Jedro

Zakon ne predvideva, da bi bilo treba oškodovanca pozivati, ali vztraja pri pregonu. Zato okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer način vročitve poziva, neodzivnost oškodovane družbe na poziv ter dejstvo, da sodišče predstavnika oškodovane družbe v tej zvezi ni povabilo na glavno obravnavo, ne pomenijo, da je oškodovana družba predlog za pregon umaknila. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ko je oškodovanec kot priča vabljen na glavno obravnavo, pa se je neopravičeno ne udeleži, za kar zakon predpisuje fikcijo umika predloga za pregon, je pritožbeni očitek o neobstoju predloga za pregon neutemeljen.

Izrek

I.Pritožba obtoženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, na podlagi prvega odstavka 220. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, razen sodne takse, katere plačila ga je oprostilo. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi in ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa poudarja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakonika, odločbe o kazenski sankciji in bistveno kršitev določb kazenskega postopka na podlagi 371. člena ZKP ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ter ga oprosti stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnica nima prav, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo dokazano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, zmotna. V obravnavanem primeru je bila na razbitem notranjem steklu skrajnega spodnjega dela vhodnih vrat starinarnice, v osrednjem delu odprtine, neposredno pod zgornjim robom stekla, najdena in zavarovana sled palca desne roke obtoženca. Gre za dokaz - ne zgolj za indic - ki omogoča izrek obsodilne sodbe1. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ovrglo obrambno tezo, da je obtoženec sled pustil ob številnih prejšnjih obiskih starinarnice. Tudi nadaljnje razpredanje v pritožbi, da je obtoženec lahko stal pri steklenih vratih v notranjosti trgovine, se z roko slučajno dotaknil spodnjega dela stekla ali se oprijel vrat, ko je pobiral predmet s tal, se izkaže zgolj kot način obrambe. Pravilnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati odsotnost prstnih odtisov obtoženca na betonskem predmetu, s katerim je bilo razbito steklo, ter na predalih in omarah. Prav tako nimajo relevantne teže okoliščine, da obtoženca nihče ni videl, da ni bilo videonadzora ter da sledi obuvala na razbitem steklu na tleh v notranjosti trgovine ni bilo mogoče povezati z njim. Pritožbeni očitek, da je bil obtoženec kot eden od enako verjetnih osumljencev povezan s kaznivim dejanjem zgolj zato, ker se je njegov DNK profil že nahajal v sistemu AFIS, temelji na protispisni trditvi, da je bilo na vratih najdenih več prstnih odtisov različnih oseb. Trditev, da ni logično, zakaj bi 19-letni fant vlomil v starinarnico, da bi vzel broške in busolo, saj od teh predmetov ne bi imel nobene koristi, je relevantna, saj se obtožencu ne očita kaznivo dejanje tatvine. Tudi dejstvo, da je obtoženec v preteklosti priznal dve kaznivi dejanji, medtem ko očitanega kaznivega dejanja ni želel priznati, ter da gre v obravnavanem primeru za drugovrstno kaznivo dejanje, ne omaje zaključkov sodišča prve stopnje. Končno, iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo obtoženčevo povratništvo.

5.Pritožnica nadalje trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi bilo predloga za pregon. Očitek utemeljuje s tem, da oškodovano gospodarsko družbo A., sedaj A., trenutno zastopa direktor B. B., ki je edini, ki se lahko izjasni, ali vztraja pri pregonu ali ne. Sodišče je na oškodovano družbo skladno z določilom 57. člena ZKP naslovilo dopis, da lahko oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave, in za izjasnitev določilo 5-dnevni rok, ter zapisalo, da v primeru neaktivnosti oškodovanca ne bi štelo, da oškodovanec predlog umika. Sodišče se ni prepričalo, ali je bilo pisanje vročeno prav zakonitemu zastopniku in ali zakoniti zastopnik govori in razume slovenski jezik. Sodišče bi moralo dopis prevesti v jezik, ki ga zakoniti zastopnik razume, saj le tako lahko pravilno razume, kakšne so njegove pravice in dolžnosti v postopku. Sodišče tudi ni preverilo, koliko ljudi je zaposlenih v oškodovani družbi, in ali je bila pošta res vročena zakonitemu zastopniku oziroma njegovemu pooblaščencu. Sodišče bi moralo ravnati v skladu z drugim in tretjim odstavkom 306. člena ZKP, ki določata, da se oškodovanec, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, povabi na glavno obravnavo, da se tam izrecno izjavi, ali vztraja pri pregonu ali ne. Če pa se tako povabljeni oškodovanec obravnave ne udeleži brez opravičila, se šteje, da je umaknil predlog za pregon. ZKP ne predvideva možnosti, da bi sodišče iz neodziva oškodovanca na pisni dopis sklepalo, da ne umika predloga. Zakonodajalec v takih primerih neaktivnost oškodovanca sankcionira s fikcijo umika predloga in ne fikcijo vztrajanja pri pregonu. Sodišče bi zato moralo neodzivnost oškodovanca na dopis presojati v smislu fikcije umika predloga za pregon v skladu s 306. členom ZKP in ne kot domnevo oškodovančeve volje po nadaljevanju pregona. Ravnanje sodišče pomeni arbitraren poseg v kazenski postopek, ki lahko vpliva na zakonitost sodbe, zato gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6.Ti očitki niso utemeljeni. Zakon ne predvideva, da bi bilo treba oškodovanca pozivati, ali vztraja pri pregonu. Zato okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer način vročitve poziva, neodzivnost oškodovane družbe na poziv ter dejstvo, da sodišče predstavnika oškodovane družbe v tej zvezi ni povabilo na glavno obravnavo, ne pomenijo, da je oškodovana družba predlog za pregon umaknila. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ko je oškodovanec kot priča vabljen na glavno obravnavo, pa se je neopravičeno ne udeleži, za kar zakon predpisuje fikcijo umika predloga za pregon - tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (15. točka izpodbijane sodbe) - je pritožbeni očitek o neobstoju predloga za pregon neutemeljen.

7.Pravilna in prepričljivo obrazložena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se obtožencu naloži plačilo stroškov kazenskega postopka, razen sodne takse, in je pritožnica s ponavljanjem okoliščin, ki jih je že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.

8.Čeprav zagovornica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, tj. pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 18. in 19. točki izpodbijane sodbe, zato v odločbo o kazenski sankciji ni treba poseči.

9.Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko tudi preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

10.Iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

-------------------------------

1Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17354/2017 z dne 7. 4. 2020, ki jo izpostavlja pritožnica, izhaja, da bi biološka sled, če bi bila v tam obravnavanem primeru najdena npr. na razbitem steklu vitrine, v kateri so bile kasneje ukradene ure v zlatarni, zadoščala za obsodbo (10. točka).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 220, 220/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.