Jedro

Čeprav je odločitev po drugem odstavku 28. člena ZBPP diskrecijske narave, mora biti v mejah pooblastila in skladna z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Načelo ekonomičnosti, ki ga določba zasleduje, ne sme poseči v osnovni namen zakona, ki je v zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Presoja o tem, ali je pravica do sodnega varstva v sporu, ki se nanaša na posebej občutljive medosebne odnose, stranki ustrezno zagotovljena tudi, če v postopku po vložitvi tožbe nastopa sama, je odvisna predvsem od vprašanja, ali je prava neuka zakonita zastopnica, glede na svojo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje, sposobna učinkovito zavarovati njene pravice in interese.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 58/2014 z dne 20. 2. 2014 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki dodelila redno brezplačno pravno pomoč, ki obsega vložitev tožbe zaradi ugotovitve očetovstva v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu in za izvajalca brezplačne pravne pomoči določila odvetniško družbo A. o.p., d.o.o. V preostalem delu je prošnjo tožnice zavrnila. Iz obrazložitve sledi, da je tožnica uveljavljala brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter oprostitev stroškov sodnega izvedenca v zvezi s tožbo na ugotovitev očetovstva, ki jo je vložila 12. 2. 2014 na Okrožno sodišče v Novem mestu. Čeprav so pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izpolnjeni, tožena stranka ugotavlja, da v fazi, v kateri se trenutno nahaja postopek IV P 44/2014, ni mogoče trditi, da bo potrebno nadaljnje zastopanje tožnice v navedenem postopku. Toženec na tožbo namreč še ni odgovoril, ravno tako pa v zadevi še ni bilo odločeno niti o oprostitvi plačila sodne takse, ki ga je predlagala tožnica. V času izdaje odločbe o BPP tudi ni jasno, ali bo postavitev izvedenca v postopku potrebna. Zato je odločeno tako, kot izhaja iz izreka. Ko oziroma če se bo izkazalo, da bo v postopku IV P 44/2014 zastopanje potrebno v večjem obsegu, oziroma bo tožnica prejela sklep sodišča za založitev predujma za stroške izvedenca, bo tožnica prošnjo lahko vložila ponovno, o njej pa bo odločeno z upoštevanjem takrat znanih novih dejstev.

