Jedro

Sodišče meni, da se uporabljajo tudi za izredna pravna sredstva obravnavana po 1. 4. 2000, zoper pravnomočno končane denacionalizacijske zadeve, določbe novega ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-15/2015-13-BO z dne 17. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v pritožbenem postopku zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 362-77/1992-186 z dne 19. 7. 2016 zavrnila predlog tožnika za priznanje položaja stranke v postopku (1. točka izreka) in zavrgla njeno pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo (2. točka izreka). V obrazložitvi uvodoma navaja, da se za presojo priznanja statusa stranke uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), za presojo utemeljenosti izrednega pravnega sredstva pa določbe ZUP. Predlog za priznanje položaja stranke v postopku vračila predmetnih nepremičnin je zavrnila na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki v 60. členu določa stranke v postopku denacionalizacije. Po tej določbi ima položaj stranke tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljenjo nepremičnino, torej najemniki podržavljenih nepremičnin, vendar tem zgolj iz naslova najemnega razmerja ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, saj vrnitev podržavljene nepremičnine ne vpliva na obstoječa najemna razmerja (prvi odstavek 24. člena ZDen). Tožnik pa v predlogu za priznanje stranke ne zatrjuje vlaganj niti to ne izhaja iz dokumentacije zadeve, pač pa pravni interes utemeljuje zgolj z navedbami, da je odločitev posegla tudi v njegov status, ker je najemnik kompleksa A., katerega sestavni del sta parceli 444/18 in 444/29, kjer obratuje B. ter prodajalna burgerjev C. Predlog je zavrnila na podlagi 139. člena ZUP/86. Pritožbo pa zavrgla, ker je bila vložena po neupravičeni osebi, na podlagi 246. člena ZUP.

2. Tožnik s tožbo izpodbija sklep in navaja, da je podal predlog za priznanja položaja stranke v postopku ničnosti vračila nepremičnin, saj je bilo z odločbo UE Kranj poseženo v njegov status. Toženka je v obrazložitvi zmotno navedla, da tožnik nima pravnega interesa za vstop v postopek, ker ni vlagal v nepremičnino. V zvezi s tem je nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožnik predložil najemno pogodbo z dne 1. 9. 2012, ki v 3. členu določa, da je najemna doba (17 let) določena zaradi potrebnih vlaganj v najeto stvar, nadalje v 9. členu, da bo najemnik najemnino pričel plačevati šele s 1. 1. 2013, saj do takrat najetih stvari zaradi nujnih vzdrževalnih in obnovitvenih del ne bo mogel uporabljati, nato pa najemna pogodba v 12. členu določa, da so za uporabo potrebna vlaganja v najete stvari, ki imajo značaj trajne narave. Tožnik je torej vlagal v enormna sredstva in je torej njegov pravni interes več kot zadostno izkazan. Toženka je z 2. točko zavrgla pritožbo in je ni po vsebini presojala. Organ prve stopnje je pri odločanju kršil določbe ZUP, zmotno uporabil materialno pravo ter nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje. Kršil je tudi načelo zaslišanja strank. Predpostavka, ki je vodila Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) k vložitvi pobude za uvedbo postopka ničnosti, je zmotna. MOP je v pobudi navedel, da zaradi vrnitve nepremičnin ni več možen odvoz naplavin v D., pri tem pa ni upošteval dejstva, da se je E. d.d. s skrbnikom za posebni primer A.A. dogovorila in zavezala najkasneje do 2. 4. 2013 zgraditi cesto za odvoz naplavin po tedaj in še sedaj edinem veljavnem občinskem prostorskem aktu. Tudi iz zemljiške knjige in ureditvenega načrta F. izhaja, da nepremičnini 444/18 in 444/29 nista predvideni kot dovozni cesti, temveč kot dvorišče oz. sprehajalni aleji. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Stranka z interesom v tem postopku A.A., skrbnik denacionaliziranega premoženja, predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Ostale stranke z interesom v tem postopku G. in B.B. na tožbo niso odgovorile.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je toženka – drugostopni organ, v pritožbenem postopku zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 362-77/1992-186 z dne 19. 7. 2016, zavrnila predlog tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku in posledično zavrgla njegovo pritožbo, ker je ni vložila upravičena oseba.

