Jedro

Ker prva toženka kot tožničina delodajalka ni poskrbela, da bi bilo parkirišče, ki je bilo namenjeno parkiranju zaposlenih, pred pričetkom delovnega časa ustrezno posuto in s tem varno za uporabo, čeprav je bilo glede na vremensko napoved mogoče pričakovati poledico, je opustila dolžnost, ki jo nalaga zakon. Zato je za škodo, ki je tožnici nastala zaradi padca, odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom z dne 27. 12. 2013, toženima strankama naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata odškodnino v višini 19.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki 3.085,36 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo zoper takšno sodbo vlagajo vse pravdne stranke. Tožeča stranka izpodbija odločitev pod točko II in III izreka, toženi stranki pa odločitev pod točko I in III izreka. Vse uveljavljajo pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da ji bo prisojena še odškodnina v višini 6.300,00 EUR, toženi stranki pa spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vse zahtevajo tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da odškodnina za strah ter duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne predstavlja pravične odškodnine v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila prisojena v prenizkem znesku. Opozarja na poškodbo ter posledice zaradi katerih je tožnica omejena v življenjski in delovni aktivnosti. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in izpovedbo same tožnice. Upravičena je do celotnega zneska vtoževane odškodnine, to je do zneska 18.000,00 EUR. Tudi za strah je sodišče odmerilo prenizko odškodnino. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je sekundarni strah le deloma izkazan. Ne drži, da ni bilo zapletov. Potek zdravljenja se je podaljšal zaradi t. i. Sudeckove atrofije skeleta. Zdravljenje je bilo zato daljše, tožničin sekundarni strah pa se je povečal in podaljšal. Meni, da je utemeljen celotni zahtevek, to je zahtevek po plačilu 1.000,00 EUR. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Dejstvo je, da je večji del stroškov nastal zaradi ugovora toženih strank po temelju, v zvezi z višino pa je bil potreben le strošek za izvedenca in eno obravnavo. Tudi sam uspeh tožeče stranke (87%) narekuje uporabo tega določila.

