Jedro

Sporno gorivo ni bilo porabljeno s strani tožeče stranke, ampak sta ga porabili za opravljanje svoje dejavnosti hčerinski družbi, ki sta imeli vozila od tožeče stranke v najemu. Za opravljanje dejavnosti „oddajanje v najem tovornih vozil“ s strani tožeče stranke pa se ne potrebuje plinsko olje, kot se pravilno ugotavlja že v odločbi druge stopnje. Prepustitev vozil v uporabo drugim, pa čeprav hčerinskim družbam, ne more vplivati na odločitev. Hčerinski družbi sta samostojni pravni osebi in jima zato ni mogoče priznati enakega položaja, kot ga ima tožeča stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je po uradni dolžnosti v primerih sklepov in odločb, ki se izpodbijajo s tožbo, s sklepi obnovil postopke vračila dela plačane trošarine za energente, ki so se uporabili za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije v delu, ki se nanaša na višino vrnjenega zneska trošarine, ter hkrati v obnovljenem postopku izdal odločbe, s katerimi je tožeči stranki za posamezno davčno obdobje naložil, da plača neupravičeno vrnjeno trošarino v zneskih, ki so razvidni iz posamezne izdane odločbe.

2. Iz obrazložitve posameznih sklepov oziroma odločb izhaja, da je Finančna uprava pri tožeči stranki opravila inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s trošarinsko zakonodajo ter pri tem ugotovila, da je tožeča stranka pri posameznih, konkretno navedenih zahtevkih za vračilo trošarine za plinsko olje za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije neupravičeno uveljavljala vračilo trošarine za določene količine plinskega olja za pogonski namen. Ker so bila v tej zvezi ugotovljena nova dejstva oziroma pridobljeni novi dokazi, je davčni organ v takšnih primerih skladno z določbami 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal sklepe o obnovi postopkov.

3. Nadalje se v obrazložitvi navaja, da je davčni organ v obnovljenih postopkih uporabil materialne predpise, ki so veljali v času, ko se postopki obnavljajo. Pri tem se sklicuje na določbe 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), kot podlago za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije, oziroma na določbe 54.b člena, kamor so bile kasneje implementirane omenjene določbe 54. člena, ter na določbe 2. in 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (v nadaljevanju Pravilnik), in ki jih v celoti citira. Ob upoštevanju določb citiranih predpisov se ugotavlja, da je tožeča stranka dajala določena vozila v najem povezanima družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. Vozila so se oskrbovala z gorivom na bencinskih servisih družbe C. d.d., s tem da je račune za gorivo prejemala in plačevala tožeča stranka. Strošek goriva, ki so ga porabila vozila, dana v najem, pa je nato tožeča stranka mesečno zaračunavala tem družbam kot „stroške pri najemu vozila“. Za ta vozila je nato tožeča stranka v inšpiciranem obdobju (v posameznih dneh oziroma mesecih leta 2016) uveljavljala pravico do vračila trošarine iz naslova porabe goriva za komercialni namen oziroma prevoz. Za del goriva, ki je bilo porabljeno za delovanje vgrajenih dvigal na vozilih, pa je tožeča stranka uveljavljala vračilo trošarine iz naslova energentov, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije.

4. Še dalje iz obrazložitve izhaja, da vračilo trošarine za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije lahko v skladu z devetim odstavkom 54. člena ZTro uveljavlja zavezanec, ki je ta vozila uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanih primerih pa je bilo na podlagi pregledane dokumentacije ugotovljeno, da je bilo plinsko olje porabljeno za opravljanje dejavnosti družb B. in A., kar pomeni, da tožeča stranka dela goriva, za katero je zahtevala vračilo trošarine iz naslova porabe za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije, ni porabila za ta namen. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bila tožeči stranki vrnjena trošarina tudi za porabo plinskega olja za pogonski namen, ki je bilo natočeno v tovorna vozila, ki so bila dana v najem in porabljeno za delovanje dvigal na navedenih tovornih vozilih, kar pomeni, da količina plinskega olja za pogonski namen ni bila porabljena namensko, saj so jo porabila vozila, ki sta jih imeli v najemu že navedeni družbi B. in A. in ne tožeča stranka.

5. Ugotavlja se torej, tudi še po podanih pripombah s strani tožeče stranke, da je tožeča stranka uveljavljala vračilo trošarine tudi za gorivo, ki so ga porabila določena vozila, ki jih je tožeča stranka dala v uporabo hčerinskima družbama B. in A., zato je davčni organ odločil o obnovi postopka in o obveznosti plačila neupravičeno vrnjene trošarine v zneskih, ki izhajajo iz posameznih izdanih sklepov oziroma odločb, ki so predmet spora.

6. Drugostopenjski davčni organ je s sklepom in odločbo št. DT-498-3-95/2017 - 3 z dne 24. 11. 2017 postopke v zvezi s pritožbami zoper sklepe in odločbe združil, pritožbe tožeče stranke zoper izpodbijane sklepe oziroma odločbe pa zavrnil kot neutemeljene. V svojih razlogih sledi razlogom prve stopnje, odločitve pa spozna za pravilne in zakonite. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da so bili sklepi o obnovi izdani znotraj subjektivnega roka šestih mesecev za obnovo, prav tako ni prišlo do poteka petletnega objektivnega roka. Kot neutemeljen zavrne tudi ugovor zastaranja ter navedbe tožeče stranke glede ustaljene prakse, po kateri naj bi vračilo trošarine za hčerinske družbe zahtevala matična družba, to je tožeča stranka. Lastništvo tožeče stranke v hčerinskih družbah za odločitev ni pomembno, prav tako ni bilo kršeno načelo ne bis in idem, saj s sklepom o ustavitvi postopka iz leta 2013 ni bilo pravnomočno odločeno v zadevi. Neutemeljeni so očitki glede načina izračuna višine odmerjene obveznosti. Pomanjkljivosti odločb glede datumov vračila trošarine in glede navedbe obdobja, v katerem so se obračunavale obresti, pa je odpravil pritožbeni organ v svoji odločbi.

7. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanih sklepov o obnovi in odločb, izdanih v obnovljenem postopku ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov, ki so navedeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. V tožbi najprej uveljavlja ugovor zastaranja. Navaja, da je davčni organ s sklepi, izdanimi v mesecu decembru 2016, obnovil postopke vračila trošarine za mesece od novembra 2011 do februarja 2016, s čimer je potekel subjektivni šestmesečni rok za obnovo postopka. Pri tem opozarja na davčni inšpekcijski nadzor, ki je bil opravljen 15. in 16. 5. 2013 pri tožeči stranki v zvezi z izvajanjem trošarinskih predpisov za obdobje od 1. 4. 2010 do 1. 3. 2013, kar se pokriva z obdobji obnove. Inšpekcijski organ je takrat razpolagal z istimi dokumenti in podatki kot v letu 2016 in se torej že takrat seznanil z okoliščinami vračila, vendar v šestmesečnem roku od inšpekcijskega pregleda v maju 2013 ni obnovil postopkov, temveč šele v letu 2016, s tem pa bistveno kršil pravila postopka.

9. Nadalje se v tožbi navaja, da domnevne kršitve ob izdaji izpodbijanih sklepov oziroma odločb še niso bile ugotovljene s pravnomočno (ugotovitveno) odločbo in da torej okoliščine zadeve ter uporaba prava ostajajo sporne. Obnova postopka in izdaja novih odmernih odločb je zato nezakonita, najmanj pa preuranjena. Poleg tega so odločbe neobrazložene, kar je ravno tako bistvena kršitev (procesnega) zakona.

