Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 1. točki razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stiki med prvo nasprotno udeleženko in njenim sinom E. E. prekinejo v celoti, med očetom in sinom pa potekajo dvakrat na mesec pod nadzorom CSD in dvakrat na teden po telefonu.

2. Nasprotna udeleženka prestaja ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični bolnici po kazenskem postopku, ki je tekel zoper njo zaradi umora, ki ga je storila 18. 10. 2015 v prisotnosti svojega tedaj sedemletnega sina E. Že pred tem je bila osumljena zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. E. je bil zaradi travmatičnega šoka (z materjo je po umoru skupaj čistil stanovanje, polno krvi) najprej sprejet na Pediatrično kliniko, nato pa nameščen v rejniško družino. V teku je odvzem roditeljske pravice materi, ugotovljeno pa je, da tudi oče, ki je bil zaradi nasilja v družini na prestajanju zaporne kazni in je kasneje opustil sodelovanje v programu starševske pomoči, za sina ni sposoben skrbeti. Pri nasprotni udeleženki je bila ugotovljena huda osebnostna patologija shizotipske ter paranoidne motnje.

3. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, nasprotni udeleženec (oče) pa ne, postopka se ni udeleževal in je sklep glede njega pravnomočen. Pritožnica navaja, da je E. mati, in bo to za vedno ostala ter da sta si bila 7 let s sinom edina družina, da je nečloveško tako vez popolnoma prekiniti, saj ju veže milijon drobnih stvari. Navaja, da spoštuje mnenje stroke, da je njen otrok močno travmatiziran zaradi nasilnega dogodka, ki mu je bil delno priča ter da potrebuje mir in varno okolje rejniške družine. Vendar meni, da bi neke vrste stiki morali obstajati, saj mora otrok vedeti, da ga ima še vedno rada, da misli nanj, da ga ni zapustila in pozabila. Če sodišče meni, da neposredni stiki niso primerni, predlaga pisno ali telefonsko komunikacijo. Navaja, da se je zanj vedno trudila po najboljših močeh, da pa v času usodnega dogodka zanj ni mogla poskrbeti, ker je bila ogrožena, kakor tudi on, ki je vkorakal sredi boja. Zanika, da bi izvajala okultne prakse in da bi bil sin soudeležen. Dogajanje je spremljal od daleč, po tem pa ga je prosila, da poišče pomoč, metlo in čeber vode. Navaja, da je kazenski postopek zaradi surovega ravnanja in zanemarjanja otroka proti njej ustavljen, ker ni bilo nobenih dokazov. Sklicuje se na mnenja psihiatrov dr. K., dr. Ž. T. in dr. R., da so stiki med njo in sinom nujni in že primerni.

4. Predlagatelj na pritožbo ni podal odgovora.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravilne pravne podlage 5. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Zakon nadalje določa, da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev, ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe, ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. 7. Vendar sodišče prve stopnje glede na usodnost obravnavane problematike škodljivosti (vsakršnih) stikov med otrokom in materjo ni dovolj zanesljivo oz. prepričljivo ugotovilo. Glede tega v izpodbijanem sklepu v celoti manjkajo razlogi in se zato pravilnosti odločitve niti ne da preizkusiti.

8. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da že v času skupnega življenja matere in sina zanj ni bilo ustrezno poskrbljeno in da mati ni ustrezno zadovoljila njegovih osnovnih potreb po toplini, varnosti in sprejetosti. Tudi ni dvoma, da mati za varstvo E. koristi (najmanj za zdaj) ne more ustrezno skrbeti. Vendar sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno. Te podlage tudi ni navedlo.

9. To, da otrok tekom postopka ni izražal „posebne želje“ po stikih z materjo, za tak sklep ne zadošča, saj, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je pomembna tudi E. dolgoročna korist. Za odgovor na vsa ta vprašanja pa sodišče samo nima ustreznega strokovnega znanja in bo zato moralo pridobiti mnenje izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku). Pritožnica se tudi utemeljeno sklicuje na mnenja treh izvedencev psihiatrične stroke, pri čemer sta dva od njih, dr. Ž. T. in dr. K. svoje mnenje podala pred dobrim letom in pol, kopija mnenja dr. R., ki jo prilaga, pa je pomanjkljiva. Drži, da je dr. K. menil, da je stike umestno organizirati in da naj bi bila po podatkih zdravstvene dokumentacije pritožnica tega že sposobna, tudi dr. Ž. T. je navedla, da na nek način E. stik s svojo materjo potrebuje. Če je tako, pa bi bilo seveda treba ugotoviti predvsem to, kakšni stiki bi bili za E. koristni, tudi glede na vse objektivne okoliščine (da se mati nahaja na UKC Maribor, Enota za forenzično psihiatrijo, in se bo verjetno še nekaj let).

10. Pritožbeno sodišče opozarja, da nikakor ni bilo smotrno glede omejitve stikov med nasprotno udeleženko in E. voditi poseben postopek, ne pa o tem odločiti skupaj z vprašanjem odvzema roditeljske pravice. Tudi v tistem postopku je zagotovo potreben dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki pa bi s tem, da bi mnenje podal za obe vprašanji hkrati, ne le prihranil čas sebi in denar sodišču, pač pa bi bil predvsem otrok izpostavljen manj pregledom.

11. Iz nepopolne kopije, ki jo pritožnica prilaga svoji pritožbi, je razvidno, da je pred nekaj meseci njo in pa mladoletnega E. pregledal sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. R. v zadevi N 112/2016. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, bi bilo smotrno in v korist otroka, da se ga vpraša tudi o koristnosti stikov oz. o načinu njihovega izvajanja.

12. Po povedanem je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, torej kolikor se nanaša na mater, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tekom tega naj, kot že rečeno, priskrbi ustrezno mnenje strokovnjaka, ki naj pove tudi, ali je nasprotna udeleženka sposobna zaslišanja na sodišču. Ta dokaz se ne sme opustiti zato, ker bi bil povezan s stroški, ki jih nasprotna udeleženka ne zmore, saj dokaze sodišče v postopkih, kot je ta, izvaja tudi po uradni dolžnosti in v tem primeru tudi krije stroške za izvedbo dokaza (1. in 3. odst. 408. čl. ZPP).