8. Uvodoma je ugotoviti, da je Upravna enota Kranj z odločbo z dne 19. 7. 2016 po uradni dolžnosti izrekla za nični dve svoji delni odločbi, delno odločbo z dne 23. 10. 2008 in z dne 2. 6. 2011, v obsegu parcel 444/18 in 444/29 obe k.o. ... (1. in 2. točka izreka) in odločila, da se pri teh nepremičninah vpiše lastninska pravica na G. (3. točka izreka). V tem postopku tožnik ni sodeloval. 9. Toženka je pri presoji predloga tožnika za priznanje položaja stranke v postopku nepravilno uporabila določbe postopka ZUP/86. Po določbi 324. člena ZUP se za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oz. glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, uporablja ZUP/86. Določba 324. člena ZUP je prehodna določba in vsebuje obveznost dokončanje tekočih postopkov po ZUP/86. Gramatikalna razlaga določbe kaže na specialno ureditev zaradi dokončanje vseh tekočih postopkov, medtem ko pa se za vse po 1. 4. 2000 vložene zahteve, kot tudi vložena pravna sredstva, uporablja novi ZUP. Drugi odstavek 6. člena ZDen napotuje v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen na ZUP/86, razen če ne vsebuje sam ZDen drugačnih določb. Citirana določba ZDen je jasna pri uporabi postopka za uveljavljenje denacionalizacijskih zahtevkov, saj je rok za vložitev le teh že potekel. Vendar pa je po mnenju sodišča tudi specialna in določa uporabo ZUP/86 le pri dokončanju vseh denacionalizacijskih zahtevkov. Navedena ureditev, če se jo razlaga tako, da velja za še tekoče denacionalizacijske zahtevke, je skladna tudi s prehodno določbo 324. člena ZUP. Njene uporabe pa ni mogoče širiti z uporabo postopkovnih določb ZUP/86 tudi na izredna pravna sredstva v času veljave novega ZUP. Glede na navedeno sodišče meni, da se uporabljajo tudi za izredna pravna sredstva obravnavana po 1. 4. 2000, zoper pravnomočno končane denacionalizacijske zadeve, določbe novega ZUP. Taka je tudi ustaljena sodna praksa. V obravnavani zadevi je organ odločil o ničnosti odločb z dne 23. 10. 2008 in 2. 6. 2011, torej o izrednem pravnem sredstvu, zato bi moral organ druge stopnje o predlogu tožnika za priznanje položaja stranke v postopku uporabiti ZUP.

10. Toženka pa je za presojo pravne koristi tožnika, ki je najemnik v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin, napačno izhajala iz določb ZDen. V obravnavani zadevi je bil postopek vračanja nepremičnin 444/18 in 444/29 pravnomočno končan z odločbama z dne 23. 10. 2008 in 2. 6. 2011. Denacionalizacijski upravičenci oz. njihovi pravni nasledniki so z v last vrnjenimi nepremičninami lahko razpolagali. Po izdaji obeh delnih odločb, ki sta vrnili parceli denacionalizacijskim upravičencem, so se zato ustvarila nova razmerja, primerjalno glede na stanje ob odločanju o denacionalizacijskem zahtevku. Toženka zato o predlogu tožnika za priznanje položaja stranke v postopku za izrek ničnosti denacionalizacijskih odločb (ali pritožbenem postopku zoper odločbo, ki je izrekla za nični denacionalizacijski odločbi), ne more izhajati iz 60. člena ZDen in na tej podlagi, ker pravnega interesa glede na to določbo tožnik ni izkazal, predlog zavrniti. Pravni interes tožnika, kot ga določa 43. člen ZUP, bo morala toženka presoditi glede na tožnikova zatrjevanja, vendar pri tem ne bo mogla izhajati iz določb ZDen, ki razmerij po vrnitvi denacionaliziranega premoženja materialnopravno ne ureja. Zato tudi ZDen ni zakon, na podlagi katerega bi stranski udeleženec moral obrazložiti svojo pravno korist (drugi odstavek 43. člena ZUP) oz. toženka obrazložiti, da na podlagi ZDen pravna korist ni izkazana.

11. Posledično, ker je ob presoji predloga za priznanje položaja stranke toženka napačno uporabila pravila postopka in materialno pravo ter je moralo sodišče njeno odločitev odpraviti, je odpravilo tudi 2. točko izreka izpodbijanega sklepa s katerim je toženka zavrgla pritožbo tožnika, ker jo je vložila neupravičena oseba.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.