Jedro

Pri določitvi cene po drugem odstavku 642. člena OZ gre za določanje primerne oziroma običajne cene v primerljivih poslih. Tega pa že po naravi stvari, tudi če gre za izdelke po naročilu, ni mogoče dokazovati (zgolj) z internimi izračuni in cenikom podjemnika.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in V. točko izreka se zavrže. II.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje :

1. spremeni: - v izpodbijani II. točki izreka delno tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 897,00 EUR, - v izpodbijani IV. točki izreka delno tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 897,00 EUR, - v izpodbijani VI. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške izvršilnega in pravdnega postopka v znesku 372,51 EUR;

2. razveljavi v tistem delu izpodbijane IV. točke izreka, s katerim je odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zakonske zamudne obresti od zneska 976,00 EUR od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka ter v nespremenjenem delu II. in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu IV. točke izreka potrdi.

IV.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema te odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 247,04 EUR.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Ta postopek se je začel 9. 3. 2017 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi, je izvršilno sodišče s sklepom VL 19698/2017 z dne 25. 4. 2017 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: razveljavilo sklep o izvršbi VL 19698/2017 z dne 10. 3. 2017 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka), ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 976,00 EUR (II. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 169,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 do plačila (III. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 976,00 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 2. 2016 do plačila (V. točka izreka) in (6) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške s pripadki (VI. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala: (1) da je upoštevalo prepozne trditve tožeče stranke v zvezi z višino zahtevka, (2) da je brez dokazne ocene zaključilo, zakaj toženi stranki ne verjame; obrazložitev v tem delu pa je tudi brez razlogov in logično nepodprta, (3) da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj je sledilo tožeči stranki, (4) da je neobrazloženo zaključilo, da je tožena stranka vedela za ceno, (5) da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, ker se je sodišče sklicevalo na določilo drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), nato pa je glede višine plačila sledilo izračunu oziroma ceniku tožeče stranke, s katerim tožena stranka ni bila seznanjena, (6) da je brez dokazno podprtih trditev tožeče stranke in brez ustreznega znanja plačilo določilo na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ, (7) da ni obrazložilo, kako je ugotovilo običajno potreben čas in običajno plačilo za tovrstno delo in tudi ne, kakšna je bila vrednost dela, ki je za tak posel primerna oziroma običajna in (8) da pri ugotavljanju cene ni obrazložilo, kako je na podlagi predpostavk iz cenika tožeče stranke dobilo končno ceno v EUR. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba zoper I. in V. točko izreka ni dovoljena. V preostalem delu je pritožba delno utemeljena zoper II. v zvezi s IV. točko izreka. Posledično je utemeljena tudi zoper stroškovno odločitev v VI. točki izreka. Zoper III. točko izreka pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve iz I. točke izreka (zavrženje pritožbe proti I. in V. točki izreka izpodbijane sodbe)

6. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožena stranka se pritožuje proti celotni izpodbijani sodbi, torej tudi proti I. in V. točki izreka.

7. S I. točko izreka je sodišče prve stopnje očitno iz tehničnih razlogov sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva na uspeh v pravdi katerekoli od strank. To pa pomeni, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper to odločitev. Zato pritožba proti tej točki izreka ni dovoljena. Glede na navedeno jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

8. Tožena stranka pa nima pravnega interesa niti za pritožbo zoper V. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti. Zavrnitev zahtevka za toženo stranko predstavlja uspeh. Zato njena pritožba niti zoper ta del izpodbijane sodbe ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče prav tako zavrglo.

Posebnosti spora majhne vrednosti

9. V tej zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in pravna presoja sodišča prve stopnje

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP vezano, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožena stranka je pri tožeči stranki naročila gumiranje štirih ročajev za športne rekvizite, tožeča stranka pa je naročilo sprejela, (2) cena storitve ob sklenitvi pogodbe ni bila dogovorjena, (3) tožena stranka je izdelke prevzela, njihovi kvaliteti ni ugovarjala in (4) tožena stranka vtoževanega računa ni plačala.

11. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo. Ker je tožeča stranka naročene storitve opravila, tožena stranka pa jih je prevzela, ni pa jih plačala, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri določitvi cene se je oprlo na drugi odstavek 642. člena OZ.

Obrazložitev odločitve iz prve in druge alineje 1. II. točke izreka (delna sprememba II. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe) a) Odgovor na pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka

12. Pritožbeno zatrjevanje neprepričljive, pomanjkljive ali nelogične dokazne ocene v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke lahko predstavlja kritiko ugotovljenega dejanskega stanja ali pritožbeni očitek neopredelitve do uspeha dokazovanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka ni navedla, katerega od teh razlogov je uveljavljala. V kolikor je želela izpodbiti (ugotovljeno) dejansko stanje, gre za nedopusten razlog v sporih majhne vrednosti. V kolikor pa je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in pojasnilo, zakaj mu ni verjelo, da je cena ob sklenitvi posla bila dogovorjena.

13. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je tožena stranka od prejema računa dalje vedela za ceno opravljene storitve, ki jo zahteva tožeča stranka. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega ni storilo, prav tako neutemeljen.

14. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker se je sodišče prve stopnje pri določitvi cene sklicevalo na drugi odstavek 642. člena OZ, nato pa je sledilo izračunu tožeče stranke (smiselno zatrjevanje 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res tako ravnalo, vendar pa sodba zaradi tega ni sama s seboj v nasprotju, pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

b) Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo. Pravilno je presodilo tudi, da cena (določitev višine plačila) ni bistvena oziroma nujna sestavina te pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama cena ob sklenitvi pogodbe ni bila dogovorjena, se je pravilno sklicevalo tudi na drugi odstavek 642. člena OZ. Po tem določilu takrat, kadar plačilo ni določeno, določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.“ Pri določitvi cene po drugem odstavku 642. člena OZ gre torej za določanje primerne oziroma običajne cene v primerljivih poslih1. Tega pa že po naravi stvari, tudi če gre za izdelke po naročilu, ni mogoče dokazovati (zgolj) z internimi izračuni in cenikom podjemnika.2

16. Trditveno in dokazno bremene v zvezi s podatki, ki sodišču omogočajo določitev višine plačila po citiranem členu, je ne glede na to, da iz zakona izhaja, da „ga določi sodišče“3, na tožeči stranki (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP).4 Podjemnik mora torej v primeru, ko cena ni določena s pogodbo ali z obvezno tarifo (oziroma s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom) zatrjevati in v primeru spora tudi dokazati, da zahtevano plačilo za delo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Tega tožeča stranka ni storila. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je svojo določitev oprlo zgolj na njen cenik oziroma izračun, zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določilo drugega odstavka 642. člena OZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo vrednosti opravljenega posla tako, kot je določeno v drugem odstavku 642. člena OZ. Ni torej ugotavljalo, ali vtoževani znesek ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Ta kršitev bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Vendar pa pritožbeno sodišče sodbe ni razveljavilo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

17. Kot že rečeno, tožeča stranka v dovoljenih vlogah ni navedla tistih okoliščin, ki bi omogočale določitev cene na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ. Ni torej ponudila nobenih trditev v prid presoje, da vtoževani znesek ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. V sodni praksi je sporno, ali je v sporih majhne vrednosti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na odpravljivo nesklepčnost tožbe dolžno opozoriti tožečo stranko.5 Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je cena oderuška in da so primerljive cevi naprodaj po ceni 14,00 EUR za tekoči meter. Zato bi morala tožeča stranka sama, brez opozorila sodišča, v prid sklepčnosti tožbe po višini ponuditi dejanske navedbe v smislu drugega odstavka 642. člena OZ in predlagati ustrezne dokaze. Tega pa ni storila. Zato je tožba po višini ostala nesklepčna.

18. Iz trditvene podlage tožene stranke izhaja, da je pričakovala, da bo skupna cena storitve „4 x nekaj čez 10 EUR“. Točne višine zneska, ki ga priznava, ni navedla. Očitno pa je, da je imela v mislih več kot 40,00 EUR za vse štiri ročaje. Koliko več, ni navedla. Zato pritožbeno sodišče le sklepa, da ne enkrat več, torej manj kot 20,00 EUR za en ročaj, oziroma manj kot 80,00 EUR za vse ročaje skupaj. Kot rečeno, tožeča stranka tožbenega zahtevka po višini ni niti utemeljila niti dokazala. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da tožena stranka priznava vrednost vseh ročajev skupaj v višini 79,00 EUR. Glede na navedeno ocenjuje, da je tožbeni zahtevek torej v tej višini utemeljen, v presežku (za znesek 897,00 EUR) pa neutemeljen. Takšna presoja je na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP narekovala delno spremembo izpodbijane II. točke izreka v zvezi s IV. točko izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz prve in druge alineje 1. II. točke izreka te odločbe.

Obrazložitev odločitve iz 2. II. točke izreka (delna razveljavitev izpodbijane IV. točke izreka)

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrestnemu delu zahtevka najprej delno ugodilo (IV. točka izreka izpodbijane sodbe), nato pa ga je v celoti zavrnilo (V. točka izreka izpodbijane sodbe). Zato je izrek izpodbijanje sodbe v tem delu sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo kršitev absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen če jo lahko pritožbeno sodišče v okviru pooblastil prvega odstavka 354. člena ZPP samo odpravi. Ker v tej zadevi ta možnost obstoji, jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako, kot je razvidno iz 2. II. točke izreka te odločbe (šesta alineja 358. člen ZPP).

