Jedro

Pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni mladoletniškega zapora pravilno upoštevalo edino obteževalno okoliščino in nato še vse odločilne olajševalne okoliščine, ki po vrsti ne zmanjšujejo teže dejanj do mere, da bi bilo mogoče izrečeno kazen starejšemu mladoletniku znižati. Enako potem velja še za preostale okoliščine iz pritožbene obrazložitve, ki s samo težo dejanj nimajo ničesar opraviti, pač pa z namenom kaznovanja, ki je po oceni sodišča druge stopnje dosegljiv tudi pri nespremenjeni višini odmerjene kazni.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke in pritožba zagovornika starejšega mladoletnika A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Starejšega mladoletnika se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 1. 12. 2021 starejšega mladoletnika A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi s tretjim, četrtim in petim odstavkom 324. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. Po 89. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-95) je starejšemu mladoletniku izreklo kazen 2 leti in 2 meseca mladoletniškega zapora, v katero mu je po 56. členu KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 17. 9. 2021 dalje. Povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse je bil starejši mladoletnik po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP določeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I Km 50763/2021. 2. Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik starejšega mladoletnika. Oba zaradi odločbe o kazenski sankciji in oba s predlogom, da sodišče druge stopnje to odločbo spremeni. Vendar po predlogu okrožne državne tožilke tako, da starejšemu mladoletniku izreče kazen 3 leta mladoletniškega zapora, po zagovorniku starejšega mladoletnika pa tako, da mu izreče primerno nižjo kazen.

3. Zagovornik starejšega mladoletnika je še odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke, v katerem je nasprotoval njeni pritožbeni graji, sodišču druge stopnje pa predlagal, da, bodisi sledi njegovemu pritožbenemu predlogu ali da sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji potrdi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Okrožna državna tožilka v pritožbeni obrazložitvi opozarja na kaznovalne okvirje pri prvem kaznivem dejanju, zaradi katerih je mogoče tudi za to kaznivo dejanje izreči kazen mladoletniškega zapora. Pri drugem kaznivem dejanju poudarja težo in obseg posledic, ko je ena oseba izgubila življenje, ena oseba je bila hudo telesno poškodovana tri osebe pa so bile lahko telesno poškodovane. Končno, tretje kaznivo dejanje je bilo izvršeno naklepno in kaže na posebno vztrajnost starejšega mladoletnika pri "nepravu". Glede na našteto pritožnica sklene, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v premajhni meri upoštevalo težo in naravo kaznivih dejanj ter na drugi strani v preveliki meri priznanje in obžalovanje starejšega mladoletnika, zaradi česar je tudi potrebni čas za njegovo prevzgojo podcenilo.

6. Nasprotno od povzetega zagovornik starejšega mladoletnika v pritožbeni obrazložitvi izhaja iz ugotovljenih olajševalnih okoliščin, ki jim dodaja popolno zavedanje starejšega mladoletnika posledic dejanj, sprijaznjenost z vrsto kazenske sankcije, oporo, ki jo starejšemu mladoletniku dajejo njegovi starši in stisko, v kateri so bila kazniva dejanja storjena. Razen tega bi daljše izvrševanje mladoletniškega zapora v R., zaradi tamkajšnjih razmer doseglo prej nasprotne učinke, v Republiki Sloveniji pa zaradi izgubljenega stika z domačim okoljem ne bi bilo posebej učinkovito. Po obrazloženem, in ker bosta starša starejšega mladoletnika še bolj pozorna na njegovo obnašanje, pritožnik oceni, da bi bilo možno starejšemu mladoletniku izrečeno kazen odmeriti med letom do 2 let mladoletniškega zapora.

7. Sodišče prve stopnje je naravo in težo vseh treh kaznivih dejanj pravilno ocenilo. Pri tem je ustrezno razmejilo težo prvega in težo drugega kaznivega dejanja, ki je glede na posledice veliko večja in je bilo treba za to kaznivo dejanje starejšemu mladoletniku tudi izreči kazen mladoletniškega zapora. Prvo kaznivo dejanje je bilo nato upoštevano kot obteževalna okoliščina, kar velja še za tretje kaznivo dejanje. Slednje je bilo v pritožbeni obrazložitvi okrožne državne tožilke prezrto, poudarjena vrsta krivde, brez katere tega kaznivega dejanja tako ali tako ni mogoče storiti, pa sama zase ne more kazati na kakšno posebno vztrajnost starejšega mladoletnika pri nepravu, kot je to v pritožbeni obrazložitvi neuspešno zatrjevano.

8. Čeprav zagovornik starejšega mladoletnika v pritožbeni obrazložitvi ni prezrl narave in teže kaznivih dejanj, sta njegova ocena in posredovano zavedanje starejšega mladoletnika posledic dejanj ostala na splošni, načelni ravni. To je pomembno za dosego sorazmernosti ali ravnotežja s specifično navedenimi okoliščinami, ki po pritožniku utemeljujejo izrek nižje kazni mladoletniškega zapora, medtem ko po oceni sodišča druge stopnje navedenih posledic ne zmanjšujejo, kaj šele odpravljajo. Pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni mladoletniškega zapora pravilno upoštevalo edino obteževalno okoliščino in nato še vse odločilne olajševalne okoliščine, ki po vrsti ne zmanjšujejo teže dejanj do mere, da bi bilo mogoče izrečeno kazen starejšemu mladoletniku znižati. Enako potem velja še za preostale okoliščine iz pritožbene obrazložitve, ki s samo težo dejanj nimajo ničesar opraviti, pač pa z namenom kaznovanja, ki je po oceni sodišča druge stopnje dosegljiv tudi pri nespremenjeni višini odmerjene kazni.

9. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika starejšega mladoletnika A. A., odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 453. člena, prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Podlaga zanjo so nespremenjene premoženjske razmere starejšega mladoletnika, kot jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje.