Jedro

Sporna parcela, preko katere naj bi potekala trasa plinovoda, nesporno ni v lasti investitorja, temveč ima slednji na njej vknjiženo služnostno pravico obratovanja, vzdrževanja in nadzora plinovoda za čas trajanja in obratovanja plinovoda. Glede na to je bila pravilno upoštevana določba 53. člena ZUPUDPP, ki v prvem odstavku določa, da se kot dokazilo o pravici graditi objekte in izvajati druge posege v prostor, ki tvorijo prostorske ureditve iz 2. člena tega zakona, poleg dokazil iz 56. člena ZGO-1, šteje med drugim tudi: potrdilo pristojnega organa, da niso dokončani postopki po Zakonu o denacionalizaciji. Tožnik še ni zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele, kar pomeni, da poseg v njegovo zasebno lastnino ni izveden, glede na to, da je bil v času izdaje gradbenega dovoljenja denacionalizacijski postopek še v teku, posledično pa tudi ni bilo izvedeno dedovanje po morebitnem denacionalizacijskemu upravičencu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, številka 35105-80/2011/253 PK/VML z dne 23. 12. 2011, je tožena stranka pod točko I izreka odločila, da se investitorju A. d.o.o. Ljubljana (stranki z interesom v tem sporu) izda gradbeno dovoljenje za prenosni plinovod M2/1 Rogaška Slatina – Trojane od km 34+905 do km 37+442, na zemljišču parcelne številke: 152, 151/1, 150, 136/2, 129/2, 128, 381/8, 118, 140, 142, 141/2, 145, 144, 146/1, 384/1, 94/1, 93/1, 91/1, 90/1, 466, 258/1, 242/2, 255/4, 259/1, 258/2, 259/4, 260, 261, 299, 297/1, 300, 304, 305, 291/4, 291/1, 291/6 ,293, 380/1, 282/4, 379/7, 280, 279/7, 279/1, 279/3, vse k.o. …; 1455/156, 1455/158, 1455/17, 1455/12, 1465/5, 1458/2, 1469, 1468/3, 1463/1, 1468/5, 1467/1, 1506/1, vse k.o. ...; 1971/5, 210/2, 2001/9, 210/1, 209/2, 209/1, vse k.o. …. Pod točko II. izreka je odločeno, da se to dovoljenje izda znotraj delovnega pasu (za gradnjo v delovnem pasu do max. širine) 20 m, določenega v projektni dokumentaciji v obsegu, ki ga tožena stranka pod posameznimi točkami določno navaja. Navaja tudi vsa soglasja pristojnih organov in organizacij ter ostale okoliščine, ki se nanašajo na dovoljenost in pogoje gradnje.

V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je investitor A.A. d.o.o. (sedaj A. d.o.o. Ljubljana) dne 9. 8. 2011 z vlogo podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za prenosni plinovod M2/1 Rogaška Slatina – Trojane. Navaja priloženo projektno dokumentacijo, soglasja pristojnih organov in organizacij in dokazila o pravici graditi na zemljiščih, ki so navedena v gradbenem dovoljenju. Podrobno opisuje ves potek postopka v skladu z določbami 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in predpise, ki gradnjo dovoljujejo, to je Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (dalje ZUPUDPP) ter Uredbo o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami. Investitor je predložil vsa dokazila, ki dovoljujejo gradnjo v skladu z določbo 56. člena ZGO-1. Glede udeležbe tožnika v tem sporu navaja določbo člena 143 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem imajo v postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, pravico sodelovati tudi druge osebe. Razpisana je bila ustna obravnava, na kateri je sodeloval tožnik kot stranski udeleženec in hkrati tudi kot pooblaščenec štirih drugih vabljenih stranskih udeležencev. V zvezi z zemljiščem parcelna številka 282/4 k.o. … navaja, da je glede na določbe ZGO-1 (56. člen) in ZUPUDPP (prva alinea prvega odstavka 54. člena), to potrdilo upošteval kot dokazilo o pravici graditi na tem zemljišču. Po končanju vsakega izmed postopkov, ki so navedeni v prvem odstavku 54. člena ZUPUDPP, je investitor dolžan izvesti z lastnikom nepremičnine postopek za pridobitev lastninske pravice oziroma služnosti v javno korist v skladu z ZUPUDPP in predpisi, ki urejajo razlastitev (drugi odstavek 54. člena tega zakona). Obravnavana gradnja se nahaja v območju, ki se ureja z Državnim prostorskim načrtom za plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami, ki ga je Vlada RS sprejela z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 41/2010 (v nadaljevanju Uredba).

