Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ tožnico pred odločitvijo v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZUP seznanil z ugotovitvijo, da ni predložila ključnih podatkov oziroma strokovnih dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali dodatni omilitveni ukrep (postavitev dveh protihrupnih ograj) dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa. Tako je ni seznanil s pomanjkljivostjo predložene dokumentacije, ker ne vsebuje podatkov o tehničnih lastnostih ograje, ker ji ni bila predložena dodatna ocena hrupa (z vhodnimi podatki), ker ne vsebuje opisa in ocene možnega vpliva predlaganega ukrepa na človeka in njegovo zdravje ter njegove nepremičnine, v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pa tožnice tudi ni pozval, naj jih odpravi. Prav tako je ni seznanil z dvomom v izvedljivost predlaganega omilitvenega ukrepa in je ni pozval, naj navedeni omilitveni ukrep vključi v poročilo o vplivih na okolje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za okolje št. 35402-6/2014-149 z dne 17. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija RS za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za ureditev sortirnice nenevarnih odpadkov zmogljivosti 48.750 ton letno, ureditev obstoječega okolja, odstranitev obstoječih objektov in izgradnjo nadstreškov, na zemljišču v k.o. ... s parc. št. 2315, 2325/3, 2325/5, 2325/6, 2325/7, 2329, 2330, 2331, 2332/1, 2551/1 in 2324. Zavrnitev utemeljuje na ugotovitvi, da tožnica ni uspela dokazati, da nameravani poseg ne bo škodljivo vplival na okolje.

2. Glede emisij hrupa pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z zavarovanimi prostori na odseku 15 ugotavlja, da tožnica ni predložila strokovnih dokazov, s katerimi bi dokazala, da je predlagani omilitveni ukrep z izvedbo dveh transparentnih protihrupnih ograj učinkovit in ali dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa zaradi prometa na odseku 15. Poleg tega je vprašljiva tudi njegova izvršljivost, saj tožnica v izjavi najprej navaja, da zaradi bližine stavb postavitev protihrupne ograje ni možna, glede na to, da prav tako ni možna sprememba namembnosti obeh stavb, pa jo bo vseeno postavila. Poleg tega tožnica ne opredeli, koliko bi bila protihrupna ograja oddaljena od večstanovanjskih stavb na naslovu A. in B. in ne navede, kakšne bodo njene tehnične lastnosti (izolativnost, debelina). Tožnica tudi ni predložila ocene hrupa (z vhodnimi podatki), zato toženka ne more preveriti, ali postavitev protihrupnih ograj dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovalnimi prostori v tolikšni meri, da so pod zakonsko določenimi mejami. Poleg tega prvostopenjski organ še pripominja, da bi moral nosilec nameravanega posega oceno vpliva postavitve protihrupnih ograj vključiti v poročilo o vplivih na okolje, kot je to določeno v Uredbi o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (v nadaljevanju Uredba), ni pa mogoče prezreti niti dejstva, da tožnica nameravanega posega ni opisala in ocenila glede vpliva na človeka na njegovo zdravje in njegovo nepremično premoženje, sploh glede na dejstvo, da bi bil izveden tik ob dveh večstanovanjskih stavbah.

3. V zvezi s predvidenim črpanjem meteornih voda v primeru morebitnih poplav prvostopenjski organ navaja, da je tožnica navedla, da glede na rezultate in potrebne ukrepe, izhajajoče iz hidravlično hidriološke analize (poplavni zidovi) in ostale tehnične ukrepe (protipoplavne lopute oz. ventil na vseh iztokih iz MKČN oz. meteorne kanalizacije) do pojava poplavne onesnažene vode, ne glede na to, ali bi izhajale iz naslova dvignjene gladine vodotoka ali iz naslova dvignjene podtalnice, ne bi moglo priti, zato so vse nadaljnje natančne razlage ukrepov nepotrebne. Ugotavlja, da glede dveh možnosti črpanja meteorne vode, ki jih je v primeru poplav oz. poplavnih vod navedla tožnica v poročilu o vplivih na okolje, še vedno ne more presoditi izvedljivosti tega ukrepa. Glede novelirane prometne študije pa prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni predložila dopolnjenega poročila o vplivih na okolje z vsebinami, za katere je sama navedla, da bodo vključene vanj.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede problematike hrupa in omilitvenega ukrepa dodatne postavitve dveh transparentnih protihrupnih ograj drugostopenjski organ ugotavlja, da ni predstavljen na način, da bi organ lahko prepričal. Iz fasadne karte hrupa in tožničinih obrazložitev ni razvidno, ali je tožnica pri izračunu uporabila Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem moritoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje, ki se uporablja pri izpolnjevanju zahtev v zvezi z zmanjševanjem obremenjevanja s hrupom ter upoštevanjem mejnih vrednosti kazalcev hrupa, določenih v Uredbi o hrupu. Za presojo pravilnosti rezultatov ne zadostuje zgolj tožničina navedba, da je bil modelni izračun izveden po enaki metodologiji, kot v poročilu o vplivih na okolje, ne da bi bili jasni vsi elementi, na podlagi katerih se ocenjuje hrup. Poleg tega je fasadna karta hrupa neupoštevana tudi zaradi nezadostnih vhodnih podatkov lastnosti protihrupnih ograj, oddaljenosti od večstanovanjskih stavb ter zaradi neizdelane ocene možnega vpliva na človeka in njegovo nepremičnino. Poleg tega fasadne karte hrupa ni mogoče šteti za dokaz, ker ni bila vključena v poročilo o vplivih na okolje.

