Jedro

Obstaja načelna dolžnost sodišča, da vse predlagane dokaze izvede. Dolžnost ni neomejena. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani dopustni razlogi, kar pa mora tudi obrazložiti (ali pa morajo ti razlogi jasno izhajati iz ravnanja sodišča: če je na primer tožba nesklepčna, je jasno, da ni bilo treba izvajati dokazov). Sodišču med drugim ni treba izvajati dokazov, ki niso potrebni, ker je dejstvo že dokazano; relevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali primerni za ugotovitev določenega dejstva. Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če je neko dejstvo že dokazano. V ravno obratni situaciji je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče glede dejstva, za katero je ugotovilo, da ni dokazano. To pa ni dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga. S tem je napravilo prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno.

Dejstvo neplačila terjatve je negativno dejstvo. Dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Dokazno breme, da je toženka tožnici nakazala najemnino za julij 2022, bremeni toženko.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka prvostopenjske sodbe se zavrže. II. Pritožbi zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 33,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2022 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.748,43 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica toženki v 15 dneh povrniti njene stroške postopka 636,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločil sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

6. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožnica se pritožuje tudi proti I. točki izreka. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, kar za tožnico predstavlja uspeh. Zoper ta del prvostopenjske sodbe zato tožnica nima pravnega interesa za pritožbo. Njena pritožba zoper ta del izpodbijane sodbe ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

7. Tožnica od toženke zahteva plačilo uporabnin za julij in avgust 2022 zaradi najetja tožničine nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, s katerim je toženka pridobila pravico do uporabe nepremičnine v izmeri 3.100 m² na delu parcele 0/1 k. o. 000 X, toženka pa je bila v zameno dolžna plačevati mesečno najemnino 1.891 EUR. Primopredajo sta stranki opravili 25. 10. 2022. Toženka se tožničinemu zahtevku upira z ugovorom, da je najemnino za julij 2022 plačala 24. 10. 2022, kar naj bi izhajalo iz primopredajnega zapisnika z dne 25. 10. 2022 (A4), najemnino za avgust pa naj bi poravnala s plačilom z dne 9. 12. 2022. Tožnica trdi, da ji je toženka "uporabnino" za julij 2022 poravnala šele s plačilom 1.891 EUR z dne 9. 12. 2022,1 dolgovala pa naj bi ji še uporabnino za avgust. 8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da iz primopredajnega zapisnika z dne 25. 10. 2022 izhaja, da je toženka najemnino za julij 2022 poravnala 24. 10. 2022, neporavnani pa ostajata terjatvi za plačilo najemnine za avgust in september 2022. Ker so zapisnik o primopredaji podpisali štirje tožničini predstavniki, so po oceni prvostopenjskega sodišča s svojimi podpisi potrdili vsebino primopredajnega zapisnika in bi svoje morebitne zadržke v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika morali vnesti v zapisnik ali pa odkloniti njegov podpis. S plačilom 1.891 EUR z dne 9. 12. 2022 pa naj bi toženka poravnala najemnino za avgust. Po oceni prvostopenjskega sodišča naj bi iz potrdila o plačilu (A1) izhajalo, da se je toženka pri plačilu z dne 9. 12. 2022 sklicevala na referenco plačila 00 3915803354-66544-58, ki jo je tožnica navedla v izdanem računu (A2), s katerim je toženki zaračunala najemnino za avgust 2022. 9. Tožnica je zatrjevala, da je bilo v primopredajnem zapisniku z dne 25. 10. 2022 zabeležena izjava toženke, da je uporabnino za julij 2022 poravnala 24. 10. 2022, kar pa se je naknadno izkazalo, da ne drži, in v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje priče A. A., ki je bila prisotna ob primopredaji. Sodišče prve stopnje je vse dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so bile tožničine trditve, ki sodijo v njeno dokazno breme, neprerekane ali da se je sodišče o njih prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov oziroma so bili predlagani za dokazovanje pravno neodločilnih dejstev (6. točka obrazložitve).

10. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da vse predlagane dokaze izvede. Dolžnost ni neomejena. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani dopustni razlogi, kar pa mora tudi obrazložiti (ali pa morajo ti razlogi jasno izhajati iz ravnanja sodišča: če je na primer tožba nesklepčna, je jasno, da ni bilo treba izvajati dokazov). Sodišču med drugim2 ni treba izvajati dokazov, ki niso potrebni, ker je dejstvo že dokazano; relevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali primerni za ugotovitev določenega dejstva. Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če je neko dejstvo že dokazano. V ravno obratni situaciji je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče glede dejstva, za katero je ugotovilo, da ni dokazano. To pa ni dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga. S tem je napravilo prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšno ravnanje je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica jo v pritožbi tudi uveljavlja.

11. Dodatno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožnica sodišču ni predložila bančnega izpiska niti kakšnega drugega dokaza o tem, da najemnina za julij 2022 ni bila poravnana (13. točka obrazložitve). Niti takšen razlog ne utemeljuje zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče. Dejstvo neplačila terjatve je negativno dejstvo. Dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Pritožnica zato pravilno opozarja, da dokazno breme, da je toženka tožnici nakazala najemnino za julij 2022, bremeni toženko.

12. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti. Ta je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz potrdila o plačilu pravilno povzelo, da se je toženka pri plačilu 1.891 EUR z dne 9. 12. 2022 sklicevala na referenco plačila št. 00 3915803354-66544-58, vendar te reference tožnica ni navedla v računu št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022, kot je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo prvostopenjsko sodišče. V potrdilu o plačilu z dne 9. 12. 2022 navedena referenca (št. 00 3915803354-66544-58) se ujema s št. računa 3915803354 z dne 15. 7. 2022, s katerim je tožnica toženki obračunala uporabnino za julij 2022. Referenca v potrdilu o plačilu se torej ne nanaša na račun št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022 za plačilo najemnine za avgust 2022, kot je nepravilno zapisalo sodišče prve stopnje. Na računu št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022 je kot referenca plačila navedena št. 00 3915803400-66544-58. Sodišče prve stopnje je torej v obrazložitev izpodbijane sodbe napačno povzelo referenco plačila iz računa št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena protispisnost, ki se nanaša na dejstvo, odločilno za presojo izpodbijane sodbe, ravno tako narekuje njeno razveljavitev.

13. Ni pa utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da je toženkino delno plačilo 1.891 EUR z dne 9. 12. 2022 upoštevalo v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika, ki določa, da če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Navedlo je, da je toženka s plačilom računa št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022 prišla v zamudo 20. 9. 2022, zato tožnica utemeljeno zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Ker je bilo delno plačilo toženke izvedeno 9. 12. 2022, je prvostopenjsko sodišče tožnici očitno priznalo obresti od 1.891 EUR od 20. 9. 2022 do 9. 12. 2022. Sodišče prve stopnje je z delnim plačilom z dne 9. 12. 2022 odplačalo najprej navedeni obrestni zahtevek, s preostankom delnega plačila pa še del glavnice po računu št. 3915803400 z dne 31. 8. 2022. Pritožbene navedbe, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče prve stopnje izračunalo višino denarnega zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženki (v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo), zato niso utemeljene.

14. Zaradi zgoraj opisanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v II. in III. točki razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev namreč glede na njihovo naravo in obsežnost ne more odpraviti samo. Poleg tega je toženka v pobot uveljavljala odškodnino, o čemer izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. S tem bosta pravdnima strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe, to je oktober 2023, medtem ko se je postopek začel novembra 2022, pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

15. V novem postopku naj sodišče prve stopnje s strani tožnice predlagani dokaz izvede ali pa navede dopustne razloge za njegovo zavrnitev, nato pa o zadevi ponovno odloči (enako velja tudi glede vseh drugih dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič). Izvedene dokaze naj ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno, pri tem pa odpravi tudi ugotovljeno procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 Za plačanih 1.891 EUR glavnice je tožnica podala delen umik tožbe, vendar se toženka z njim ni strinjala. 2 Za izčrpen katalog izjem od načelne dolžnosti sodišča izvesti vse predlagane dokaze gl. A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 287-289, ter N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 611-612 .