Tožnik v tožbi z dne 27. 1. 2012 uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je upravni organ na ustno obravnavo dne 24. 11. 2011 v prostorih UE Žalec povabil 11 stanskih udeležencev, katere se je med drugim udeležil tudi tožnik in sicer za zemljišče parcelna številka 282/4 k.o. …, ki je v teku postopka denacionalizacije. Odvetnica B.B. iz C. je obvestila toženo stranko o pravnem in dejanskem stanju glede nepremičnin parcelna številka 282/4, 282/5 in 282/6 vse k.o. …, vendar tožena stranka navaja, da je glede posegov v prostor v tem gradbenem dovoljenju zajeta le parcela 282/4 k.o. …, zato pojasnila glede ostalih dveh parcel niso pomembna za odločanje v primeru izdaje gradbenega dovoljenja. Glede nepremičnine parcelna številka 282/4 k.o. … teče postopek denacionalizacije po pokojnem D.D. Pravni naslednik po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu je tudi tožnik, ki je bil doslej v postopkih denacionalizacije, ki tečejo pred RS, UE Žalec in UE Velenje, imenovan kot skrbnih v postopku denacionalizacije vrnjenega premoženja pokojnemu D.D. O premoženju, ki je bilo že vrnjeno imenovanemu denacionalizacijskemu upravičencu, je odločalo Okrajno sodišče v Velenju in Okrajno sodišče v Žalcu, zato naj sodišče opravi uradne poizvedbe pri teh dveh sodiščih. Glede na to, da gradbeno dovoljenje navaja, da bo potekala gradnja vzporednega plinovoda po parceli 282/4 k.o. …, lastniki ne morejo imeti statusa stranskega intervenienta, temveč status stranke v postopku. Zato je v tem delu tožena stranka kršila določila ZUP. Tožeča stranka postavlja trditev, da določba 56. člena ZGO-1 in 54. člena ZUPUDPP nista v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Določila Ustave je treba uporabljati neposredno. Določila 56. člena ZGO-1 in 54. člena ZUPUDPP posegata v ustavne pravice in sta protiustavni. Predlaga, da sodišče na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču začne postopek presoje ustavnosti in zakonitosti teh dveh določb 54. Po teh spornih določbah se šteje, da je zadoščeno pravici razpolagati z nepremičnino, v kolikor izda pristojna upravna enota, ki vodi postopek denacionalizacije potrdilo, da postopek denacionalizacije po denacionalizacijskem upravičencu, ki zahteva vrnitev nepremičnine, na katero sega gradbeno dovoljenje še ni končan, ali izda potrdilo pristojno zapuščinsko sodišče, da zapuščinski postopek po denacionalizacijskemu upravičencu, kateremu je bilo vrnjeno premoženje, glede nepremičnine, na katero se bo poseglo z gradbenim dovoljenjem v javno korist, še ni končan. Določbe nasprotujejo 33. členu Ustave RS, po katerem je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in do dedovanja. To je v nasprotju tudi z določbo 67. člena SPZ, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine. Določba 54. člena ZUPUDPP je nesorazmerna in arbitrarna, zaradi česar ji pravni red ne more dati veljave. Ta določba neposredno posega v temeljno lastninsko pravico in postavlja v neenakopraven položaj in daje neenako varstvo pravic, v primerjavi z drugimi udeleženci postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Če je lastnik živ, mora investitor predložiti upravnemu organu pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ali pa odločbo, izvedeno po postopku podržavljenja. Tisti, ki je lastnik nepremičnine, na katero sem investitor poseči, ima pravice, ki mu jih daje poseben predpis. Lahko se brani pred podržavljenjem, ima pravico do vlaganja pravnih sredstev, česar pa upravičencu v postopku denacionalizacije ni omogočeno. Zakon ne ločuje, ali gre za žive denacionalizacijske upravičence, ali pokojne. Vsakomur je onemogočeno, da se upre razlastitvi oziroma posegu v svojo lastnino, ker mu to onemogoča 54. člen