5. Glede tožničinih navedb, da do pojava poplavne vode ne bo moglo priti in da so zato natančnejše razlage ukrepov nepotrebne, pri čemer se sklicuje na hidravlično hidrološke analizo, drugostopenjski organ navaja, da so nekonsistentne, saj ista hidravlična hidrološka analiza na strani 4 navaja, da je treba predvideti črpanje notranjih vod. Prav tako tudi poročilo o vplivih na okolje v poglavju 4.1.3.4. z naslovom „Poplavna erozijska ogroženost“ povzema navedbe iz prej navedene hidravlične hidrološke analize. Zato ni mogoče slediti tožničini razlagi, da do pojava poplavne onesnažene vode ne bo moglo priti.

6. Glede novelacije prometne študije v zvezi z varianto prometa lahkih in težkih tovornih vozil, vodenega krožno po pravilu desnega zavijanja, ki je v poročilu o vplivih na okolje izbran kot okoljsko najbolj sprejemljiv, pa drugostopenjski organ navaja, da še vedno ni pojasnjeno, na kakšen način bo zagotovljeno, da bodo tovornjaki dejansko vozili po navedenem režimu vožnje. V izjavi z dne 28. 9. 2015 je tožnica navedla, da bi se tak režim vožnje uredil v sodelovanju z ustreznimi službami MOL, s spremenjeno prometno signalizacijo, kar je po mnenju drugostopenjskega organa preveč abstraktno in nedoločno, saj se navezuje na ureditve, za katere tožnica ni pristojna, zato je vprašljiva njihova izvedljivost. 7. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se toženka v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, s čimer so bile bistveno kršene določbe postopka, saj tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

8. Glede predlagane alternativne rešitve postavitve dveh transparentnih protihrupnih ograj je tožnica zagotovila podatke, za katere je ocenila, da so potrebni za presojo vplivov nameravanega posega v okolje, tako glede na vrsto in lastnosti nameravanega posega, kot tudi glede na lastnosti in značilnosti okolja oz. njegovih delov, ki bi bili zaradi vplivov lahko prizadeti. Če je organ po prejemu tožničine vloge z dne 28. 9. 2015 menil, da predloženi podatki ne zadoščajo oz. niso predstavljeni na način, da bi ga lahko prepričali, bi moral tožnico o tem obvestiti in jo pozvati na dopolnitev. Tožnica je v svoji izjavi natančno opisala predvideno postavitev dveh hrupnih ograj z dolžino 16 m in višino 4,5 m, lokacijo ograje pa je natančno predstavila na sliki oz. fasadni karti in obrazložila njuno umestitev v prostor. Prikazala je tudi modelne izračune in obremenitve. Glede črpanja meteornih vod navaja, da so bile ugotovitve organa, o katerih je bila obveščena v dopisu z dne 11. 9. 2015, pomanjkljive, zaradi česar je prišlo do kršitve načela varstva pravice strank v upravnem postopku. Organ tožnice ni pozval k dodatnim pojasnilom glede črpanja meteornih voda, ko je ocenil, da je njen odgovor v izjavi z dne 28. 9. 2015 zelo splošen in premalo konkretiziran. Prav tako je v zvezi z novelacijo prometne študije ni pozval, naj predloži dopolnjeno poročilo o vplivih na okolje ali naj natančneje opredeli časovno realizacijo povezovalne ceste. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi je sporno, ali je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar uveljavlja tožnica v tožbi.

12. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje, na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja, ugotovijo in ocenijo v postopku presoje vplivov na okolje.

13. Nosilec nameravanega posega mora za presojo vplivov na okolje zagotoviti projekt nameravanega posega na okolje (v nadaljnjem besedilu projekt) in poročilo o vplivih izvedbe nameravanega posega na okolje (prvi odstavek 53. člena ZVO-1), ki je podlaga za presojo vplivov na okolje (prvi odstavek 54. člena ZVO-1), vsebina tega poročila pa je odvisna od informacij, ki jih organ potrebuje za presojo vplivov na okolje (prim. 52. člen ZVO-1). Tudi iz prvega odstavka 2. člena Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (v nadaljevanju Uredba) izhaja, da je namen poročila zagotovitev podatkov, potrebnih za presojo vplivov nameravanega posega na okolje, tako glede na vrsto in lastnosti nameravanega posega, kot glede na lastnosti in značilnosti okolja oziroma njegovih delov, ki bi lahko bili zaradi vplivov posega prizadeti.