10. Tožeča stranka nadalje trdi, da je davčni organ do tega pregleda prakso tožeče stranke, da trošarinske zahtevke uveljavlja zgolj matična družba v skupini D., štel kot ustrezno in skladno z veljavnimi predpisi. In to, čeprav je razpolagal z istimi dokumenti in enakimi pojasnili. Zato so, glede na številne inšpekcijske preglede, pri katerih niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti, ugotovitve v izpodbijanih odločbah tožečo stranko zelo presenetile, še zlasti pa so za družbo nesorazmerne finančne posledice. O spremenjeni praksi tožeča stranka ni bila obveščena, čeprav bi pristojni organ v skladu s 13. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) to moral storiti, in je v dobri veri nadaljevala z ustaljenim načinom izvajanja trošarinskih predpisov. Pravna stališča v izpodbijanih odločbah tako pomenijo tudi nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

11. Kot pomembno tožeča stranka pri tem izpostavlja dejstvo, da sta družbi A. in B. v 100% oziroma 98,5% lasti tožeče stranke. V notranjem razmerju v skupini D. pa ni nobenih nesoglasij glede zahtevkov za vračilo trošarine in je bil način, da vračilo zahteva matična družba, ustaljena praksa. Glede na konsolidirano letno poročilo je terjatev skupine D. do Republike Slovenije iz naslova vračila trošarin enaka, ne glede na to, katera od družb formalno uveljavlja vračilo in torej javna sredstva niso prikrajšana. Kljub enakim pripombam in vsebini pritožbe, se davčni organ do teh navedb ni opredelil in je zato izpodbijana odločba bistveno pomanjkljiva.

12. Tudi sicer pa sta po navedbah v tožbi določbi 54.b in 54.č člena ZTro nerazumljivi, ker iz njih ne izhaja, da morajo vlagati zahtevke za vračilo hčerinske družbe, ki uporabljajo sredstva matične družbe, ki je tudi kupec energentov. Določbe se namreč nanašajo na kupca energentov, kar glede na njegovo opredelitev v zakonu tožeča stranka nedvomno je in je kot lastnik tovornih vozil upravičeno zahtevala vračilo plačane trošarine, saj jo je tudi sama kot kupec plačevala družbi C.. Poleg tega je tožeča stranka vozila, ki jih je dala v najem hčerinskima družbama, nedvomno uporabljala pri opravljanju svoje dejavnosti, saj med drugim opravlja tudi dejavnost dajanja tovornjakov ter kmetijskih in gradbenih strojev v najem in zakup. Pri oddaji tovornih vozil v najem je opravljala svojo dejavnost in je torej delovala tudi za lastni račun. Če je norma nejasna in je bila takšna praksa ustaljena, pa sprememba pravnega naziranja davčnega organa ne more iti v škodo tožeče stranke.

13. Za nezakonito šteje tožeča stranka tudi ponovno inšpiciranje za obdobje od 1. 5. 2011 do 1. 3. 2013, ki je bilo že predmet inšpekcijskega nadzora, ki se je zaključil z zapisnikom z dne 7. 6. 2013 in v katerem je davčni organ ugotovil, da so trošarinski predpisi pravilno izpolnjeni. Zato je tožeča stranka z enako prakso nadaljevala v naslednjih letih. Sklep o ustavitvi postopka iz leta 2013 pa je po naziranju tožeče stranke postal pravnomočen tudi po vsebini in bi se zato nadzor za to obdobje ne smel ponoviti.

14. V izpodbijanih odločbah tudi ni pojasnjena višina odmerjene obveznosti, saj odločbe vsebujejo le tabelo z navedbo trošarine in obresti ter skupni znesek, ni pa pojasnjeno, kako je davčni organ izračunal navedeni znesek. Skratka v odločbi ni navedenih zneskov, ki so na podlagi ZTro podlaga za izračun vračila trošarine, zato tožeča stranka dvomi da so zneski v odločbah izračunani pravilno in jih v celoti prereka. Prav tako ni razvidno, na kateri dan je bila vrnjena trošarina tožeči stranki, kar pa je ključno za ugotovitev obrestne mere na podlagi 95. člena ZDavP-2. Neobrazložen je tudi način izračuna obresti in za kakšne obresti sploh gre.