ZUPUDPP. Stranka lahko v upravnem postopku vloži sredstva, česar pa ni mogoče govoriti za potrdilo. Potrdilo upravne enote ali pristojnega sodišča je tisto, ki dovoljuje investitorju, da na grob način poseže v zasebno lastnino. Ta zakonska določba ne more biti sorazmerna s temeljnimi določbami, ki jih zasleduje Ustava v okviru varstva temeljnih človekovih pravic in varstva lastnine. Dodaja, da je določba 54. člena ZUPUDPP bolj kruta in s hujšimi posledicami, kot so bili po 1945. členu sprejeti zakoni, ki so podržavili ali odvzeli premoženje, in katere krivice sedaj že dolga leta odpravlja Zakon o denacionalizaciji. Določba 54. člena ZUPUDPP je določba, ki v resnici odvzema lastninsko pravico posamezniku v korist tretje osebe, brez možnosti, da se prizadeta stranka na učinkovit način upre takšnemu odvzemu lastninske pravice. Zakon velja tudi glede potrdila pristojnega okrajnega sodišča, da je v teku zapuščinski postopek. Dedičem je kršena določba 14. in 22. člena Ustave RS. Zapuščina preide na dediče s trenutkom smrti. V primeru, da je premoženje v postopku denacionalizacije vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, ki je pokojni, s pravnomočnostjo odločitve preide premoženje po samem zakonu na dediče. Slednjim je odvzeta možnost, da ohranijo svojo zapuščino, svojo lastnino, saj se zoper potrdilo okrajnega zapuščinskega sodišča ne more pritožiti. Gre za pravno stanje, ki je uzakonjeno v določbi 54. člena ZUPUDPP, na podlagi katere je mogoče na najobsežnejši način poseči v lastnino posameznika, ne da bi se lastnik lahko temu uprl z učinkovitimi pravnimi sredstvi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razsodi, da se tožbi ugodi in se gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala tožena stranka odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

V dopolnitvi tožbe z dne 7. 8. 2012 tožnik navaja, da je z dopisom z dne 26. 11. 2011 obvestil toženo stranko, da so bili vsi pravni posli, s katerimi je družba E. d.o.o. sedaj v stečaju, pridobila lastništvo nad parcelno številko 282/4 k.o. … izrečeni za nične s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 1/2010 in se je vzpostavilo stanje prvotnega lastnika, to je F. v stečaju oziroma stečajna masa (St 1313/2008). Stečajni upravitelj je priznal izločitveni zahtevek glede parcel 282/4 in 282/5 k.o. … v korist G.G., ki je bila žena D.D. S tem je bila izvirno pridobljena lastninska pravica na teh nepremičninah.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno stroškovno zavrne. Navaja, da je tožnik sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bil je seznanjen s projektom za pridobitev dovoljenja in je podal tudi izjavo na zapisnik, ki pa se ne nanaša na predvideno gradnjo, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali upravni postopek, ki ga je vodila tožena stranka, temveč na pričakovano pridobitev lastninske pravice na zemljišču parcelna številka 282/4 k.o. … v denacionalizacijskem postopku, ki ga vodi drug upravni organ. Tudi navedbe, da gradnja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja zajema druge parcele, ki v gradbenem dovoljenju niso navedene, in da so zato kršena določila ZUP in določbe ZGO-1, so nejasne in pavšalne, brez utemeljitev in dokazov. Tudi navedbe, da določbi 56. člena ZGO-1 in 54. člena ZUPUDPP, nista v skladu z Ustavo RS, in da tožena stranka ne bi smela uporabiti določbe, ki je protiustavna, so nepravilne. Upravni organ mora v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), v upravni zadevi odločati po zakonu, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Uradna oseba mora v upravnem postopku izvrševati vse predpise in ni pooblaščena za presojo skladnosti predpisov, niti za izvzetje določenega predpisa.