4. Prvo tožena stranka Republika Slovenija ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni poskrbela za čiščenje parkirišča in je zato podana njena krivdna odgovornost. Ne soglaša niti z zaključkom, da tožnici ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi. Opozarja, da se je pluženje in posipavanje opravilo 20. 12. 2009. Dne 21. 12. 2009 je bilo vreme mrzlo in so vremenoslovci napovedovali nevarnost poledice. Tožena stranka je naredila vse, da v vremenskih razmerah, ki so bile na dan škodnega dogodka, kot tudi pred tem, ne bi prišlo do nevšečnosti. Meni, da je za padec in nastalo škodo kriva, oziroma vsaj soodgovorna, sama tožeča stranka, saj pri izstopu iz avtomobila ni bila dovolj pozorna in pazljiva. Za ta dan so vremenoslovci opozarjali na nevarnost poledice in bi tožeča stranka to morala pričakovati in zato bolj pazljivo hoditi. Parkirišče in režim čiščenja je natančno poznala. Ni življenjsko in realno pričakovati, da bi bile v takšnem vremenu vse površine popolnoma brez ostankov snega in nepoledenele. Ostanki snega in morebitna poledenela tla so na nekaterih, predvsem zatišnih legah, običajni. Spolzka tla bi morala tožnica, glede na to, da je dolgoletna uporabnica parkirišča in pozna njegovo lego ter so ji bile znane vremenske razmere, upoštevati in se gibati bolj previdno. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 596/2007. Nerelevanten je zato zaključek sodišča, da tožena stranka pred prihodom svojih uslužbencev površin ni očistila ledu in ledenih ploskev in da soprispevka tožnici ni mogoče pripisati. Tudi po višini odškodnina odstopa od primerov v sodni praksi (II Ips 669/2004, II Ips 298/2002, II Ips 148/2003, II Ips 691/2004 in II Ips 137/2007). V podobnih primerih je bila prisojena odškodnina v razponu od 7.302,00 EUR do 12.518,00 EUR. Najbolj odstopa odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V naštetih sodnih odločbah je bila za podobno zmanjšanje življenjskih aktivnosti določena odškodnina od 2.921,00 EUR do 6.264,00 EUR. Tožnica je stara 56 let, nikoli ni bila aktivna športnica, z rekreacijo se je pred poškodbo ukvarjala občasno in tudi ni ugotovljena invalidnost. Previsoko je prisojena tudi odškodnina za pretrpljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah. Do padca je prišlo nenadno, po lastnih navedbah tožnice je za kratek čas padla v nezavest, zato primarnega strahu ni mogla trpeti. Sodišče je narobe prisodilo tudi zakonske zamudne obresti. Škodni dogodek se je zgodil 22. 12. 2009, kar je več kot dva meseca pozneje in obresti ne morejo teči pred tem datumom. Zamudne obresti bi lahko tekle kvečjemu od zavrnitve zahtevka dalje. V tem delu je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom. Prekoračen je bil tudi tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka obresti zahtevala od 8. 10. 2010, sodišče pa jih je prisodilo od 8. 10. 2009. 5. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča, da prva tožena stranka ni zagotavljala čiščenja in posipanja površine parkirišča in zato ravnala nedopustno, nepravilna. Zunanji izvajalec je na dan pred pričetkom delovnega tedna, to je 20. 12. 2009 izvedel čiščenje parkirišča. Iz izpovedb prič P., Č. in J. izhaja, da so skrbniki premoženja izvajali tudi posipavanje površin, vključno s parkiriščem. Glede na to, da od 20. 12. 2009 do 22. 12. 2009, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni zapadel nov sneg, je prva tožena stranka poskrbela za čistost in prehodnost površin in varnost svojih delavcev. Posipavanje površin je bilo tako zagotovo izvajano. V kolikor ugotovitev sodišča o neprimerni izvedbi posipanja temelji na ugotovitvi, da temu ni tako, bi moralo zaslišati tudi J. K. in I. K. ter ugotoviti, kdo je v času odsotnosti P. izvajal posipanje. Površine so bile tako kot vsakega dne v takšnih vremenskih razmerah posipane, tako zagotovo tudi 21. 12. 2009, če je tega dne nastopila poledica. Glede na to, da je bila 22. 12. 2009 temperatura dve stopinji nad lediščem, je zaključek sodišča o obstoju poledice napačen. Prva tožena stranka na dan škodnega dogodka ni mogla in morala pričakovati poledice. Tega dne so bile temperature celo višje od temperatur prejšnjega dne. Tudi iz zaslišanja tožeče stranke izhaja, da pri hoji iz hiše do avta ni opazila poledice, prav tako na cesti do službe ni bilo poledice, niti snega. Do poledenelosti površin je očitno prišlo nenadoma. Delavci prve tožene stranke so v času nizkih temperatur površine posipali vsak dan v okviru delovnega časa, izven njega pa, če so posebne okoliščine kazale na nastanek in obstoj poledice. Za dne 22. 12. 2009 te posebne nevarnosti ni bilo in je zato do posipanja prišlo šele po 7.00 uri, to je po pričetku delovnega časa. Prva tožena stranka ni kršila nobenega konkretnega dolžnostnega ravnanja, ki ji ga očita sodišče. Sodišče je nepravilno zavrnilo tudi obstoj soprispevka tožeče stranke k nastanku škode. Ob dejstvu, da pozimi sneži, temperature pa so tudi bistveno pod lediščem, je moč od vsakega uporabnika zunanjih površin, kljub zagotovitvi vestnega čiščenja in posipanja, pričakovati, da se bo zavedal možnosti nastanka poledice in ustrezno previdno uporabljal zunanje površine. Bremena vremenskih razmer že po načelu pravičnosti ni mogoče preložiti na imetnike zunanjih površin. Sodišče je nepravilno prisodilo odškodnino iz naslova strahu. Če je intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodna praksa pa odškodnine ne priznava za običajno zaskrbljenost in negotovost, ki preneha v kratkem času po poškodbi. Pri tožeči stranki pravno relevantna oblika strahu ni nastala. Zlasti ni mogoče govoriti o obstoju primarnega strahu, saj je tožnica ob škodnem dogodku izgubila zavest. Tudi sekundarni strah ni izkazan, saj tožnica ni utrpela nobenih komplikacij med zdravljenjem, ki bi opravičevale prisojo odškodnine za sekundarni strah. Ta ni presegel običajne zaskrbljenosti, zagotovo pa ni porušil tožničinega duševnega ravnovesja. Nepravilno je bila prisojena tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca dr. S., ki ni ocenil, kaj določene kategorije bolečin, ki naj bi jih trpela tožeča stranka, predstavljajo in na kakšni podlagi so bile ocene glede obstoja, intenzitete in trajanja bolečin sploh podane. Ravno tako je sodišče nekritično sledilo ugotovitvam glede obstoja nevšečnosti, saj je kot nevšečnost opredelilo hlajenje noge z ledom, zdravljenje v rehabilitacijskem centru in rehabilitacijo v zdravilišču, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi te dejavnosti tožeči stranki povzročile kakršnekoli nelagodnosti. Tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče le deloma utemeljilo z anatomskimi in funkcionalnimi spremembami. Dejansko stanje glede nezmožnosti tožnice opravljati določena dela ali aktivnosti, je sodišče ugotovilo brez opore v izvedenskem mnenju. Tudi sam izvedenec je zgolj povzel navedbe tožeče stranke. Sodišče je zmotno uporabilo 131. člen OZ, saj protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana. Prva tožena stranka je zagotavljala redno čiščenje površin in delavcem naložila obveznost posipanja. Noben predpis ne nalaga konkretnega dolžnostnega ravnanja, ki bi bilo v nenehnem preverjanju njej lastnih površin in nepretrganem zagotavljanju posipanja. Od prve tožene stranke je mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. Ni podana niti krivda, saj prva tožena stranka dogodka ni mogla predvideti, niti ga ne obvladati. Ni mogla predvideti, da bo dne 22. 12. 2009, ko so bile temperature v primerjavi s preteklimi dnevi veliko višje, prišlo do poledice in to na področju parkirišča, ki po izpovedbi tožeče stranke nikoli ni bil poledenel in na katerem nevarnosti padcev ni bilo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca. S tem je storilo kršitev pravil postopka in sicer načela kontradiktornosti in načela neposrednosti. V primerih, ko stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega dialoga. Tožena stranka je zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker izvedenec v dopolnitvi ni odgovoril na vprašanja druge tožene stranke, bi bilo izvedenca potrebno zaslišati. Sodišče je storilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da na dan škodnega dogodka posipanje ni bilo opravljeno. To izhaja tudi iz zaslišanja priče P. Izvedba posipanja v okviru delovnega časa ne kaže na opustitev dolžnostnega ravnanja.

