Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 955.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 105.500 tolarjev od 13.6.1997 dalje in od zneska 850.000 tolarjev od dneva izdaje sodbe, to je od 27.5.1998 dalje. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 31.5.1994 kot sopotnik v avtomobilu Jugo, ko je sedel na zadnjem sedežu in ga je zaradi zaviranja silovito vrglo v naslon sprednjega sedeža. V zvezi s tem je utrpel zlom leve ličnice, zlom levega ličnega loka, zlom leve zgornje čeljustnice, izbitje prvega zgornjega levega sekalca, podpluto raztrganino na zgornji ustnici, podpluto raztrganino na spodnji ustnici, zlom drugega rebra na levi strani ter zvin desnega gležnja. V zvezi s poškodbo mu je nastala nepremoženjska škoda, za katero je odgovorna tožena stranka, pri kateri je bilo zavarovano vozilo. Po ugotovitvi obsega nepremoženjske škode, je sodišče določilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 400.000 tolarjev, za strah 150.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000 tolarjev. Poleg tega je prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 105.500 tolarjev. Presežni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval višjo odškodnino, je zavrnilo.

Tožnik, ki se ni strinjal z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka, se je pritožil in sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in prvo sodbo tako spremenilo, da je prisodilo iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem vseh zahtevanih 950.000 tolarjev, za strah vseh zahtevanih 285.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vseh zahtevanih 500.000 tolarjev, kar znese skupaj 1.735.000 tolarjev, čeprav je sodišče druge stopnje priznalo obresti le od zneska 1.734.500 tolarjev. Sodba v zvezi s premoženjsko škodo ni bila izpodbijana.

Proti spremenjenemu delu sodbe je pravočasno vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavljanja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo sodb. Navaja, da je pritožbeno sodišče dvignilo na prvi stopnji prisojeno odškodnino za 100 %, kar je v nasprotju s pravno prakso v primerljivih odškodninskih zadevah. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem meni, da bi zadoščala odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje in poudarja ugotovitve izvedenca. Tudi glede strahu meni, da je prvo sodišče prisodilo primerno odškodnino in da je korektno upoštevalo tožnikovo starost ter sekundarni strah. Sodišču druge stopnje tudi očita, da je močno pretiravalo pri oceni odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in se glede na tožnikovo starost in težo posledic strinja z odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) odločili, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine. Glede na ugotovljeni obseg škode sta določili pravično odškodnino, ki bo tožniku omogočila ustrezno satisfakcijo.

Revizijska trditev, češ da je sodišče druge stopnje ob spremembi prve sodbe močno zvišalo prisojene odškodninske zneske, je resnična, toda revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je prvostopenjsko sodišče podcenilo škodo, ki jo je ugotovilo.

Zvišana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 950.000 tolarjev je pravična in usklajena s podobnimi primeri v sodni praksi. Če pustimo ob strani tožnikovo poškodbo gležnja in reber, je v nesreči utrpel obsežne raztrganine mehkih delov in skeleta obraznega dela glave (zlomi s premikom), zaradi česar so mu morali z operativnim posegom v splošni anasteziji naravnati odlomke in jih učvrstiti z žico in gumijastimi zateznimi cevkami ter zašiti rane na ustnicah in ustni sluznici. Zdravljenje je bilo intenzivno in dolgotrajno (tri mesece) z razmeroma dolgim bolečinskim obdobjem in mnogimi neugodnostmi, ki so bile povezane z odpiranjem ust in prehranjevanjem. Na koncu je sledila še namestitev izgubljenega sekalca.

Nižja je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, čeprav je tožnikovo poškodbo mogoče uvrstiti v tretjo od šestih skupin, ki jih je opredelil A. Fischer. Tožnikov primer je bil srednje hud, saj je utrpel rane mehkih delov z razmakom in zlome ličnih kosti, zaradi katerih je bilo treba naravnati odlomke kosti in jih učvrstiti z žico ter gumijastimi zateznimi cevkami. Mladi tožnik se je dokaj uspešno pozdravil, vseeno pa mu bodo posledice po zlomu in operaciji ter izguba zgornjega levega sekalca povzročale težave pri prehranjevanju, za kar je odškodnina v znesku 500.000 tolarjev pravilno določena.

Prisojena odškodnina za strah v primerjavi z običajnimi primeri v sodni praksi nekoliko odstopa navzgor, vendar je ob upoštevanju, da se je tožnik zaradi poškodbe glave močno ustrašil ob samem dogodku, in da je bil kasneje resno zaskrbljen zaradi možnih zapletov med zdravljenjem, da se je bal skaženosti ter ga je bilo strah invalidnosti, je prisojena odškodnina primerna.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).