Jedro

Struktura ročnosti financiranja od začetka postopka prisilne poravnave, ki vpliva le na terjatve finančnih upnikov, do pravnomočne potrditve prisilne poravnave, ni odločilna za odločanje o uspešnosti predlaganih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Finančna terjatev A. d. d. ne sodi med navadne poslovne terjatve, na katere postopek prisilne poravnave ne vpliva. Navadne poslovne terjatve se ves čas postopka poplačujejo, finančna terjatev A. d. d. (oziroma sedaj DUTB) ne more vplivati na kratkoročno plačilno sposobnost dolžnika v okviru postopka prisilne poravnave.

Ko bo prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bodo potrjeni roki za poplačilo zavarovanih in navadnih finančnih terjatev in obrestna mera, po kateri se obrestujejo terjatve od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo.

Izrek

I. Pritožba upnika zoper 1. točko izreka sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi dolžnika zoper 2. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Upnik je dolžan v roku petnajstih dni plačati dolžniku stroške prvostopenjskega postopka v znesku 639,76 EUR.“

III. Upnik je dolžan v roku petnajstih dni plačati dolžniku stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 298,90 EUR.

IV. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor upnika B. D. (v nadaljevanju: upnik) proti vodenju postopka prisilne poravnave zavrnilo (1. točka izreka, v nadaljevanju PPP). Dolžniku je naložilo, naj sam nosi svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom proti vodenju PPP (2. točka izreka, red. št. 134). Kot nosilne razloge je navedlo, da je upnik z ugovorom uveljavljal, da ni pogojev za vodenje PPP iz razloga po 3. točki 172. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).(1) Upnikova procesna legitimacija je izkazana. Družba P. kot imetnica navadne finančne terjatve, ki je bila v postopku PPP pravočasno prijavljena, je prodala del svoje terjatve (v višini 300,00 EUR) družbi K. (22. 10. 2014), o prenosu dela terjatve je upnik upraviteljico obvestil 30. 12. 2014 (red. št. 91). K ugovoru je bila priložena tudi pogodba o odkupu dela terjatve, ki je bila sklenjena med K. d. o. o. kot prodajalcem in B. D. kot upnikom. Ugovor s prilogami je bil vročen upraviteljici. Zato je bila podana upnikova procesna legitimacija v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZFPPIPP. Višina terjatve (300,00 EUR) na obstoj procesne legitimacije ne vpliva. Ugovor je bil vložen pravočasno, v treh mesecih po objavi oklica o začetku postopka prisilne poravnave (7. 1. 2015, red. št. 97).

Prisilna poravnava bo vplivala le na navadne in zavarovane finančne terjatve, na vse ostale pa ne. Finančna terjatev, ki jo je imela A. d.d. do dolžnika, je v celoti prešla na Družbo za upravljanje terjatev bank d. d. (DUTB). V delu zavarovanih finančnih terjatev znaša terjatev DUTB 62,78 %, v delu nezavarovanih finančnih terjatev pa 37,22%. Usoda prisilne poravnave bo odvisna od odločitve tega upnika, v kvotah navadnih in zavarovanih finančnih terjatev. Odstop od kreditne pogodbe sklenjene med A. d.d. in dolžnikom, na načrt finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP), ne bo vplival. Če bo DUTB pristal na v NFP predlagano prestrukturiranje njegove terjatve, bo NFP kot je oblikovan, izvedljiv.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je v zvezi s poslovanjem dolžnika v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave k vsem rednim poročilom dala mnenje tudi upraviteljica, da dolžnik s svojim poslovanjem zagotavlja, da bo NFP možno realizirati. Enako mnenje je na naroku za obravnavanje ugovora zoper vodenje PPP, jasno izrazil tudi predsednik uprave dolžnika (red. št. 133).

Glede priglašenih dolžnikovih stroškov postopka z obravnavanjem ugovora proti vodenju PPP, je sodišče ob smiselni uporabi 151. člena ZFPPIPP odločilo, da dolžnik sam nosi te stroške. Zavzelo je stališče, da postopek z ugovorom proti vodenju PPP poteka znotraj PPP. Do PPP je prišlo na predlog oziroma zaradi ravnanja dolžnika, ki nosi tudi vse ostale stroške prisilne poravnave (red. št. 134).