Obrazložitev odločitve iz III. točke izreka (delna zavrnitev pritožbe) a) Glede III. točke izreka izpodbijane sodbe

20. Kot že rečeno, se tožena stranka pritožuje proti celotni izpodbijani sodbi, torej tudi proti III. točki izreka. Vendar pa v pritožbi ni navedla nobenih razlogov, zakaj meni, da izpodbijana sodba v tem delu ni pravilna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov za odločitev v III. točki izreka, torej za odločitev, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 169,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 do plačila. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče prav tako samo odpravilo (šesta alineja 358. člen ZPP), kot je razvidno iz razlogov v nadaljevanju.

22. Tožena stranka ni prerekala navedbe tožeče stranke, da je tožeča stranka 20. 2. 2017 v pobot uveljavljeno terjatev že plačala. Ker je v pobot uveljavljena terjatev s plačilom tožeče stranke prenehala, je odločitev sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

b) glede zavrnitve pritožbe proti nespremenjenim delom II. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe V 18. točki obrazložitve te sodbe je pojasnjeno, zakaj je pritožba proti II. v zvezi s IV. točko izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena, v preostalem delu pa ne. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le še uradni preizkus teh delov sodbe. Ker pa ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti nespremenjeni delom kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Obrazložitev stroškovne odločitve iz tretje alineje 1. II. točke izreka

23. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela z 8,09 % in je v takem odstotku upravičena tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspela tožena stranka, ki je torej upravičena do povračila 91,91 % odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pravdne stroške odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo strošek doplačila sodne takse za redni postopek v višini 82,00 EUR, 8,09 % od tega zneska pa znaša 6,63 EUR. O izvršilnih stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče ni moglo odločiti, saj sodišče prve stopnje, ki je sklep o izvršbi razveljavilo tudi glede izvršilnih stroškov, o izvršilnih stroških tožeče stranke v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo, tožeča stranka pa v zvezi s tem ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa.

25. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo: 200 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (27/6 OT), 200 točk za odgovor na dopolnitev tožbe (19/1 OT), 200 točk za vlogo z dne 20. 1. 2017 (19/1 OT) in 12 točk za materialne stroške, skupaj 612 točk, kar ob upoštevanju višine odvetniške točke (0,459 EUR), znese 280,91 EUR. Na ta znesek je sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 61,80 EUR in mu prištelo strošek sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR (4021 ZST-1) ter potne stroške za pristop na narok na relaciji Radovljica – Kranj – Radovljica v višini 14,80 EUR (ob upoštevanju, da kilometrina znaša 0,37 EUR na kilometer (km), razdalja na navedeni relaciji pa 20 km v eno smer oziroma 40 km v obe). Skupaj priznani stroški znašajo 412,51 EUR, 91,91 % od tega zneska pa 379,14 EUR. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključeno v nagrado za sestavo vlog.

26. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 372,51 EUR.

Obrazložitev odločitve o stroških pritožbenega postopka

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo glede na glavni zahtevek uspela z 91,91 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 5 točk za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znese 117,04 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 25,75 EUR in mu prištelo strošek plačila sodne takse za pritožbeni postopek v višini 126,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Skupaj priznani pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 268,79 EUR, 91,91 % od tega zneska pa 247,04 EUR. Ta znesek je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 8 dni. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključeno v nagrado za sestavo pritožbe.

1 Prim. 13. točko obrazložitve VSL sodbe I Cpg 313/2017 z dne 11. 7. 2017. 2 Iz sodne prakse na primer izhaja, da se je običajna cena v primerljivih poslih dokazovala s cenikom suhomontažnih sistemov sekcije gradbincev Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (VSL Sodba I Cpg 1016/2016 ) ali sodnim izvedencem (VSL Sodba II Cp 2927/2017 z dne 11. 4. 2018, VSL Sodba I Cpg 313/2017 z dne 11. 7. 2017, VSL Sodba I Cpg 1635/2014 z dne 26. 11. 2014). 3 Sodišče namreč ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. To lahko naredi le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (prim. drugi odstavek 7. člena ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. 4 Prim. VSL sodba I Cp 1185/2009 z dne 13. 5. 2009 in VSL sklep II Cp 443/2009 z dne 15. 7. 2019. 5 Stališča sodne prakse o tem, ali je materialno procesno vodstvo v postopkih v sporih majhne vrednosti dopustno in v kakšni meri, so različna - primerjaj: (1) VSL sodba II Cp 12/2008 z dne 18. 6. 2008, VSM sodba I Cp 258/2012 z dne 31. 5. 2012, v katerih je zastopano stališče, da je materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti popolnoma izključeno in (2) VSC sklep Cpg 325/2012 z dne 13. 3. 2013, VSL sklep II Cp 3890/2011 z dne 26. 9. 2012, VSL sodba II Cp 1344/2013 z dne 1. 7 .2013, VSL sodba II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 in I Cp 1553/2015 z dne 13. 10. 2015, v katerih je zastopano stališče, da materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti ni izključeno, vendar pa je omejeno.