Stranka z interesom A. d.o.o. Ljubljana (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) v odgovoru na tožbo z dne 19. 3. 2013 prereka vse tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Iz tožbe namreč ne izhaja pravni interes tožnika za tožbo, ker ni lastnik parcelne številke 282/4, ker je to (kot izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige z dne 23. 2. 2012) podjetje E. d.o.o. Griže (gospodarska družba je v stečajnem postopku). Iz navedb v tožbi izhaja, da se tožnik šteje za dediča po denacionalizacijskem upravičencu, a izrecno tožnik takšne trditve ni postavil. Sicer je predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe pri UE Žalec in Velenju in še pri Okrajnem sodišču v Žalcu, v zvezi z dedovanjem premoženja po pokojnem denacionalizacijskemu upravičencu. Ker pa ni pojasnil, katera dejstva naj bi se dokazovala na ta način, se stranski udeleženec izvedbi predlaganih dokazov protivi in primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

V kolikor sodišče ne bi zavrglo tožbe, tožena stranka predlaga, da jo zavrne. Tožena stranka mu je priznala položaj osebe, ki ima v upravnem postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi enake dolžnosti in pravice kot stranka (43. člen ZUP). Vse te trditve o sodelovanju v postopku izhajajo iz samih navedb v tožbi, kot tudi iz Zapisnika ustne obravnave z dne 24. 11. 2011 in iz izjave tožnika istega datuma, ki je sestavni del tega zapisnika. V nadaljevanju navaja določbo prvega odstavka 62. člena ZGO-1, ki določa, da je lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom samo investitor. V tem primeru je to Uredba o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami. V nadaljevanju navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/02-34, ki je to zakonsko določbo razveljavilo. Iz te določbe izhaja, da bodo morali upravni organi v postopku izdaje gradbenih dovoljenj v bodoče, razen investitorju, omogočiti udeležbo še lastnikom zemljišč kot stranskim udeležencem. Iz tega izhaja, da je toženka pravilno postopala. Trditev, da gradbeno dovoljenje ni skladno projektu, je samo splošna. Navedba, da sta določbi 56. člena ZGO-1 in 54. člena ZUPUDPP v nasprotju z Ustavo RS, natančneje s 33. členom in določbo 67. člena SPZ, je neutemeljena. Določila SPZ ne vsebujejo nikakršnih pravil o način pridobivanja in uživanju lastnine, temveč določajo pravila v zvezi s skupnim upravljanjem solastnikov stvari v solastnini. Razen tega, kot izhaja iz 21. člena ZUstS Ustavno sodišče ne odloča o skladnosti zakonov z drugimi zakoni, ampak o skladnosti zakonov z Ustavo RS. V nadaljevanju razlaga še pravno podlago, na podlagi katere je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ker so pravna podlaga in razlogi enaki kot v izpodbijani odločbi, sodišče teh navedb v sodbo ne povzema. Gre za gradnjo v javno korist plinske infrastrukture, zato je tožena stranka vezana na stroge roke. Gre za Razvojni načrt prenosnega plinovodnega omrežja za obdobje 2009-2018, kateremu je dalo soglasje Ministrstvo za gospodarstvo pod številko 360-110/2008/17 z dne 14. 5. 