Jedro

Iz spisa je nesporno razvidno, da je tožena stranka izdala odločbo o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč že dne 30. 7. 2012, torej približno eno leto preden je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa. V spisu je povratnica, ki dokazuje, da je tožnik navedeno odločbo tudi prejel dne 3. 8. 2012. Zaradi absolutno žaljivega pisanja tožnika v odgovoru na odgovor tožene stranke pa sodišče ni tožnika posebej pozivalo, naj podrobneje pojasni, katero konkretno vlogo za spremembo odločbe je imel v mislih, ko je pisal odgovor na odgovor tožene stranke. Podatki v tožbi in v upravnem sporu namreč zadoščajo za ugotovitev, da je tožba zaradi molka očitno neutemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče je dne 16. 7. 2013 prejelo tožbo tožnika zaradi molka organa, v kateri je tožnik zahteval tudi izplačilo odškodnine. Zahteval je oprostitev plačila sodnih taks, postavitev tolmača za nemščino in odvetnika.

V tožbi se sklicuje na postopke, ki se vodi pod opr. št. 284/2012 in sicer, da je zahteval dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka pa ni odločila o postavitvi odvetnika. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Tožnik je o tem obvestil predsednika sodišča dne 3. 6. 2013 v smislu 28. člena ZUS-1 in napovedal tožbo. Prošnjo pa je podal v vlogi že dne 3. 1. 2013. Kot dokaz prilaga dopis predsedniku sodišče z dne 3. 6. 2013. Sklicuje se tudi na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Od drugega odstavka na strani 4 tožbe naprej tožnik utemeljuje odškodninski zahtevek.