6. Tožeča stranka je na pritožbi toženih strank odgovorila. Meni, da je odločitev glede protipravne opustitve dolžnega ravnanja prve tožene stranke, pravilna. Še vedno meni, da je podana objektivna odgovornost. Tudi zaključek sodišča, da tožnica za škodo ni soodgovorna, je pravilen. Ko je odhajala od doma, ni opazila, da bi bila zunaj poledica. Bila je primerno obuta. Tudi na parkirišču poledice ni pričakovala. Led je opazila šele, ko je že ležala na tleh. Po višini je prisojena odškodnina celo prenizka. Meni, da primeri, na katere se sklicuje prva tožena stranka, s konkretnim niso primerljivi. Gre za starejše primere, pa tudi vse druge okoliščine niso identične s konkretnimi. Sicer pa so sodišča v podobnih zadevah prisojala tudi bistveno višje odškodnine (II Ips 338/1997, II Ips 544/2005, II Ips 478/2005, II Ips 427/2006, II Ips 851/2007 in II Ips 569/2009). Predlaga zavrnitev obeh pritožb. 7. Pritožbe niso utemeljene.

Glede očitanih kršitev postopka

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, navedeni so tudi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč. Navedeno velja tudi v pogledu ugotovitve, ki se nanaša na (ne)opravljeno posipanje parkirišča. Tako ne drži, da bi sodišče zaključilo, da na dan škodnega dogodka posipanje sploh ni bilo opravljeno, ampak je ugotovilo, da parkirišče ni bilo posuto v času padca tožnice, do posipavanja pa je prišlo približno 20 minut po njenem padcu (primerjaj razloge v točki 7, stran 6). To ugotovitev je tudi obrazložilo, zato je tudi v tem delu pritožbeni preizkus mogoč.

9. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (1) je, da je treba potrebo po zaslišanju izvedencev, ki so podali pisno izvedensko mnenje, presojati od primera do primera. Odločilne so pripombe strank, iz katerih je mogoče ugotoviti, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in kaj bi izvedenci lahko ali morali ustno pojasniti.