15. Sicer pa naj bi bil prvostopenjski davčni organ stvarno nepristojen za odločanje o obnovi. Odločbe, ki so predmet obnove, je izdal Carinski urad Ljubljana in ne FURS. V skladu z 89. členom ZDavP-2 pa je za obnovo pristojen organ, ki je izdal odločbo v postopku, ki se obnavlja.

16. Ureditev vračila trošarin, kakršna se uporablja v konkretnem primeru, je po navedbah v tožbi nasploh neustavna, saj nesorazmerno posega v položaj in pravice davčnih zavezancev in je v nasprotju z načeli pravne države, pravne varnosti in enakega varstva pravic iz 2. in 22. člena Ustave ter v nasprotju s 6. členom ZDavP-2. 17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, ki jih še dodatno obrazloži in pojasni.

18. Tožeča stranka v vlogi z dne 19. 2. 2018 obvešča sodišče, da je pri znesku, ki ga je navedla v tožbi kot seštevek zneskov po posameznih odmernih odločbah, prišlo do pomote in da je pravilni seštevek 92 626,11 EUR in ne 99.937,56 EUR.

19. V vlogi z dne 19. 3. 2018 pa tožeča stranka še opozarja, da je Vrhovno sodišče v zadevi ugotovitvene odločbe, ki jo je naslovno sodišče potrdilo s sodbo I U 1100/2017 z dne 10. 10. 2017 in ki je podlaga izpodbijanim sklepom in odločbam, dopustilo revizijo. Tožeča stranka je nato 27. 2. 2018 vložila revizijo zoper omenjeno sodbo, s katero predlaga, da se odločba v celoti odpravi. Ker pred Vrhovnim sodiščem teče postopek o bistvenem (pravnem) vprašanju, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, tožeča stranka sodišču predlaga, da postopek v tej zadevi v skladu s 47. in 48. členom ZUS-1 prekine do odločitve s strani Vrhovnega sodišča kot odločitve o predhodnem vprašanju.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po pregledu tožbe in izpodbijanih aktov ter po vpogledu v upravne spise, sodišče sodi, da so izpodbijani sklepi in odločbe pravilni in zakoniti. Sodišče pritrjuje tudi njihovim razlogom in razlogom pritožbenega organa ter se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so pretežno enaki pritožbenim, pa dodaja:

22. Ugovor zastaranja ni utemeljen, kot to pravilno in skladno s podatki, ki so v spisih, ugotavlja že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi. Za relevanten akt, ki je podlaga za štetje zakonskih rokov za začetek obnove postopka, utemeljeno šteje zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 18. 7. 2016, ki vsebuje ugotovitve nadzora o novih dejstvih in dokazih, ki lahko pripeljejo do drugačne odločitve glede vračila trošarine. Izpodbijani sklepi o obnovi postopka (izdani 21. 12. 2016, 22. 12. 2016, 23. 12. 2016, 27. 12. 2016 in 29. 12. 2016) so bili tako izdani znotraj subjektivnega roka šestih mesecev in objektivnega roka petih let, kot to podrobno in skladno s podatki spisov, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje, pritožbeni organ navede na 6. strani obrazložitve. Prav tako pravilno zavrne očitek o preuranjenosti postopkov obnove ter se pri tem utemeljeno sklicuje na ugotovitve iz že omenjenega zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Neutemeljena pa so tudi izvajanja o neobrazloženosti izpodbijanih aktov in nekonkretiziranosti zakonskih določb. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in odločb je namreč razvidno tako dejansko stanje kot tudi pravna podlaga, na kateri temelji odločitev.