14. Zato sodišče pritrjuje toženki, da morajo iz poročila izhajati vse informacije, ki jih organ potrebuje za presojo vplivov na okolje, in sicer sta to po drugem odstavku 2. člena Uredbe opis in analiza nameravanega posega na okolje (v nadaljnjem besedilu poseg) v času njegove izvedbe, trajanja in prenehanja v odnosu do okolja, v katerega se umešča, in ugotovitev ter ocena vseh možnih vplivov posega, ki bi lahko imeli pomembne učnike na ljudi, njihovo zdravje, rastlinstvo in živalstvo, tla, vodo, zrak, klimatske razmere, človekovo nepremično premoženje, kulturno dediščino, krajino in njihove medsebojne odnose.

15. Katere podatke mora vsebovati poročilo, izhaja iz 3. člena Uredbe, v katerem je med drugim navedeno, da mora vsebovati tudi podatke o možnih vplivih posega na okolje oziroma njegove dele in zdravje ljudi ter možnih učinkov teh vplivov glede obremenitve okolje (5. točka prvega odstavka) in ukrepih za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov posega in možnih negativnih učinkov na okolje in zdravje ljudi ter glavnih alternativah, ki so bile glede teh ukrepov preučene (6. točka prvega odstavka).

16. Zaradi kompleksnosti presoje vpliva na okolje in s tem poročila, velikega obsega potrebnih informacij, medsebojne prepletenosti posameznih vplivov in nenazadnje ustrezne vključitve vseh strank, je za pravilen in zakonit potek postopka še posebej pomembno polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka oziroma dialog med organom in strankami, kar je že večkrat poudarilo tudi naslovno sodišče (sodba I U 1584/2015, sodba I U 1287/2015). Upravni organ mora zato pred morebitno odločitvijo o škodljivosti nameravanega posega v prostor natančno proučiti zbrane informacije in jih po potrebi dopolniti z ustreznimi pozivi stranki, v katerih jih mora organ opozoriti tudi na morebitne neskladnosti v predloženih podatkih.

17. Sodišče pritrjuje tožnici, da v obravnavanem primeru pred odločitvijo ustreznega dialoga med stranko in prvostopenjskim organom ni bilo.

18. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ tožnico pred odločitvijo o svojih ugotovitvah, na katerih izpodbijana odločba temelji, v zadostni meri seznanil, ji dal možnost, da se do njih opredeli oziroma da morebitne pomanjkljivosti odpravi, kar je tudi glavni tožbeni ugovor v tem upravnem sporu.

19. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ tožnico pred odločitvijo v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZUP seznanil z ugotovitvijo, da ni predložila ključnih podatkov oziroma strokovnih dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali dodatni omilitveni ukrep (postavitev dveh protihrupnih ograj) dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa. Tako je ni seznanil s pomanjkljivostjo predložene dokumentacije, ker ne vsebuje podatkov o tehničnih lastnostih ograje, ker ji ni bila predložena dodatna ocena hrupa (z vhodnimi podatki), ker ne vsebuje opisa in ocene možnega vpliva predlaganega ukrepa na človeka in njegovo zdravje ter njegove nepremičnine, v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pa tožnice tudi ni pozval, naj jih odpravi. Prav tako je ni seznanil z dvomom v izvedljivost predlaganega omilitvenega ukrepa in je ni pozval, naj navedeni omilitveni ukrep vključi v poročilo o vplivih na okolje.

20. Prav tako organ tožnice ni seznanil z ugotovljenim neskladjem med njenimi navedbami in predloženo dokumentacijo v zvezi z možnostjo pojava poplavne onesnažene vode in nezadostnostjo njenega odgovora glede načina zagotovitve vožnje tovornjakov krožno, po pravilu desnega zavijanja (ki je v poročilu o vplivih na okolje izbrana kot okoljsko najbolj sprejemljiva), na kar opozarja drugostopenjski organ. Organ bi moral z navedenimi ugotovitvami tožnico pred odločitvijo seznaniti in jo pozvati, naj ugotovljeno neskladje pojasni oz. naj svoje navedbe še dodatno utemelji oz. dopolni z dodatnimi dokazi.

21. Iz navedenega izhaja, da tožnici v obravnavanem primeru ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na navedeno je je sodišče na podlagi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotovljene kršitve odpraviti.

22. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).