10. V konkretnem primeru je bilo izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke pritožnici vročeno in je nanj podala pripombe. Nanje je v delu, ki se tiče strokovnih vprašanj, v pisni dopolnitvi izvedenec odgovoril (list. št. 91). Tako je pojasnil, kaj pomenijo določene kategorije bolečin, pojasnil pa je tudi, na kakšni podlagi je ocenil njihovo jakost in trajanje. Odgovoril je tudi na pripombo glede trajanja hudih telesnih bolečin v času takoj po poškodbi in operativnem posegu, ko so hude bolečine trajale en teden ter po drugem operativnem posegu, ko so trajale dva dni.

11. Res je, da sodišče izvedenca ni pozvalo k odgovoru na pripombo, da ni jasno, v čem naj bi bilo za tožečo stranko neprijetno prejemanje sredstev proti bolečinam, izpostavljenost sevanju, rehabilitacija v zdravilišču in sam bolniški stalež ter pripombo, da izvedenec ni povedal, ali so zatrjevane prikrajšanosti tožnice zaradi poškodbe mogoče, niti ni ugotovil procenta zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar pa gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem delu za vprašanja glede katerih dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Gre namreč za pravna vprašanja. Ali rehabilitacija, ležanje, hlajenje poškodovanega mesta in bolniški dopust predstavljajo nevšečnost med zdravljenjem, je namreč stvar, o kateri v okviru materialnopravne presoje odloča sodišče. Enako velja za presojo obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. O tem odloča sodišče na podlagi dejstev, ki jih, tudi s pomočjo izvedenca, ugotovi v dokaznem postopku.

12. Očitek, da je izvedenec v pogledu prikrajšanosti tožnice zaradi poškodbe zgolj povzemal njene navedbe, pa je neutemeljen in v izvedeniškem mnenju nima podlage. Zato tudi v tem delu dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Da je izvedenec navedbe tožeče stranke glede omejitev, ki so posledica poškodbe, presojal s stališča ugotovljenih anatomskih in funkcionalnih sprememb, iz mnenja jasno izhaja. Tako je npr. glede navedbe tožnice, da je vožnjo s kolesom opustila, zapisal, da bi bila za to sicer sposobna.

13. Ker je torej druga toženka v izvedeniškem mnenju in njegovi pisni dopolnitvi dobila odgovor na vsa relevantna vprašanja, na katera je izvedenec pristojen odgovoriti, sodišče prve stopnje pa je tako dopolnjeno mnenje ocenilo kot popolno in pravilno, ustno zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Kršitev 253. člena ZPP zato ni bila storjena. Ker je bilo mnenje ter njegova dopolnitev pritožnici vročena in s tem onemogočena vsebinska kontrola nad obravnavo navedenega dokaza, mnenje pa na glavni obravnavi tudi vpogledano, pa ni bila kršena niti pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti, niti načelo neposrednosti.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica, ki je zaposlena na Policijski upravi X, 22. 12. 2009 ob prihodu v službo, nekaj minut pred 7.00 uro zjutraj, padla in se poškodovala, saj ji je na poledenelem notranjem (zgornjem) parkirišču spodrsnilo. Prva tožena stranka, ki je lastnica parkirišča, na katerega so dostopali zgolj njeni uslužbenci, je imela sicer z zunanjim izvajalcem sklenjeno pogodbo za čiščenje in odvoz snega, ki pa ni vključevalo tudi soljenja parkirišča. Zunanji izvajalec je prvi toženi stranki sol za posipavanje dobavljal, samo posipavanje pa je izvajala sama in sicer po potrebi in znotraj delovnega časa. Izven delovnega časa se je posipalo zgolj na podlagi poziva vodje splošne službe. Tudi na dan škodnega dogodka je bilo parkirišče posuto, vendar šele po tožničinem padcu, pred tem pa se je pluženje in posipanje izvedlo 20. 12. 2009. Za dan, ko je prišlo do škodnega dogodka, je bila nevarnost poledice napovedana. Tožeča stranka poledice na parkirišču ni pričakovala, saj je bila po njenem vedenju prva, ki je tu iz tega razloga padla. Bila je primerno obuta (v gležnarje z gumijasto peto).

