Jedro

Iz ugotovitve v drugostopenjski davčni odločbi izhaja, da tožnik ne izpolnjuje določenih kriterijev za odpis, delni odpis, obročna plačila ali odlog plačila davčnemu zavezancu, kar organ tudi podrobno opredeljuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Brežice št. DT 4292-6/2009-36 (03015-01) z dne 12. 3. 2010 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-31-163/2010 z dne 30. 6. 2010 in kot oprostitev stroškov postopka v zadevi odpisa, delnega odpisa oziroma obročnega plačila zapadlega davčnega dolga. V obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej navaja listine, ki jih je tožnik priložil k svoji prošnji in se nato sklicuje na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), po kateri se morajo upoštevati tudi kriteriji razumnosti zadeve, kar pomeni, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožati. Sklicuje se tudi na ugotovitve, navedene v obrazložitvi obravnavane drugostopenjske (davčne) odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje z Zakonom o davčnem postopku in s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku določenih kriterijev za odpis, delni odpis, obročna plačila ali odlog plačila davčnemu zavezancu, kar v nadaljevanju tudi podrobno opredeljuje. Po oceni tožene stranke zato tožnik v obravnavani zadevi, glede na določbo 1. odstavka 24. člena ZBPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Slabo finančno stanje tožnika, ki je sicer izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je zato na podlagi 2. odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in pravi, da je bila njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, ne da bi se tožena stranka sploh ukvarjala z ugotavljanjem njegovega premoženjskega stanja in s tem v zvezi z doseganjem premoženjskega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). Meni, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP tudi bistveno presegla svoja pooblastila ter odločala izven svoje pristojnosti, saj se je spuščala v vsebinsko presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, o katerem pa se bo odločalo v povsem drugem postopku. Tožena stranka se je tako pri presojanju razumnosti zadeve že postavila v vlogo sodišča, kar pa ni dopustno in to tudi ni njena naloga v okviru postopka ugotavljanja obstoja pogojev za dodelitev BPP, saj gre za dva povsem ločena postopka. Tožena stranka se je tako spustila v obravnavanje utemeljenosti tožnikovega izpodbijanja odločb davčnega organa, kar ni predmet njenega odločanja v postopku reševanja prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj se bo zakonitost izpodbijanih aktov ugotavljala v povsem drugem postopku. Tožena stranka je namreč nepravilno in nesprejemljivo upoštevala število družinskih članov ob tem, da naj bi glede mesečnega dohodka na družinskega člana, kar je bistveno za celotno zadevo, upoštevala tudi odškodnino, ki jo je njegova zunajzakonska partnerka prejela za nastalo ji premoženjsko škodo, ki pa se gotovo ne bi smela upoštevati. In če le-ta ne bi bila upoštevana, bi bili gotovo upoštevni razlogi in pogoji za odpis oziroma delni odpis ali obročno plačilo samega davčnega dolga tožnika. Tožnik zato sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku razsodi tako, da njegovi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP do BPP upravičena le oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP pa se kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Prosilec za dodelitev BPP mora torej izpolnjevati ne le finančni pogoj ampak tudi t.i. objektivni pogoj razumnosti zadeve. Tožnikova prošnja je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po določbi 1. odstavka 24. člena ZBPP in zato tudi ni bilo potrebno ugotavljati izpolnjevanja finančnih pogojev. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Po citirani zakonski določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh, oziroma, da ni očitno nerazumna (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v 3. odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji zoper odločbo Davčnega urada v zvezi z odločbo Ministrstva za finance. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati. Po mnenju sodišča se tožena stranka s svojo presojo ni spuščala v obravnavo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, temveč je ocenjevala zgolj (ne)izkazanost zakonskih pogojev za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata (2. odstavek 59. člena ZUS-1), ker je ocenilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.