabilom na zagovor in da je zato tega dne začel teči 15-dnevni subjektivni rok. Stališče tožene stranke, da začne subjektivni rok v vsakem primeru, torej tudi v primeru izredne odpovedi zaradi kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, teči tisti dan, ko delavec poda svoj zagovor, in da je tudi v obravnavanem primeru odločilen datum zagovora 21. 7. 2006, je torej zmotno. Ker je začetek teka subjektivnega roka ugotovljen pravilno na dan 17. 7. 2006, je bila izredna odpoved, podana dne 2. 8. 2006, torej po poteku 15 dnevnega prekluzivnega roka, prepozna, saj je po poteku prekluzivnega roka prenehala pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem neutemeljene. To velja zlasti za trditev, da tožena stranka ni kršila določb ZDR, ker le-te določno ne definirajo teka prekluzivnega roka, in da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi sodb, ki so si med seboj tako različne, da ne moremo govoriti o (ustaljeni) sodni praksi. Iz citirane določbe 2. odstavka 110. člena ZDR je jasno razvidna razlika v začetku teka subjektivnega prekluzivnega roka za primer izredne odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR v primerjavi z izredno odpovedjo, podano iz drugih razlogov na strani delodajalca. Tudi stališča v sodni praksi v zvezi z navedenimi vprašanji niso različna.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi zato, ker je bila podana zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. št. 63/94 in nasl. – KZ), ki je bilo storjeno 11. 6. 2003, ko naj bi tožnik prodal ukraden avtomobil, last V.R.. V tem času pa za javne uslužbence še niso veljale določbe ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitev je bila torej storjena v času, ko so še veljale določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) o disciplinskem postopku in disciplinski odgovornosti javnih uslužbencev (členi 122 do 134) ter določbe o disciplinski odgovornosti, ki jih je vseboval Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 102/2004 – ZPol, čl. 95 do 99 ). Te določbe ZJU ter ZPol so bile črtane z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B, Ur. l. RS, št. 113/2005), ki je pričel veljati 31. 12. 2005. Do tega datuma je bila očitana kršitev opredeljena v 1. alinei 2. odstavka 123. člena ZJU kot težja disciplinska kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Za tako kršitev je bil v 2. odstavku 124. člena ZJU predviden disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, če je bila kršitev storjena naklepno ali iz hude malomarnosti (3. odstavek 124. člena ZJU). Po 99. členu ZPol pa je bila kot hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti delavca policije (poleg kršitev, navedenih v splošnih predpisih, ki veljajo za delavce v državnih organih) opredeljeno vsako dejanje, ki ima znake katerega od kaznivih dejanj iz 2. alinee 1. odstavka 67. člena tega zakona ali hujše kršitve predpisov o javnem redu. Tožena stranka torej glede kršitev, storjenih v času pred uveljavitvijo novele ZJU-B, ne bi smela uporabiti določb ZDR, ki v 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR tudi po vsebini drugače opredeljuje ravnanje delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, kot razlog na strani delavca za izredno odpoved delodajalca. Po citirani določbi 123. člena ZJU je bilo sankcionirano le dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, po citirani določbi ZDR pa je sankcionirano ravnanje delavca, ki krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (ureditev po ZDR je strožja, ker nima omejitev glede oblike krivde, nanaša pa se na vsa kazniva dejanja, ne le na tista, ki se preganjajo po uradni dolžnosti). Šele za obdobje po začetku veljavnosti ZJU-B (31. 12. 2005) je bilo v skladu z njegovim 154. členom ZJU potrebno glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca uporabiti določbe ZDR. Glede tožnikove kršitve, ki je bila storjena pred 31. 12. 2005, torej ni bilo možno uporabiti določb ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil na ta način ZDR uporabljen retroaktivno, kar ni zakonito in tudi zaradi načela pravne varnosti ni dopustno. Novela ZJU-B, ki je začela veljati 31. 12. 2005, je v 85. členu v 1. odstavku določila le, da se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti, pričeti pred začetkom uveljavitve tega zakona, nadaljujejo po do sedaj veljavnih določbah, ni pa posebej uredila takšnih primerov, kot je obravnavani, ko so bile kršitve storjene v času pred uveljavitvijo novele, disciplinski postopki pa do njene uveljavitve še niso bili začeti.

Tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uporabila zakona, ki je veljal v času storitve zatrjevane kršitve delovnih obveznosti, zato je izredna odpoved tudi iz navedenega razloga nezakonita in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo.

Prav iz navedenega razloga, torej zato, ker je s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca tožniku zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, storjene v letu 2003, tožena stranka nedopustno retroaktivno uporabila določbe ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po oceni pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne podlage za uporabo določbe 2. odstavka 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru, za kar se zavzema tožena stranka tudi v pritožbi. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi napačno določen tek zamudnih obresti od stroškov postopka. V tem delu je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe namesto od poteka paricijskega roka. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji VS RS dne 13. 12. 2006. V skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Upoštevajoč navedeno načelno pravno mnenje VS RS je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter delno spremenilo izpodbijano sodbo v 5. točki izreka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena, 3. točka 365. člena ter 353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu oz. ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).