15. Tožeča stranka in prva tožena stranka tako povzetih dejanskih ugotovitev ne izpodbijata. Glede drugo tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se slednja v okviru obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila nevarnost poledice v naprej napovedana (in s tem v naprej predvidljiva) in ugotovitvijo, da je bilo parkirišče na dan škodnega dogodka poledenelo. Trdi, da iz predloženih dokazov izhaja, da je bila 22. 12. 2009 temperatura dve stopinji nad lediščem. Do poledice je prišlo nenadoma. Glede na zvišanje temperatur (prejšnjega dne je bila temperatura - 4,4 stopinje), poledica zagotovo ni bila pričakovana, niti predvidljiva. Trdi tudi, da je bilo parkirišče posipano tudi 21. 12. 2009. 16. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo parkirišče, na katerem je tožnica padla in se poškodovala, v času padca poledenelo. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 7), iz izpovedb prič G. Č., I. J. in B. T., ki so tožnici pomagali po padcu oziroma so jo videli takoj za tem, to nedvomno izhaja. Priča Č. je pojasnila, da je imela tudi sama težave pri hoji, da je drselo. Prav tako je še pred padcem tožnice zdrsnilo tudi priči B. T. Dvoma v pravilnost takšne ugotovitve ne more vzbuditi sklicevanje drugo tožene stranke na podatke o povprečnih temperaturah na dan 22. 12. 2009. Pri presoji teh podatkov je namreč potrebno upoštevati, da gre za povprečno dnevno temperaturo, ki od temperature v jutranjih urah odstopa. Iz priloge B24 tako izhaja, da je znašala temperatura v Novem mestu ob 7.00 uri 0,8 stopinje, kar pa samo po sebi ne more izključiti poledice. Tudi ne drži, da je do poledice prišlo nepričakovano in da je prva tožena stranka ni mogla predvideti. Takšna trditev v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Tako iz listine, ki jo je predložila prva tožena stranka, to je izpisa spletne strani Radia K. (priloga B3), izhaja nasprotno. Tudi sicer so pritožbene trditve drugo tožene stranke o temperaturah, ki naj bi poledico izključevale, oziroma trditve o tem, da je do poledice prišlo nepričakovano, v nasprotju z njenimi trditvami pred sodiščem prve stopnje. Tako je v pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2013 (točka 4, list. št. 27), ob sklicevanju na prilogo B3, drugo tožena stranka navajala, da je bila zaradi vremenskih razmer pričakovana velika nevarnost poledice za dne 22. 12. 2009, o čemer so poročali tudi mediji. Trditev je ostala neprerekana. Enako velja za trditev prve tožene stranke v vlogi z dne 22. 2. 2013 (list. št. 31), da je dan pred škodnim dogodkom rosilo in so vremenoslovci napovedovali nevarnost poledice. Pritožbeni trditvi, da parkirišče ni bilo poledenelo in da nastale poledice in s tem povezane nevarnosti ni bilo mogoče pričakovati, zato ni mogoče slediti. Glede trditve, da je bilo parkirišče posipano tudi 21. 12., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je ostala neopravičena in je zato v pritožbenem postopku neupoštevna (337. člen ZPP).

17. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tal na poledenelem parkirišču v zimskem času ni mogoče oceniti kot nevarno stvar oziroma hojo po njem kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Jasno sicer je, da takšna tla niso varna in tudi hoja po njih ni varna, vendar pa mora biti za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti nevarnost povečana in neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Poledica v zimskem času pa ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna in tudi ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sestop na takšna tla oziroma hojo po takšnih tleh ovrednotiti kot nevarno dejavnost (2).

18. Ravnanje oziroma opustitev prvo tožene stranke je zato treba presojati po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti. Vsak delodajalec je dolžan poskrbeti za varno delo svojih delavcev v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZDR, člen 43) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami, v nadaljevanju ZVZD, člen 5 in naslednji). Ta dolžnost velja ne le na ožjem delovnem mestu, pač pa tudi na drugih površinah delodajalca, na katerih se delavci gibajo ob ali pred prihodom na delovno mesto. Ker prva toženka kot tožničina delodajalka ni poskrbela, da bi bilo parkirišče, ki je bilo namenjeno parkiranju zaposlenih, pred pričetkom delovnega časa ustrezno posuto in s tem varno za uporabo, čeprav je bilo glede na vremensko napoved mogoče pričakovati poledico, je opustila dolžnost, ki jo nalaga zakon. Zato je za škodo, ki je tožnici nastala zaradi padca, odškodninsko odgovorna. Podani so namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti: opustitev dolžnega ravnanja predstavlja protipravno ravnanje, tožnici je škoda nastala, med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza, izkazana pa je tudi odgovornost prve tožene stranke.

19. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastalo škodo v smislu prvega odstavka 171. člena OZ. Na stanje tal na parkirišču ni bila z ničemer opozorjena, saj (po neprerekanih trditvah tožnice, na katere opozarja v odgovoru na pritožbo (3)) poledice na cesti ni bilo. Bila je tudi primerno obuta. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj zaradi dejstva, da je bil zimski čas z nizkimi temperaturami, od povprečno skrbnega človeka ni mogoče zahtevati, da hodi skrajno pazljivo zaradi možnosti, da bi bila tla lahko poledenela. Na presojo tožničine morebitne soodgovornosti ne more vplivati sklicevanje na sodbo VSRS II Ips 596/2007, saj je do škodnega dogodka v tej zadevi prišlo v drugačnih okoliščinah (4).

20. Pritožbi obeh toženih strank v pogledu podlage odškodninske odgovornosti sta torej neutemeljeni, neutemeljeno pa je tudi vztrajanje tožeče stranke (v odgovoru na pritožbi) pri objektivni odgovornosti obeh toženih strank.

Glede višine odškodnine

21. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

22. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 7.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR in strah 700,00 EUR, skupaj torej 19.700,00 EUR. To predstavlja približno 18,8 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (5).

23. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku dne 22. 12. 2009 utrpela večfragmentni dislocirani zlom kosti leve goleni. Zaradi te poškodbe je trpela hude telesne bolečine prvi teden po poškodbi ter dodatno še dva dni po drugem operativnem posegu, srednje hude bolečine je trpela pet tednov ter po drugem operativnem posegu še pet dni, stalne lahke bolečine pa je trpela šest mesecev ter po drugem operativnem posegu še štirinajst dni. Tožnica je bila zaradi poškodbe dvakrat zdravljena na oddelku SB Y. v skupnem trajanju sedem dni, tri mesece je hodila s pomočjo bergel, jemala je protibolečinska sredstva, golen in gleženj je hladila z ledom, dvanajstkrat je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, tri tedne se je zdravila v protibolečinski ambulanti, šestkrat je opravila kontrolni pregled v travmatološki ambulanti, bila je na štirinajstdnevni rehabilitaciji v zdravilišču X, triindvajsetkrat je bila pregledana pri izbranem splošnem zdravniku, v bolniškem staležu pa je bila v času med 22. 12. 2009 do 17. 7. 2010 ter od 20. 9. 2012 do 2. 11. 2012. 24. V zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je neutemeljen očitek drugo tožene stranke, da je sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca E. S., ki naj ne bi ocenil, kaj določene kategorije bolečin predstavljajo in na kakšni podlagi so bile ocene glede obstoja, intenzitete in trajanja bolečin sploh podane. Iz izvedeniškega mnenja tako izhaja, da je izvedenec svoje mnenje podal po pregledu spisa, medicinske dokumentacije o zdravljenju poškodbe, zdravstvenega kartona splošne prakse in po pregledu tožnice. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 20. 9. 2013 pa je pojasnil, da gre pri ocenjevanju jakosti in trajanja telesnih bolečin za subjektivno presojo, ki temelji na podatkih o jakosti in trajanju bolečin, ki so jih imeli različni poškodovanci s takšno ali podobno poškodbo. Pojasnil je tudi, kaj posamezna kategorija bolečin predstavlja, sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 12) to tudi korektno povzelo.

25. Kot je bilo že obrazloženo, je presoja, ali določen način zdravljenja (na primer hlajenje z ledom, rehabilitacija v zdravilišču) predstavlja za oškodovanca nevšečnost, pridržana sodišču. V konkretnem primeru je bila ta presoja tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj ne more biti dvoma, da je hlajenje z ledom, saj gre za nekaj, kar ni prijetno in jemlje čas, za tožnico neprijetno. Enako velja za rehabilitacijo pri kateri je oškodovanec iztrgan iz domačega okolja in podvržen včasih tudi bolečim rehabilitacijskim postopkom.