2. Proti 1. točki izreka sklepa se je pravočasno pritožil upnik in uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji: - zaradi odstopa A. d.d. od kreditne pogodbe ter prenosa terjatve iz kreditne pogodbe v višini 22.727.273,94 EUR na DUTB, izvedba NFP ni več izvedljiva in je tudi nesmotrna; - kratkoročne finančne obveznosti dolžnika so se z zapadlostjo celotnega kredita v plačilo povišale za 21.136.364,00 EUR, česar v okviru PPP ni več mogoče sanirati; - znesek navadnih finančnih terjatev znaša 12.093.43,00 EUR, kar pomeni, da prag uspešnosti nad 50 % ne more biti dosežen; - dolžnik ima na dan 30. 11. 2014, 3,1 milijonov EUR kratkoročnih sredstev in kar 38 milijonov EUR kratkoročnih obveznosti, kar pomeni, da kratkoročne obveznosti presegajo kratkoročna sredstva za 8 % oziroma za 35.527.137,00 EUR; - iz rednega poročila za obdobje ob 1. 11. 2014 do 30. 11. 2014 izhaja, da so čisti prihodki od prodaje znašali 1.550.635,00 EUR, kar je za 2 % manj kot je bilo predvideno v NFP. Družba je v obdobju od januarja do junija 2014 zabeležila za 57 % manj nočitev ruskih gostov, saj ni bila realizirana pogodba z rusko zavarovalnico B., kar kaže na to, da prihodki družbe od prodaje upadajo.

Nadalje je upnik zavzel stališče, da sodišče ni sledilo njegovemu predlogu in ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke – pooblaščenega ocenjevalca podjetij, ki bi lahko na podlagi pregleda celotne računovodske dokumentacije dolžnika na dan 30. 6. 2014 ocenil, ali je poslovanje družbe na podlagi povečanja kratkoročnih obveznosti sploh mogoče in podal mnenje o možnosti uspeha NFP. Izvedljivost NFP lahko oceni le izvedenec, sodišče pa je izvedlo oceno na podlagi mnenja upraviteljice in predsednika uprave dolžnika. Sodišče je absolutno bistveno kršitev določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o navedenih ugovornih razlogih ni podalo nobenih razlogov, kar onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje po 340. členu ZPP, saj se je glede izvedbe NFP oprlo na nestrokovni mnenji upraviteljice in predsednika uprave dolžnika namesto, da bi določilo izvedenca – pooblaščenega ocenjevalca podjetij. Sodišče se ni opredelilo do upnikovega dokaznega predloga o zaslišanju prič in je pomanjkljivo navedlo, da „določena zatrjevana dejstva, o katerih naj bi izpovedale predlagane priče, za ta postopek niso relevantne“, pri čemer ni pojasnilo, katera so ta dejstva.

Odpoklic kredita je povzročil kapitalsko neustreznost dolžnika, ki pred odpoklicem ni bil insolventen. Zato je bilo razpolaganje A. d.d. nemoralno, kar je povzročilo umeten nastanek insolventnosti dolžnika. Posledično upnik ni mogel vložiti ugovora iz razloga po 1. točki 172. člena ZFPPIPP, torej da dolžnik ni insolventen. Sodišče se v razlogih izpodbijanega sklepa ni nikjer opredelilo do vprašanja, ali je verjetnost izvedbe NFP višja od 50 %, ampak je verjetnost izvedbe NFP podredilo samo dejstvu, ali bo zanjo glasoval DUTB kot imetnik največje finančne terjatve. Upnik se ne strinja s stališčem sodišča, da če upnik glasuje za prisilno poravnavo, s tem sprejme pogoje NFP. Upnik bi namreč lahko sprejel tudi pogoje NFP, ki niso izvedljivi in so celo nezakoniti ter s sprejetjem sledil drugemu cilju, pri čemer bi lahko oškodoval ostale upnike (red. št. 148).