2009. V tem razvojnem načrtu je za obdobje od leta 2009 do leta 2018 določeno, da bo stranski udeleženec prenosni plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami, zgradil najkasneje v letu 2012. Plinovod je treba zgraditi zaradi oskrbe s plinom drugega plinovoda oznake M5/R51, na odseku od Vodic do Termoelektrarne Ljubljana. Zamuda bi povzročila motnjo v oskrbi gospodarskih subjektov in veliko gospodarsko škodo. V nadaljevanju razlaga zakonsko ureditev iz 59. člena Energetskega zakona (EZ), ki omogoča, da investitor kadar ve, kdo je lastnik zemljišča, ki je v območju prostorske ureditve državnega pomena, pridobi tam služnostno pravico relativno hitro. Razlaga ves potek pridobitve pravice, postopanje v nujnih primerih ter okoliščine, ki se nanašajo na vračanje denacionaliziranega premoženja in v zvezi s tem zapuščinskimi postopki, zaradi česar pride do zastojev. Predlaga, da sodišče tožbo stroškovno zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom A. d.o.o. v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2012 v odgovoru na dopolnitev tožbe navaja, da si je sedaj tožnik premislil. Če je še v tožbi zatrjeval, da je v zvezi z nepremičnino parcelna številka 282/4 k.o. … v teku denacionalizacijski postopek (trditev iz tretjega odstavka II. točke tožbe), zdaj pravi, da to ne drži, ker naj bi njegova pravna prednica G.G. pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnin na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 9. 2011 opr. št. St 1313/2008. Navedena sprememba trditvene podlage tožnika za odločitev v tem upravnem sporu ni bistvena. Dejstvo je, da tožnik takrat, ko je tožena stranka odločala o zahtevi stranskega udeleženca za izdajo spornega gradbenega dovoljenja, ni bil lastnik parcelne številke 282/4 k.o. …. In dejstvo je, da to ni še danes. Stranski udeleženec je ponovno vpogledal z.k. izpisek za predmetno nepremičnino. Iz tega izhaja, da je lastnik parcelne številke 282/4 k.o. … gospodarska družba E. d.o.o., …. Ta gospodarska družba je v stečajnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Celju vodi pod opr. št. St 1878/2010. V navedenem stečajnem postopku je bila na podlagi sklepa z dne 13. 4. 2012, opr. št. St 1878/2010 na sporni nepremičnini priznana izločitvena pravica v korist gospodarske družbe F. d.o.o. - v stečaju. Ta sklep je bil izdan precej kasneje kot sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 9. 2011 št. 1313/2008, na katerega se sklicuje tožnik in s katerim je stečajni upravitelj dolžnika stečajna masa F. d.d., priznal izločitveno pravico na isti nepremičnini G.G. iz Avstrije (in ne tožniku, ki je bil v slednjem stečajnem postopku zgolj pooblaščenec navedene G.G.). Torej je lahko lastnik sporne nepremičnine, če to (v nasprotju s tem kar izhaja iz zemljišče knjige), ne bi bilo podjetje E. d.o.o., kvečjemu podjetje F. d.o.o., v stečaju. Stečajna masa F. d.d., ni mogla priznati izločitvene pravice G.G., ker sama ni pridobila lastninske pravice od trenutnega z.k. lastnika. Ni namreč dvoma, da F. d.o.o. - v stečaju in stečajna masa F. d.d., nista ista oseba (če tožnik, ki skuša ustvariti prav takšen vtis, trdi kaj drugega, bo moral to šele dokazati). Tožnik ni še predlagal vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini, čeprav je od izdaje sklepa o priznanju izločitvene pravice na katerega se sklicuje sam, preteklo že precej časa. Tožnik se je že v tožbi skliceval (sicer precej posredno) na dedovanje po pokojnem D.D. Zdaj se v dopolnitvi tožbe (enako nedoločeno) sklicuje še na dedovanje po njegovi ženi pokojni G.G. Iz navedb tožnika ne izhaja, kdaj in pod katero opravilno številko se (je) vodi(l) zapuščinski postopek, v katerem naj bi bil razglašen za dediča parcelne številke 282/4 k.o. … in s tem za lastnika te nepremičnine. Ker tega ni dokazal, tožnikove navedbe, da naj bi lastninsko pravico na parcelni številki 282/4 k.o. … pridobil z dedovanjem, ni možno preizkusiti (smiselno enako pa velja za trditve o ničnosti pravnih poslov gospodarske družbe F. d.o.o.).