23. Tožbene ugovore o ustaljeni praksi, potrjeni s strani davčnih organov, tožeča stranka samo zatrjuje in ne izkaže na relevanten način, npr. z listinami, iz katerih bi izhajalo zatrjevano stališče. Kot pravilno in skladno s spisi ugotavlja pritožbeni organ na 6. strani obrazložitve, iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru iz leta 2013 sledi samo, da niso bile ugotovljene nepravilnosti, ni pa razvidno, da bi bil davčni organ, ki je opravljal nadzor, seznanjen s prakso tožeče stranke, da je vlagala zahtevke tudi za vračilo trošarine za plinsko olje, ki so ga kot pogonsko gorivo porabile njene hčerinske družbe oziroma, da plinskega olja ni porabila sama, temveč hčerinske družbe, katerim je dala vozila v najem. Do teh podatkov oziroma ugotovitev je davčni organ prišel šele pri inšpekcijskem nadzoru v letu 2016, pred tem pa iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka pri nadzoru v letu 2013, tega ni mogel razbrati. Predvsem pa iz spisov zadev ni razvidno in tega tudi tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prvostopenjski organ kdajkoli izrecno sprejel stališče, da je ravnanje tožeče stranke pravilno, čeprav bi to lahko izhajalo iz zapisnikov o inšpekcijskem nadzoru oziroma iz uradnih pojasnil, danih na zahtevo zavezanca (tožeče stranke). Zato se tožeča stranka tudi po presoji sodišča ne more sklicevati, da je ravnala v dobri veri, tako kot tudi ne more biti uspešna z ugovorom, da se (drugostopenjski) davčni organ ni opredelil do njenih ugovorov v tej zvezi.

24. Pravica do vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije je bila (do 1. 1. 2013) določena v devetem odstavku 54. člena ZTro, od tedaj dalje pa v 54.b členu istega zakona, v obeh primerih pa je bilo določeno, da imajo kupci za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon kmetijske ali gozdarske mehanizacije, pravico do vračila trošarine v višini 70% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. V drugem odstavku 54.b člena ZTro pa je določeno še, da se vračilo trošarine priznava za dejansko porabljene količine goriva, vendar največ do višine normativne porabe goriva, ter da so do vračila upravičene le osebe iz prvega odstavka tega člena, ki so v registru kmetijskih gospodarstev pri ministrstvu za kmetijstvo, evidentirane kot nosilci kmetijskega gospodarstva in imajo na dan 30. junija leta, za katero se uveljavlja vračilo, v uporabi toliko kmetijskih in gozdnih zemljišč, da njihova normativna poraba goriva dosega količino goriva, določeno s predpisom iz šestega odstavka.

25. Skladno z devetnajstim odstavkom 54. člena ZTro in smiselno enako s kasnejšim 54.č členom ZTro pa imajo za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, kupci - osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v EU - pravico do vračila dela plačane trošarine. Pri čemer se (med drugim) šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Upravičenec je dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja, vračilo pa uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka.

26. V obravnavanih primerih ni sporno, da je bila tožeča stranka kupec spornega goriva. Vendar pa sporno gorivo ni bilo porabljeno s strani tožeče stranke, ampak sta ga porabili za opravljanje svoje dejavnosti hčerinski družbi, ki sta imeli vozila od tožeče stranke v najemu. Za opravljanje dejavnosti „oddajanje v najem tovornih vozil“ s strani tožeče stranke pa se ne potrebuje plinsko olje, kot se pravilno ugotavlja že v odločbi druge stopnje. Zakonske določbe, ki se nanašajo na upravičenca do vračila trošarine pa so tudi po presoji sodišča dovolj jasne, zato davčni organ tožeči stranki utemeljeno (na zakonu) ni mogel priznati zahtevanega položaja upravičenca do vračila po citiranih določbah ZTro. Prepustitev vozil v uporabo drugim, pa čeprav hčerinskim družbam, ne more vplivati na odločitev. Hčerinski družbi sta samostojni pravni osebi in jima zato ni mogoče priznati enakega položaja, kot ga ima tožeča stranka. Tudi dejstvo, da je bila plačnik goriva tožeča stranka, glede na zakonsko ureditev ni pomembno. Dejstvo je, da tožeča stranka kot kupec goriva le-tega ni uporabljala za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi motornimi vozili, kot se zahteva po določbah ZTro in da za ta del porabljenega goriva ni bila upravičena do vračila trošarine. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da je vračilo trošarine (davčna) ugodnost, ki se lahko prizna le v primerih in pod pogoji, ki so natančno predpisani, in ki kot takšna (kot izjema od siceršnje obveznosti plačila trošarine) narekuje restriktivno uporabo citiranih zakonskih določb. Zato ni mogoče slediti tožbenim izvajanjem, po katerih znotraj skupine D. ni bilo nesoglasij med družbami ter ugovorom, po katerih s spornim načinom uveljavljanja vračila trošarine javna sredstva niso bila prikrajšana.

