Jedro

Ob takem stanju zadeve (da je prodajalec G.B. na zemljišču po nacionalizaciji v letu 1960 imel le pravico brezplačnega uživanja, da te pravice leta 1968 na tožnico oz. njenega pravnega prednika ni mogel prenesti, ker takega prenosa ni dovoljeval Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, ki je veljal od 15.2.1968 dalje in da je tudi prodajalcu samemu leta 1976 ugasnila pravica uživanja na parc. št. 350/3 na podlagi ustrezne odločbe Skupščine Občine P.) in dodatno ob prej ugotovljeni nedobrovernosti kupcev, o morebitnem močnejšem pravnem naslovu tožnice na spornem zemljišču, kljub temu, da ga je imela ves čas posesti, ni mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je lastnica parcel, označenih v delitvenem načrtu z dne 15.4.2005 s št. 2924/12 v izmeri 1383 m2 in s št. 2991/13 v izmeri 306 m2 , pri čemer gre za zemljišči, ki sta sestavni del parcele št. 2994/1 k.o. P. Zato je zavrnilo tudi tožničin nadaljnji zahtevek, da so ji tožene stranke dolžne izstaviti za vpis njene lastninske pravice primerno listino. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi Republiki Sloveniji plačati 220.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencih. V zvezi z dejanskim stanjem zadeve pritožba povzema, da je tožničin pravdni prednik kot kupec sklenil s pravnim prednikom drugega toženca G.B. dne 18.9.1968 kupoprodajno pogodbo, s katero je kupil zemljišče. G.B. je zemljišča takrat prodal še nekaterim drugim kupcem, s katerimi pa je bila v tem postopku sklenjena sodna poravnava. Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe so kupci med seboj naredili delilni načrt, iz katerega je natančno razvidno, kdo je kupil in uporabljal kateri del zemljišča, ki je tedaj imelo parcelni številki 350/1 in 350/3 k.o. P. Tako kot ostali kupci, je tudi tožničin pravni prednik takoj zatem prevzel zemljišče v posest in med kupci nikoli ni bilo sporno, kdo je kupil kateri del zemljišča. Ostalim kupcem so tožene stranke v celoti priznale lastninsko pravico na njihovih zemljiščih s sodno poravnavo z dne 2.12.2005, le tožnica je imela smolo, ker se celotno zemljišče, ki ga je njen pravni prednik pridobil na podlagi pogodbe iz leta 1968, sedaj očitno nahaja na območju, ki naj bi bilo v lasti izključno tretje tožene stranke Republike Slovenije, ta pa ni hotela tožnici priznati lastninske pravice, kljub temu, da je njen status povsem enak kot status ostalih tožnikov. Tožnica je imela vse od sklenitve pogodbe dalje zemljišče v posesti, čemur nobena stranka v postopku ni oporekala. Nobena pa tudi ni oporekala tožničini dobrovernosti. Iz izpovedi tožnice ni mogoče zaključiti nič drugega kot to, da je bila ves čas prepričana, da je njen pravni prednik parcelo kupil. Vedela je, da v zemljiški knjigi vpis ni urejen, vendar je bila ves čas prepričana, da gre za nepremičnino v lasti nje oz. njenega pokojnega moža. Kupnina je bila plačana v celoti, zato ni bilo nobenega razloga, da bi tožnica mislila drugače. Poleg tega pa je bilo priposestvovanje samo eden izmed temeljev tožbe. Tožba je bila vložena na podlagi dejstva, da je tožničin pravni prednik sklenil kupoprodajno pogodbo in plačal kupnino. Res pa je tožnica lastninsko pravico na vtoževani nepremičnini tudi že priposestvovala.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je pritožba vložena iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP, pa iz njene vsebine izhaja, da pritožnica dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, razen ugotovitve o (ne)dobrovernosti njene posesti. Drži, da so poleg tožničinega moža v istem obdobju od pok. B. kupili zemljišče tudi drugi kupci, ki so bili skupaj s tožnico tožniki v tem postopku in da so le-ti v zvezi s svojimi zahtevki na naroku dne 2.12.2005 sklenili sodno poravnavo, vendar tožnica pozablja, da se njen primer razlikuje od ostalih zato, ker je njen pokojni mož kupil zemljišče s tedanjo parcelno št. 350/3 in ne 350/1, kot druge stranke. Parc. št. 350/1 je bila leta 1993 z denacionalizacijsko odločbo vrnjena B., kar je njegovemu pravnemu nasledniku omogočilo skleniti sodno poravnavo s tožniki.

Tožbeni zahtevek tožnice je glasil na ugotovitev njene lastninske pravice na spornem zemljišču, kar pomeni uveljavljanje stvarne pravice. Ker se lastninska pravica, kadar gre za pridobitev na podlagi pravnega posla, pridobi na nepremičnini šele z vpisom v javno knjigo (tako so določala pravna pravila ODZ, nato 33. čl. ZTLR in sedaj 49. člen SPZ), je lahko podlaga tožničinemu zahtevku, da lastninsko pravico že ima, le trditev o njeni originarni pridobitvi. Zato je glede na navedbe tožeče stranke med postopkom sodišče prve stopnje pravilno njen tožbeni zahtevek presojalo na podlagi priposestvovanja in prepričljivo zaključilo, da tožnici takega načina pridobitve lastninske pravice ni uspelo dokazati zaradi odsotnosti dobre vere. Ne drži, da ji nasprotna stranka dobre vere ni oporekala, saj je iz njenih navedb v postopku jasno, da je tožena stranka s tem, ko je opozarjala na način prenosa lastninske pravice in pravice uživanja ter uporabe na spornem zemljišču, izpodbijala dobrovernost posesti tožnice in njenega pokojnega moža. Zakaj dobra vera ni bila izkazana, je prepričljivo obrazložilo prvostopenjsko sodišče, ki je tak svoj zaključek utemeljilo na listinskih dokazih (vsebina same kupoprodajne pogodbe, dopis prodajalčevega odvetnika v letu 1970 kupcem, navedbe same tožnice). Poleg tega pa velja izpostaviti še, da na nepremičninah v družbeni lastnini lastninske pravice niti ni bilo mogoče priposestvovati.

Izvedeni dokazni postopek je torej pokazal, da so si kupci vse od leta 1968 prizadevali za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in se zavedali spornosti prenosa lastninske pravice oz. v sistemu družbene lastnine t.i. pravice uporabe na podlagi sklenjenih pogodb. Pri parc. št. 350/1 je kupcem sklenitev sodne poravnave omogočila denacionalizacijska odločba, s katero je bila prodajalacu vrnjena parc. št. 350/1. Pritožbena trditev, da tožnici okoliščine, da je bila pogodba sklenjena, kupnina plačana in da je imela zemljišče v posesti, dajejo podlago za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa je neutemeljena tudi zaradi naslednjih pravnoodločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje: da je prodajalec G.B. na zemljišču po nacionalizaciji v letu 1960 imel le pravico brezplačnega uživanja, da te pravice leta 1968 na tožnico oz. njenega pravnega prednika ni mogel prenesti, ker takega prenosa ni dovoljeval Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, ki je veljal od 15.2.1968 dalje in da je tudi prodajalcu samemu leta 1976 ugasnila pravica uživanja na parc. št. 350/3 na podlagi ustrezne odločbe Skupščine Občine P. Ob takem stanju zadeve in dodatno ob prej ugotovljeni nedobrovernosti kupcev, pa o morebitnem močnejšem pravnem naslovu tožnice na spornem zemljišču, kljub temu, da ga je imela ves čas posesti, ni mogoče govoriti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).