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru sta 56. in 66. člen ZGO-1. 56. člen tega zakona določa, kaj se šteje za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu, med drugim tudi izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini. Sporna parcelna številka 282/4 k.o. …, preko katere naj bi znotraj delovnega pasu (max. širine 20m) tudi potekala trasa plinovoda, nesporno med strankami ni v lasti investitorja, temveč je po zemljiškoknjižnem izpisku v lasti gospodarske družbe E. d.o.o. (sedaj v stečaju), na kateri ima investitor (stranka z interesom v tem sporu), na podlagi Pogodbe o služnosti plinovoda z dne 9. 11. 2001, vknjiženo služnostno pravico obratovanja, vzdrževanja in nadzora plinovoda v širini 2,5 m levo in desno, od osi plinovoda za čas trajanja in obratovanja plinovoda. Glede na to, je bila pravilno upoštevana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi določba 53. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (dalje ZUPUDPP), ki v prvem odstavku določa, da se kot dokazilo o pravici graditi objekte in izvajati druge posege v prostor, ki tvorijo prostorske ureditve iz 2. člena tega zakona, poleg dokazil iz 56. člena ZGO-1, šteje med drugim tudi: potrdilo pristojnega organa, da niso dokončani postopki po Zakonu o denacionalizaciji (prva alinea prvega odstavka 54. člena). Med strankami postopka je bilo prav tako v času izdaje gradbenega dovoljenja nesporno, da teče denacionalizacijski postopek v zvezi s to parcelno številko po pokojnem D.D., ki pa še ni bil zaključen. To dejstvo izhaja iz potrdila Upravne enote Žalec, številka 021-209/2011-2 z dne 6. 12. 2011, ki dokazuje pravico graditi na zemljišču parcelna številka 282/4 k.o. … (potrdilo izdano po členu 54 ZUPUDPP). Ker tožnik še ni lastnik te parcelne številke, temveč je zgolj vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v drugem upravnem postopku, je navedeno potrdilo verodostojen dokaz po ZUPUDPP o pravici graditi na sporni parcelni številki.

Nadaljnja pravna podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja je tudi Uredba o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M2/1 na odseku med Rogaško Slatino in Trojanami, ki v določbi 4. člena določa območje in obseg državnega prostorskega načrta. Ta v prvem odstavku v petindvajseti alinei tega člena določa tudi parcelno številko 282/4 k.o. … kot tisto, ki vključuje to zemljišče kot območje državnega prostorskega načrta. Neutemeljene so tako tožbene navedbe, da se s takšno gradnjo, ob upoštevanju določb 56. člena ZGO-1 in 54. člena ZUPUDPP, neposredno posega v ustavne pravice tožnika, kot tudi v določbe 67. člena Stvarnopravnega zakonika. Sodišče glede na navedeno zavrača tožbeni predlog, da na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču začne postopek presoje ustavnosti (33. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in do dedovanja) in zakonitosti navedenih zakonski določb, ker za to nima pravne podlage. Tudi tožbeni ugovor, da gre za kršitev tožnikovih ustavnih pravic, ker ne zadostuje zgolj potrdilo upravne enote o nedokončanem denacionalizacijskem postopku, zoper katerega tožnik ne more vložiti pravnega sredstva, ker je to v nasprotju z načelom enakopravnosti in posega v zasebno lastnino, ni utemeljen. Tožnik še ni zemljiškoknjižni lastnik sporne parcelne številke, kar pomeni, da poseg v njegovo zasebno lastnino ni izveden, glede na to, da je bil v času izdaje gradbenega dovoljenja denacionalizacijski postopek še v teku, posledično pa tudi ni bilo izvedeno dedovanje po morebitnem denacionalizacijskemu upravičencu.