Tožeča stranka se z zavrnilnim delom odločitve ne strinja, ker meni, da temelji na nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Iz razlogov obrazložitve izhaja, da tožena stranka ni upoštevala pravil 27. poglavja ZPP, ki veljajo za statusne spore med starši in otroki. V teh sporih je izdaja zamudne sodbe ali sodbe na podlagi pripoznave izključena. Četudi bo toženec v sporu popolnoma pasiven ali pa o zahtevek pripoznal, bo zato potrebno izvesti dokazni postopek in o očetovstvu tožnice odločiti s sodbo. Tako je zaprošena BPP objektivno upravičena v celotnem zaprošenem obsegu. Tega tudi ne izključuje dejstvo, da v času izdaje odločbe (10 dni po vložitvi tožbe) o predlogu tožnice za taksno oprostitev še ni odločeno. Ta okoliščina namreč ne izključuje, da bo tožnica v nadaljevanju postopka bodisi oproščena plačila sodne takse bodisi jo sama plačala in na ta način izpolnila pogoje za meritorno obravnavo tožbe. Tožena stranka je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je prezrla, da se tožnica glede vsebine zadeve sklicuje na vloženo tožbo s prilogami, iz katere izhaja, da se toženec iz principielnih razlogov upira priznanju očetovstva, zaradi česar je več kot očitno, da bo tožnica v postopku potrebovala strokovno zastopanje. Iz istega razloga je očitno, da bo v postopku najverjetneje potrebno izvesti dokaz s sodnim izvedencem za biomedicino zaradi DNK analize. Nobenega razloga ni, da se tožnici nalaga, da za odobritev BPP za pokritje teh stroškov prošnjo za BPP vlaga šele potem, ko jo bo pravdno sodišče pozvalo k založitvi predujma. S tem bi le po nepotrebnem nastal zastoj v pravdnem postopku, ki pa mora zaradi narave spora potekati prednostno. Ali bo dejansko prišlo do takšnega izdatka iz sredstev BPP, je namreč v vsakem primeru odvisno od tega, ali bo pravdno sodišče dokaz sploh izvajalo. Če ga ne o izvajalo, ni nobene ovire, da se napotnica organu za BPP vrne brez koriščenja sredstev BPP. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Prepričana je, da je materialno pravo uporabila pravilno, da je dejansko stanje ugotovila popolno, ter da je pri tem postopala po pravilih postopka. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1.člen ZBPP). Ta pravica je z izpodbijano odločbo prosilki (in ne odvetniku) v celoti zagotovljena. Tožena stranka mora pri odločanju s proračunskimi sredstvi ravnati ekonomično in že navedeno pravico prosilki zagotoviti na način, ki proračun obremenjuje v najmanjši možni meri in ne v največji (kot bi to ugajalo nekaterim odvetnikom). Tožena stranka ima na podlagi 2. alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP možnost, da dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da odobritev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi. V prvi fazi lahko prosilcu dodeli celo samo pravno svetovanje pri odvetniku. Vendar je v konkretnem primeru tožnici takoj odobrila brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe in to zato, ker je dejansko stanje stvari v konkretni zadevi prosilke bilo takšno, da je bila vložitev tožbe nujna. Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravice, je tožena stranka ugotovila popolnoma in pravilno. Sodbe na podlagi pripoznave oziroma zamudne sodbe v odločbi ni omenjala, je pa v zadevi odločila tudi z upoštevanjem posebnih pravil 27. poglavja ZPP, po katerih mora sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (prvi odstavek 408. člena ZPP). Navedeno še dodano kaže na to, da prosilka v sporu IV P 44/2014, še posebej dokler domnevni oče ne odgovori na tožbo, ne potrebuje zastopanja po odvetniku. Če bo oče očetovstvo priznal, bo s tem tožbenim navedbam tožnice zadovoljeno in bo nato sodišče tisto, ki bo uradoma, da bi zavarovalo pravice in interese otrok, odločalo, ali je potrebno opraviti še kakšno procesno dejanje. Če bo odločilo, da je potrebno kljub priznanju očetovstva opraviti še DNK analizo, se bodo stroški v tem primeru tako in tako krili iz proračuna sodišča. Če pa očetovstva v sodnem postopku ne bo priznal, bo prosilka lahko ponovno zaprosila za zastopanje po odvetniku. Izpodbijana odločba je po navedenem utemeljena v dejanskem stanju, kakršno je obstojalo v času upravnega odločanja. Bodočih negotovih dejstev pa tožena stranka ni upoštevala in bodo lahko predstavljala podlago za odobritev BPP, ko bodo tudi dejansko nastopila. Opozarja še, da je višina priglašenih stroškov postopka neskladna s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Tožnik se s trditvijo tožene stranke, da je odločba izdana skladno z načelom ekonomičnosti, ne strinja. Strošek za BPP je namreč nižji, če je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, kot pa v primeru dodelitve BPP le za posamezno dejanje. Po drugi strani pa je z izpodbijano odločbo močno okrnjena strankina pravica do sodnega varstva, saj se ne more zanesti na kontinuirano pravno zastopstvo in pravno svetovanje odvetnika, ki si ga je izbrala. Ne vzdrži namreč sklicevaje na obveznost pravdnega sodišča, da po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (s tem, da takšno sklicevanje tožene stranke predstavlja celo nedopustno dopolnjevanje pomanjkljive obrazložitve oziroma navajanje dopolnilnih argumentov, na katere izpodbijana odločba ni oprta). Pravdno sodišče pa obveznost, na katero se sklicuje tožena stranka, lahko izvršuje le v primeru, da so mu poznane vse okoliščine primera, pri čemer pa je jasno, da laična stranka vse relevantne okoliščine le stežka sama prepozna in učinkovito predstavi sodišču. Tako se izkaže, da bo pravica do sodnega varstva tožeči stranki zagotovljena le v primeru, da bo njeni prošnji ugodeno v celoti.

Tožba je utemeljena.

Skladno z 28. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec (prvi odstavek), pristojni organ za BPP pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; dodeli brezplačno pravno pomoč le delno, tako da odobritev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi; določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma ur pravnega svetovanja; omeji brezplačno pravno pomoč na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški (drugi odstavek).

V zvezi s stroški za izvedenca se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da v času izdaje izpodbijane odločbe potreba po dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni bila izkazana. Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, izpodbijana odločitev tudi ni ovira za vložitev nove prošnje, kolikor bo v nadaljevanju pravdnega postopka tožnici naložena založitev predujma.

Pač pa sodišča razlogi, ki jih za (delno) zavrnitev brezplačne pravne pomoči v obliki zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, ne prepričajo. Prepričajo pa tudi ne dodatni razlogi, s katerimi odgovori na tožbene ugovore. Dolžnost sodišča, da v sporih iz razmerij med starši in otroki ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, sama po sebi ni razlog za odklonitev pravice do brezplačne pravne pomoči za zastopanje v teh postopkih. Čeprav je odločitev po drugem odstavku 28. člena ZBPP diskrecijske narave, mora biti odločitev v mejah pooblastila in skladna z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Načelo ekonomičnosti, ki ga določba zasleduje, namreč ne sme poseči v osnovni namen zakona, ki je v zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Presoja o tem, ali je pravica do sodnega varstva v sporu, ki se nanaša na posebej občutljive medosebne odnose, stranki ustrezno zagotovljena tudi, če v postopku po vložitvi tožbe nastopa sama, je po presoji sodišča odvisna predvsem od vprašanja, ali je prava neuka zakonita zastopnica, glede na svojo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje, sposobna učinkovito zavarovati njene pravice in interese.

Ker navedena dejstva in okoliščine v postopku niso bile ugotovljene, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu (zaradi enovitosti izreka v celoti) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

O stroških je, ob upoštevanju 22 % DDV, odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, 24/07, 107/13).

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.