Jedro

Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je bilo obveščeno, da je bila A. A. (v nadaljevanju: udeleženka) nujno sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike in s tem ne soglaša. Zato je po uradni dolžnosti uvedlo ta nepravdni postopek. V bolnišnici je opravilo nejavno obravnavo. Na njej je zaslišalo udeleženko, preučilo njeno zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo sodno izvedenko psihiatrične stroke, ki je udeleženko pregledala. Po vsem tem je sklenilo, naj udeleženka ostane na zdravljenju največ do 25. aprila 2026 (torej še mesec dni od dneva obravnave). Presodilo je, da udeleženka potrebuje takšno zdravljenje, ker je to nujno za odvrnitev (vzrokov) hudega ogrožanja njenega zdravja in celo življenja.

2.Udeleženka se zoper ta sklep pritožuje. Navaja, da ima lastno stanovanje, ki ga bo takoj po prihodu iz bolnišnice počistila, kupila si bo pralni stroj in nov štedilnik. Prepričana je, da je sposobna samostojnega bivanja. Vsak drugi dan gre na dializo, je Jehovova priča. Prosi za ponovno obravnavo in ugoditev prošnji, da se zdravi od doma.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sprejetje posameznika na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, od koder ne more svobodno oditi, ko si to sam zaželi, je poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kot tak najhujši mogoč poseg v posameznikovo osebno integriteto (glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18). Kot večino človekovih pravic sodišče sme - celo mora - tudi to človekovo pravico omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon zaradi nujnega varstva drugih pomembnih vrednot. Osrednji med njimi sta življenje in zdravje (poleg njiju še premoženje večje vednosti), tu ukrep neprostovoljnega zdravljenja pod posebnim nadzorom sledi t. i. varstvenemu cilju. Hkrati, kot pove že ime, sledi ukrep tudi t. i. terapevtskemu cilju - torej zdravljenju. Vsa ta izhodišča so zasidrana v 39. členu ZDZDr, ki določa, da morajo biti za zdravljenje brez privolitve izpolnjeni tile pogoji:

-oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

-navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;

-navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5.To je sodišče prve stopnje v tem občutljivem nepravdnem postopku upoštevalo. Ugotovilo je namreč naslednje dejansko stanje, ki mu pritožba ne nasprotuje:

-udeleženka ima zaradi duševne motnje - paranoidne shizofrenije hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot obsežen preganjalno-blodnjavi sistem, izražen do zdravstvenega osebja in socialne delavke, ter kot nerazumevanje svojega telesnega in duševnega stanja ter potrebe po zdravljenju);

-udeleženka zaradi tega huje ogroža svoje zdravje, kajti odklanjanje zdravil je že povzročilo kronificiranje duševne bolezni in s tem nepovratne strukturne spremembe v možganih, odklanjanje zdravil za telesni bolezni (kronično ledvično odpoved in esencialno arterijsko hipertenzijo) se je odrazilo kot hudo zvišan krvni tlak (205/124), težavna hoja s klecanjem nog in, ko se je to opisala udeleženka sama, vrtenje oči.

6.Udeleženka v pritožbi ne nasprotuje ničemur od pravkar opisanega. V njej izraža le željo, da bi se zdravila doma. Toda pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da udeleženka tega ta trenutek še ne zmore. Najprej že zato, ker prejema terapijo s Klozapinom, pri kateri je nujno redno spremljanje bele krvne slike v bolnišnici. Udeleženka pa se tudi zato ne more zdraviti doma, ker v bolezen nima uvida, je zato ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom. Ker se ne zaveda svojega stanja (v dejanskih prvinah), velja domneva, da bi udeleženka, ko bi te prvine mogla razumeti, v zdravljenje verjetno privolila.

7.Pritožbene trditve torej niso utemeljene, sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo. V trenutku te odločitve še ni jasno, ali je rok za pritožbo potekel vsem, ki jo imajo pravico vložiti. Zato višje sodišče sklepa ni potrdilo.

-------------------------------

1Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003, 8. točka obrazložitve.