Jedro

Bivališče otrok ne more biti na drugem naslovu, kot je bivališče tistega od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Izjema je situacija, ko je otrok zaupan v vzgojo in varstvo obema od staršev, ko se morata o tem, pri katerem od njiju bo stalno bivališče otroka, sporazumeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici ter določilo njuno stalno bivališče na naslovu K., tožniku naložilo, da mora za otroka plačevati 350,00 EUR preživnine (z izjemo časa, ko je nekaj preživnine že plačal), stike med otrokoma in očetom uredilo tako, da potekajo: vsak drugi vikend v mesecu po en dan oziroma oba dneva, če bosta otroka na to pripravljena, en dan v tednu po vnaprejšnjem dogovoru med staršema, upoštevaje izvenšolske dejavnosti obeh otrok predvidoma med 15.00 in 19.00 uro, lahko pa tudi ločeno, v času poletnih počitnic 14 dni v strnjenem nizu, upoštevaje želje in potrebe otrok, v času praznikov in krajših šolskih počitnic pa tako, da otroka polovico le-teh preživita z enim, polovico pa z drugim od staršev, ali pa upoštevaje želje in potrebe otrok izmenjaje.

Sodišče je odločilo tudi o ugovoru zoper začasno odredbo in zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek.

Zoper takšno odločbo se v dveh obsežnih in ponavljajočih se vlogah pritožuje toženec. Navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede stikov pritožnik navaja, da ima občutek, da je bila tožnica favorizirana v postopku pred pristojnim Centrom za socialno delo in da je bil toženec zato ves čas postopka v slabšem položaju. Poudarja, da se doslej s tožnico ni mogel dogovarjati o stikih, ampak je ta vselej postavljala zahteve v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Pojasnjuje, da pri izvajanju stikov zaradi tožnice prihaja do konfliktov, in poudarja, da v takšni situaciji določitev stikov ni dovolj določna oziroma je izrek v tem delu nedorečen in neizvršljiv. Toženec ne razume, zakaj mu sodišče ni omogočilo stikov z obema otrokoma vsak drugi vikend v celoti, saj bi to sčasoma zagotovo odgovarjalo tudi mladoletnemu N. Meni, da sodna izvedenka ni imela pravice posegati v njegov način življenja. Toženec se je pozanimal in ugotovil, da je sodišče z izpodbijano sodbo stike z otrokoma v primerjavi z drugimi družinami odmerilo zelo skopo. Poudarja še, da je tožničino bivališče le okoli 300 metrov zračne črte oddaljeno od bivališča toženca, zato je še večji absurd, da otroka ne moreta priti k očetu spontano, sproščeno in kadarkoli bi si to sama želela, ampak ju mora oče prevzeti na njunem domu in ju tja vrniti.

Toženec se ne strinja s tem, da bi bilo bivališče otrok na naslovu K. 17/b, otroka imata stalno bivališče na njegovem naslovu in ne na začasnem naslovu tožnice pri njenih starših.

Glede višine preživnine pa pritožnik sicer dopušča možnost, da je na glavni obravnavi navedel, da že tako ali tako daje za otroka po 350,00 EUR mesečno oziroma še več, vendar pa je ta izjava na nek način iztrgana iz konteksta. Predvsem pa toženec poudarja, da je recesija dosegla tudi njegovo podjetje, da je moral odpustiti nekaj delavcev in da jih je nekaj na čakanju, da je proizvodnja padla in da je usoda podjetja precej negotova. Težave v podjetju so nastale tudi zato, ker je tožnica z izdano začasno odredbo dosegla, da ne more najemati kreditov, odprodati ali zamenjati osnovnih sredstev, kar je tožnik skušal dokazati z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Radovljici Z 20/2007, ki ga sodišče očitno ni izvedlo.

Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pritožnik lastnik avtomobilov, lastnik dveh avtomobilov visokega cenovnega razreda je podjetje.

Toženec še poudarja, da je tožnica ob razpadu življenjske skupnosti z računa podjetja dvignila 10.000,00 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi preživnine. Preživnina v višini 350,00 EUR mesečno je previsoka, neprimerna in presega stroške mesečnega preživljanja hčere in sina.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede določitve bivališča: Mladoletna otroka pravdnih strank sta v varstvo in vzgojo zaupana materi. Njeno bivališče je na naslovu K. in tam je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi bivališče obeh otrok. Bivališče otrok ne more biti na drugem naslovu, kot je bivališče tistega od staršev, ki sta mu zaupana v varstvo in vzgojo. Izjema je situacija, ko je otrok zaupan v vzgojo in varstvo obema od staršev, ko se morata o tem, pri katerem od njiju bo stalno bivališče otroka, sporazumeti (3. odstavek 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Ur. l. RS, št. 33/91-I s sprem. in dop.; ZZZDR).