26. Glede primerov, na katere se sklicuje prvo tožena stranka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da s konkretnim niso primerljivi. Prav v vseh primerih, ki jih prva toženka našteva v svoji pritožbi, je bilo bolečinsko obdobje pri posamezni kategoriji bolečin bistveno krajše. V primeru II Ips 137/2007 in II Ips 148/2003 pa so bile tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem manjše. 27. Pritožbeno sodišče, glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Odškodnina v tej višini tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Podlage za njeno zvišanje ali znižanje zato ni.

28. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela primarni strah, saj je prišlo do nenadnega padca in posledično hudih bolečin. Trpela je tudi strah za izid zdravljenja, saj je bilo le-to dolgotrajno in povezano z napornim zdravljenjem, večkratno hospitalizacijo, izvajanjem fizikalnih terapij in večkratnimi rentgenskimi slikanji. Dodaten strah je trpela, ko je nastala Sudeckova distrofija, zaradi katere je noga še bolj otekla, potrebne pa so bile dodatne terapije. Tožnica pa je bila dalj časa tudi v bolniškem staležu. Ker pa je bilo zdravljenje uspešno ter brez večjih zapletov, strah ni bil tako intenziven kot je tožnica trdila.

29. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica zaradi nenadnega padca in hudih bolečin utrpela primarni strah, toženi stranki ne moreta izpodbiti s sklicevanjem na tisti del izpovedbe tožnice, ko je povedala, da se ji zdi, da je bila kratek čas v nezavesti. Ta del izpovedbe je namreč iztrgan iz konteksta, saj iz prvega dela izpovedbe (tožnica pove, da je videla, da ji je nogo zasukalo in jo je zabolelo) izhaja, da se je tožnica padca in bolečin zavedla in je tako nedvomno, kljub (morebitni) kasnejši izgubi zavesti, primarni strah utrpela. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z oceno drugo tožene stranke, da tožničin sekundarni strah ni presegel običajne zaskrbljenosti. Ni namreč mogoče spregledati, da je bilo zdravljenje dolgo, saj se je podaljšalo zaradi t. i. Sudeckove atrofije, kar je narekovalo (dodatno) protibolečinsko zdravljenje. Strah tožnice je bil zato nedvomno intenzivnejši in daljši kot bi sicer bil. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je odškodnina odmerjena tudi v primernem znesku.

30. Neutemeljene so pritožbe pravdnih strank tudi v delih, ki se nanašajo na škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu pravilno in popolno ugotovljeno, prisojena odškodnina pa tudi ni prenizka niti previsoka in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Ne odstopa niti od podobnih primerov v sodni praksi.

31. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožničina leva golen za en cm daljša kot desna, obstaja tudi lažja omejena gibljivost v gležnju, saj sta upogiba navzgor in navzdol omejena za deset stopinj, prav tako pa je prisotno zvračanje stopala navznoter. Omenjene objektivne posledice zloma tožnici preprečujejo hojo na daljše razdalje. Tožnica sicer še vedno hodi v hribe, vendar samo na polovično razdaljo. Prehodi lahko največ 3 do 4 km. Ima težave pri hoji navzdol in po neravnem terenu. Ker zaradi poškodb ne more več teči in poklekniti na koleno poškodovane noge, je opustila telovadbo, badminton in tibetanske vaje. Po nekaj urnem delu v službi, ki ga sicer opravlja sede, ji noga prične otekati in ima na tem mestu bolečine. Ovirana je tudi pri opravilih na vrtu, pogosto ima krče v nogah, ki se pojavljajo povprečno trikrat tedensko in ponoči. Tožničina življenjska in delovna aktivnost je zato zmanjšana. Dela, ki jih je opravljala do sedaj, opravlja z večjo težavo in večjim naporom kot pred poškodbo. Posledice so trajne in dokončne.

32. V zvezi s temi ugotovitvami je neutemeljen očitek drugo tožene stranke, da je sodišče našteta prikrajšanja tožnice ugotovilo brez opore v izvedeniškem mnenju (primerjaj mnenje v delu, ki se nanaša na trajne posledice, stran 5, list. št. 78). Tudi ne drži, da bi izvedenec zgolj povzel navedbe tožeče stranke. Glede na ugotovljene funkcionalne in anatomske spremembe jih je objektivno presodil – tako je npr. za vožnjo s kolesom ocenil, da je tožnica za to vrsto aktivnosti še vedno sposobna, čeprav je kolesarjenje sicer opustila.