Tožniku je bila ves čas postopka izdaje gradbenega dovoljenja omogočena udeležba v tem postopku na podlagi 142. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar je razvidno iz listin upravnega spisa. Ker je tožena stranka tožniku status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznala, sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom, da naj tožbo zavrže, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa, glede na to, da ni lastnik zemljišča. Tožbeni ugovori tožnika, da gradbeno dovoljenje ni skladno projektu, ki je osnova za izdajo gradbenega dovoljenja, so prav tako samo splošni in na zakonitost izpodbijane odločbe ne vplivajo.

Sodišče ne more upoštevati tožbenega ugovora v dopolnitvi tožbe, da je tožnik z dopisom z dne 26. 11. 2011 obvestil toženo stranko, da so bili vsi pravni posli, s katerimi je družba E. d.o.o., sedaj v stečaju, pridobila lastništvo nad parcelno številko 282/4 k.o. …, izrečeni za nični s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 1/2010 in se po sodbi vzpostavi prejšnje stanje, to je na prvotnega lastnika F. v stečaju oziroma sedaj stečajna masa, ki se vodi pod St 1313/2008, in da je stečajni upravitelj priznal izločitveni zahtevek glede parcel 282/4 in 282/5 (ta ni predmet spora) k.o. … v korist G.G., ki je bila žena D.D., kar je razvidno iz priloženega sklepa St 1313/2008 z dne 28. 9. 2011. Po zatrjevanju tožnika s tem tudi potrdilo, ki ga je tožena stranka pridobila od upravne enote glede nedokončanja denacionalizacijskega postopka, na predmetni nepremičnini, ne more imeti učinka, ker za ti dve parceli denacionalizacijski postopek ni več potreben, zaradi pridobitve lastninske pravice na teh dveh parcelah na originarni način. Dejstvo je, da je navedeni dopis tožnika sprejela tožena stranka pred izdajo gradbenega dovoljenja dne 23. 12. 2011, kar pa ne spremeni dejstva, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisan kot lastnik družba F. d.o.o. in služnostna pravica v korist stranke z interesom, ki je investitor sporne gradnje. Za toženo stranko je glede ugotavljanja dejanskega stanja o pravici graditi, verodostojna vknjižba v zemljiški knjigi. Sklep o preizkusu terjatev ter izločitvenih pravic št. St 1313/2008 z dne 28. 9. 2011, je tožnik priložil šele tožbi, tako da ga sodišče ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto (52. člen ZUS-1). Ne glede na to, pa je tudi sicer v 2. točki izreka tega sklepa določeno, da se izvirno pridobi lastninska pravica na nepremičnini parcelna številka 282/5 k.o. … do celote in parcelna številka 282/4 k.o. … do celote v korist izločitvene upnice G.G., Avstrija, kar pa je spet druga oseba, ki jo kot denacionalizacijski upravičenec navedena v tožbi (to je D.D.). Tožnik se v tem postopku ne more sklicevati na morebitna lastništva sporne parcelne številke 282/4 k.o. … različnih denacionalizacijskih upravičencev, ki niso dokazno izkazana in zato sodišče teh tožbenih ugovorov ni upoštevalo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovila, da je bil postopek pred izdajo gradbenega dovoljenja pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.