Glede stikov: Pri določitvi stikov mora sodišče izhajati iz izhodišča, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema in oba starša pravico do stika z otrokom, še posebej pa iz izhodišča, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi (106. člen ZZZDR). Vsa omenjena materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je dejanske okoliščine v zvezi z vprašanjem določitve stikov ugotovilo natančno, skrbno in izjemno popolno. Pri svoji odločitvi se je oprlo predvsem na mnenje izvedenke G. K. D., ki je problematiko stikov natančno proučila, poleg tega pa je sodišče prve stopnje preko zaslišanj strank ter ugotovitev izvedenke ugotovilo, kako so stiki potekali v času sodnega postopka.

V obravnavani zadevi gre za specifično situacijo, zato pritožbeno primerjanje z ureditvijo stikov v drugih zadevah ni na mestu. Fizično in psihično nasilje v družini je pustilo posledice tudi na obeh mladoletnih otrocih. Tako trinajstletni N. daljše stike z očetom zavrača in pri očetu ne želi prespati. Toženec pa tudi ne zna preseči zamer, ki jih goji do sina, ker se mu je ta zoperstavil ob nasilju nad tožnico. Tudi na desetletno V. v vzgojnem smislu oče ne deluje najbolje. Upoštevaje opisano in tudi to, da je izvedenka po tehtnem premisleku predlagala, da je najbolje, da potekajo stiki tako, da sta oba otroka z očetom hkrati, je obseg stikov v konkretnem primeru glede na koristi obeh otrok najboljši možen.

Tožnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani določitev stikov graja kot nedorečeno in neizvršljivo, po drugi strani pa si želi v stikih več spontanosti, torej da bi otroka k njemu lahko prišla kadarkoli bi želela. Pritožnik se bodisi za dorečenost bodisi za spontanost stikov zavezama tam, kjer mu eno ali drugo bolj ustreza. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so stiki po eni strani urejeni dovolj fleksibilno, da bodo lahko tudi daljši, obsežnejši in pogostejši, takrat, ko si bosta otroka to želela in bosta na to pripravljena, hkrati pa dovolj določno, da ob neki razumni komunikaciji med staršema lahko nemoteno potekajo.

Glede preživnine: Pri določitvi preživnine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne okoliščine, ki jih določata 129. in 129.a člen ZZZDR in te določbe pravilno uporabilo.

Toženec je na izrecno vprašanje sodišča na naroku za glavno obravnavo 16. aprila 2009 izjavil: “...da se strinja s preživnino za vsakega od otrok po 350,00 EUR mesečno, saj toliko dejansko že sedaj plačuje in sicer nekaj v denarju, nekaj pa v oblačilih“. Zapisnik je pisan v redu, nič ni izbrisano, dodano, spremenjeno ali prečrtano (123. člen ZPP), v njem ni nobenega ugovora ali pripombe v smislu določbe drugega odstavka 124. člena ZPP. Pritožnik in njegova pooblaščenka pa sta zapisnik tudi podpisala in niti ob tem njegovi vsebini nista ugovarjala. Zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (1. odstavek 224. člena ZPP): o opravljenih procesnih dejanjih, poteku glavne obravnave in podanih izjavah strank. V skladu z določbo 4. odstavka 224. člena je sicer dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena. Vendar pritožnik zgolj trdi (in v zvezi s svojo trditvijo ne predloži nobenega dokaza), da je njegova izjava iztrgana iz konteksta. Kako naj bi bila ta izjava iztrgana iz konteksta in iz kakšnega konteksta, pritožnik ne pove, pritožbeno sodišče pa tega ne more ugotoviti. S takšnim pritožbenim očitkom toženec vsebine zapisnika ni uspel izpodbiti.

Pritožbene navedbe, da je tožnikovo podjetje dosegla recesija in da je moralo odpustiti delavce, so ostale nedokazane. Glede na toženčevo izpoved je sodišče prve stopnje njegove zmožnosti ocenilo popolnoma pravilno. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da so potrebe obeh otrok tako visoke, da opravičujejo preživnino v prisojenem znesku, še posebej glede na to, da gre za nadaljevanje standarda, ki sta ga bila oba otroka deležna že doslej. Ob tem, ko je sodišče jasno in konkretno navedlo, koliko deček in deklica porabita za hrano, oblačila, šolo, glasbeno šolo, šolsko opremo, igrače, knjige, počitnice, zabavo in stanovanjske stroške, gola pritožbena navedba, da preživnina presega stroške otrok, natančnejšega preizkusa sodbe ne more doseči. Pritožbene navedbe o tem, da je tožnica z računa podjetja dvignila 10.000,00 EUR in o postopku v izvršilni zadevi Z 20/07 ne morejo vplivati na določitev preživnine.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 37/2007-UPB3 in 45/2008; ZPP) zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.