33. Neutemeljeno je tudi sklicevanje prvo tožene stranke na nekatere primere iz sodne prakse. Drži sicer, da je bila v teh primerih za to vrsto škode prisojena nižja odškodnina kot v konkretnem primeru, vendar je potrebno pri presoji upoštevati tudi skupaj prisojeno odškodnino in okoliščine vsakega konkretnega primera. Vse navedeno pa ne narekuje njenega znižanja. Poleg tega so sodišča za podobne omejitve prisodila tudi višjo oziroma podobno odškodnino. Tako je bila v zadevi II Ips 569/2009 oškodovanki, ki zaradi poškodbe ne more več poklekniti, pri daljšem sedenju ji noga otrpne, v določenih položajih jo noga boli, ne more več smučati in hoditi v gore, s težavo pa opravlja tudi domača dela, prisodilo za to vrsto škode odškodnino v višini 15,9 povprečne plače, oškodovancu v zadevi II Ips 851/2007, ki zaradi omejene gibljivosti desnega kolenskega sklepa, manjše nestabilnosti kolena in deformirane sklepne površine goleničnega platoja težje smuča, igra nogomet, dela na vrtu in vozi avto, pa je bila prisojena odškodnina v višini 10,9 povprečnih plač.

Glede obrestnega dela zahtevka

34. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obrestnem delu zahtevka na podlagi predloga drugo tožene stranke popravilo s (pravnomočnim) popravnim sklepom z dne 27. 12. 2013 tako, da je odločilo, da zakonite zamudne obresti tečejo od 8. 10. 2010 dalje. Pritožba prvo tožene stranke, ki je v tem delu sodišču prve stopnje očitala kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter prekoračitev tožbenega zahtevka, je zato neutemeljena.

35. Zamudne obresti so bile pravilno priznane od 8. 10. 2010 dalje, upoštevajoč pri tem drugi odstavek 299. člena OZ. Ta določa, da pride dolžnik v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj svojo obveznost izpolni. Prvo tožena stranka sama priznava, da je odškodninski zahtevek tožnice prejela 27. 9. 2010 in je zato sodišče prve stopnje, glede na to, da je tožnica zamudne obresti zahtevala od 8. 10. 2010, takšnemu zahtevku utemeljeno sledilo. Kdaj je prvo tožena stranka posredovala odškodninski zahtevek drugo toženi stranki in kdaj ga je slednja zavrnila, pa v tej zvezi ni relevantno.

Glede stroškov postopka

36. Pritožba prvo tožene stranke je neutemeljena tudi v pogledu stroškovne odločitve. Ugotovljeni uspeh (87%) ne nudi podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ni namreč mogoče govoriti o tem, da tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Dejstvo, da je velik del stroškov nastal zaradi spornega temelja, pa je bil ustrezno upoštevan že v izračunu uspeha.

Sklepno

37. Pritožbe so glede na obrazloženo neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jih je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

38. Ker pravdne stranke s pritožbami niso bile uspešne, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Strošek vloženega odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, zato tudi ta strošek tožeča stranka nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) II Ips 141/2007 in II Ips 437/2002. (2) Primerjaj sodbi VSRS II Ips 571/2005 in II Ips 202/2011. (3) Neprerekana dejstva niso predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče, čeprav jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, lahko upošteva pri odločitvi tudi, če ne opravi obravnave, saj s tem ne poseže v pravico strank do izjave (primerjaj odločbo VS RS III Ips 18/2011 z dne 17. 5. 2011).

(4) Oškodovanec je padel na ledeni površini za paleto, ki se je sicer nahajala na tovarniškem dvorišču, ki je bilo posuto, vendar ne tam, kjer je prišlo do padca. Paleta tudi sicer ni bila na mestu, da bi ovirala transportno pot. V konkretnem primeru pa je bilo parkirišče pred škodnim dogodkom neposuto (ne gre torej le za posamezne neposute dele), ledena površina, na kateri je tožnica padla, pa tudi sicer ni bila na mestu, ki ne bi bil v uporabi za namene parkiranja.

(5) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.044,89 EUR.