V odgovoru na tožbo, ki ga je sodišče prejelo dne 21. 8. 2013, tožena stranka pravi, da je o prošnji tožnika v zadevi Bpp 284/2012 že v celoti odločeno. Tožena stranka je na podlagi vloge tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je bila toženi stranki odstopljena s strani Višjega Delovnega in socialnega sodišča dne 17.5.2012, izdala odločbo Bpp 284/2012 z dne 30.7.2012, s katero je dodelila brezplačno pravno pomoč tožniku v zadevah, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodijo pod opr. št. I Pd 1875/2009, I Pd 187/2010, I Pd 556/2010 in I Pd 1776/2011. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bila tožniku najprej dodeljena odvetnica A.A. iz Ljubljane, zaradi nekooperativnosti tožnika pa je bila z odločbo z dne 18.9.2012 omenjena odvetnica razrešena in tožniku postavljen nov odvetnik B.B. Na tožbo tožnika je bila odločba tožene stranke z dne 18.9.2013 odpravljena, zato je tožena stranka v ponovljenem postopku dne 4.4.2013 izdala novo odločbo, s katero je tožniku dodelila odvetnika C.C., ki ga je tožnik sam predlagal. Z odločbo je tožena stranka tožnika hkrati opozorila na določbo 11. odstavka 30. člena ZBPP. Omenjeni odvetnik je dne 25.4.2013 sporočil toženi stranki, da mu je tožnik dne 24.4.2013 podal lastnoročno podpisano izjavo, da v zadevah I Pd 1875/2009, I Pd 556/2010 in I Pd 187/2010 ne želi kakorkoli nadaljevati postopkov in tudi ne želi, da odvetnik v navedenih zadevah opravi kakršnokoli storitev, medtem ko sta za zadevo I Pd 1776/2011 ugotovila, da je v pritožbeni fazi, zato ni potrebna nobena aktivnost. Kot dokaz prilaga izjavo tožnika z dne 24.4.2013 v spisu Bpp 284/2012. Dodeljeni odvetnik C.C. je dne 17.5.2013 poslal toženi stranki vlogo, s katero je prosil za svojo razrešitev nudenja brezplačne pravne pomoči tožniku, ker mu le-ta ne dostavi ustrezne dokumentacije. Tožena stranka je z odločbo z dne 14.8.2013 predlog odvetnika po razrešitvi oziroma zamenjavi zavrnila. Glede na vse navedeno izhaja ugotovitev, da so navedbe o molku organa v predmetni zadevi popolnoma neresnične in zavajajoče. Nasprotno, tožena stranka je tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodila v obliki in obsegu, kot je tožnik zaprosil. Tožnik pa očitno ne vzpostavi potrebnega zaupnega odnosa z dodeljenimi odvetniki, saj je morala tožena stranka že dvakrat tožniku zamenjati odvetnika in to iz razlogov, ki so na njegovi strani. Tožnik je bil že poučen, da se bo štelo, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena, v kolikor bi bilo potrebno razrešiti tudi drugič postavljenega odvetnika iz razlogov, ki so na njegovi strani. Kot je razvidno, je tudi novo postavljeni odvetnik že predlagal svojo razrešitev, vendar tožena stranka zaenkrat njegovi zahtevi ni ugodila. Več kot očitno je torej, da tožena stranka vloge tožnika resno obravnava in o njih tudi pravočasno odloča, kljub temu, da jo tožnik ves čas grobo žali z izrazitimi izrazi nespoštovanja.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da tožena stranka očitno ni sposobna ugotoviti, zakaj v tej tožbi gre. Kot dokaz, da tožena stranka ni odločila o vlogi tožnika, enako kot v tožbi prilaga opomin z dne 3. 6. 2013, za „stare“ odločbe pa pravi, da so že pravnomočne. V nadaljevanju opisuje, da so roki za pravna sredstva že potekli in da je zato vložil vlogo za dopolnitev odločbe oziroma da se ta vloga alternativno šteje kot nova vloga. O tem pa toženka ni odločila.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo, ker tožena stranka ni odločila o prošnji za brezplačno pravno pomoč v zadevi Bpp 284/2012. Iz spisa je nesporno razvidno, da je tožena stranka izdala odločbo o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč v zadevi Bpp 284/2012, in sicer že dne 30. 7. 2012, torej približno eno leto preden je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa. Med strankama namreč ni sporno tudi po izmenjavi odgovora tožene stranke, da gre v predmetni zadevi za prošnjo v upravni zadevi Bpp 284/2012. S to odločbo je bila tožniku brezplačna pravna pomoč tudi dodeljena. V spisu je povratnica, ki dokazuje, da je tožnik predmetno odločbo tudi prejel dne 3. 8. 2012. Zaradi absolutno žaljivega pisanja tožnika v odgovoru na odgovor tožene stranke pa sodišče ni tožnika posebej pozivalo, naj podrobneje pojasni, katero konkretno vlogo za spremembo odločbe je imel v mislih, ko je pisal odgovor na odgovor tožene stranke. Podatki v tožbi in v upravnem spisu namreč zadoščajo za ugotovitev, da je tožba zaradi molka očitno neutemeljena. Zaradi te očitnosti sodišče tudi ni čakalo na pravnomočno končan postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu, saj predmetno odločanje pred pravnomočno odločitvijo o prošnji za brezplačno pravno pomoč v tem upravnem sporu v konkretnih okoliščinah tega primera ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. MKVČP, na katero se sklicuje tožnik, pa samo za kazenski postopek izrecno predvideva pravico do brezplačne pravne pomoči v 6(2)(c) členu; za ostale vrste zadev pa je po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice to upravičenje zavarovano, če se izkaže za nujno potrebno zaradi zavarovanja poštenega postopka v zvezi z varstvom civilne pravice. Sodišče pogojev za to v predmetni zadevi iz podatkov v spisu ne vidi, zato odločitev o tožbi v tem upravnem sporu pred morebitno izvedbo postopka odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč v tej zadevi ne pomeni posega v 6. člen MKVČP. Na tej podlagi je sodišče tožbo zaradi molka organa zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena v zvezi z 3. in 2. odstavkom 28. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določbi 5. odstavka 34. člena ZBPP, če sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.