27. Sodišče zavrača tudi tožbena izvajanja v zvezi s kršitvijo načela ne bis in idem ter se pri tem sklicuje na razloge druge stopnje na 7. in 8. strani obrazložitve. V celoti zavrača tudi tožbene ugovore glede višine odmerjene obveznosti. Iz izreka izpodbijanih odločb je razvidna količina plinskega olja, za katerega je tožeča stranka ni upravičena da vračila trošarine, znesek trošarine, obračunanih obresti po 95. členu ZDavP-2 ter skupni znesek, ki se nalaga v plačilo. Iz obrazložitve odločb pa je razvidno, za kakšno količino goriva je tožeča stranka uveljavljala vračilo trošarine v posameznem davčnem obdobju, po katerih računih, v katera vozila je bilo gorivo natočeno ter da je šlo za vozila, ki so bila v posameznem davčnem obdobju dana v najem hčerinskim družbam za opravljanje njihove dejavnosti. Navedena je tudi višina obrestne mere ter način obračuna. Pri čemer je obrazložitev z navedbo dneva, na katerega je bil tožeči stranki vrnjen posamezni znesek trošarine, ustrezno dopolnil razloge organ druge stopnje v svoji odločbi. Kar vse tudi po presoji sodišča kaže, da so izpodbijane odločbe zadosti obrazložene tudi v pogledu obresti in da je njihov izračun mogoče preizkusiti ter da pravica tožeče stranke do pravnega sredstva ni prizadeta.

28. Neutemeljen pa je tudi tožbeni „ugovor stvarne pristojnosti“, oziroma pravilno: nepristojnosti. Kot je tožeči stranki pravilno pojasnil že pritožbeni organ, so po prvem odstavku 106. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) vse obveznosti in pravice Carinske uprave in Davčne uprave prešle na Finančno upravo. Ker je bil sklep o začetku inšpekcijskega nadzora izdan 15. 4. 2016, ko je že veljal ZFU, ni podlage za uporabo prehodnih določb tega zakona, na katere se sklicuje tožeča stranka in s tem za uporabo določb Zakona o carinski službi.

29. Neustavnosti ureditve vračila trošarin, ki naj bi bila v tem, da se vračilo trošarine lahko zahteva za zadnjih pet let, medtem ko hčerinski družbi lahko uveljavljata vračilo trošarine le za zadnji mesec ali leto, sodišče ne vidi. Kot že povedano, gre v konkretnem primeru za davčno ugodnost, za uveljavljanje katere so predpisani posebni pogoji, ki pa v konkretnem primeru niso bili spoštovani. Zato bi bilo v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom pravne države, če bi takšnega učinka ne imela, saj bi se s tem izenačil položaj kršiteljev s tistimi (trošarinskimi) zavezanci, ki ravnajo skladno s predpisi.

30. Ker so torej po povedanem izpodbijani sklepi in odločbe pravilni in zakoniti, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Še pred tem pa je sodišče zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za prekinitev postopka s tožbo zaradi reševanja predhodnega vprašanja, pri čemer naj bi predhodno vprašanje predstavljala dopuščena revizija oziroma odločanje o že vloženi reviziji pred Vrhovnim sodiščem. Predmet predhodnega vprašanja namreč ni razlaga prava ali pravnih pravil, temveč mora po vsebini pomeniti del dejanskega stanja zadeve, in to kot samostojna pravna celota, ki je predmet reševanja pred drugim sodiščem ali pred upravnim organom, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

32. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

33. Ker je bila v zadevi sporna le uporaba določb materialnega in procesnega prava, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).