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteval je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Dolžnik se je pravočasno pritožil zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in sicer odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegovo zahtevo za povrnitev stroškov ugovornega postopka. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep primarno spremeni in upniku naloži plačilo njegovih stroškov, podrejeno, da izpodbijani sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V bistvenem je navedel, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno uporabilo 151. člen ZFPPIPP, ki ureja le omejitev dolžnikovih poslov, ki je posledica uvedbe PPP. Določilo 151. člena ZFPPIPP je podlaga za plačilo obveznosti nastalih pred uvedbo PPP in za storitve strokovnjakov (revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev podjetij) s pripravo popolnega predloga za začetek PPP .

Stroški dolžnika v ZFPPIPP niso posebej urejeni. Zato je v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP treba smiselno uporabiti določila pravdnega postopka in odločiti v ugovornem postopku po uspehu.

5. Upnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep v 2. točki izreka potrdi. Zahteval je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba upnika ni utemeljena, pritožba dolžnika je utemeljena.

O pritožbi upnika

7. Ugovorni postopek, ki se vodi znotraj postopka prisilne poravnave, je namenjen varovanju koristi upnikov pred ekonomskimi učinki izglasovane prisilne poravnave (172. do 179. člen ZFPPIPP). Ti učinki se kažejo v zmanjšanju ali odložitvi plačila njihovih terjatev. V ZFPPIPP je določenih več zakonskih dejanskih stanov, ki dajejo upniku podlago za uveljavljanje več sklopov ugovornih razlogov, s katerimi lahko upniki preprečijo PPP in sicer: če lahko dolžnik na trgu izpolni vse svoje obveznosti (1. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP), kadar lahko dolžnik izpolni svoje obveznosti v večjem deležu ali krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave (2. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP), če je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnik, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 % (3. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP), če je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % (4. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP).

Nadaljni ugovorni razlogi so: če insolventni dolžnik ravna v nasprotju s 151. členom, 151.a členom ali pododdelkom 4.4.1 tega zakona ali če za več kot 15 dni zamudi s plačilom plač delavcev do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem (5. točka prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP).

8. Namen ugovornega postopka je, da se postopek PP ustavi (praviloma) še predno pride do glasovanja o sprejetju prisilne poravnave, kadar je očitno, da namen prisilne poravnave ne bo dosežen (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). Posledično sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka.

9. Upnik je uveljavljal ugovorni razloge po 3. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP.

10. Prvi sklop dejstev, zaradi katerih je upnik ugovarjal, kar ponavlja tudi v pritožbi, je naslednji: - zaradi odstopa A. d.d. od kreditne pogodbe št. 00 ter prenosom terjatve iz naslova te kreditne pogodbe v višini 22.727.273,94 EUR (zavarovani del terjatve znaša 13.236.150,00 EUR), nezavarovani del pa 9.568.395,73 EUR) na DUTB d. d. izvedba NFP ni več izvedljiva in je tudi nesmotrna; - da je zaradi odstopa terjatve nastopil položaj, ki ga v okviru prisilne poravnave ni več mogoče sanirati, saj je dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposoben, saj so se kratkoročne finančne obveznosti dolžnika z zapadlostjo celotnega kredita v plačilo povišale za 21.136.364,00 EUR. V dokaz teh dejstev je predlagal izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca finančne stroke – pooblaščenega ocenjevalca podjetij, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo.

11. Sodišče se je pri odločanju o tem ali je ta del ugovora utemeljen ali ne, oprlo na velikost finančne terjatve DUTB, ki je bila prenesena od A. d.d. nanjo. Ker je ugotovilo, da je prav od te terjatve oziroma od odločitve tega upnika tako v kvoti navadnih kot v kvoti finančnih terjatev odvisna usoda prisilne poravnave, je ocenilo, da je brez kakršnegakoli vpliva odstop od kreditne pogodbe, ki ga je pravni prednik sedanjega upnika sporočil dolžniku. Odločanje o utemeljenosti ugovora upnika je vezalo na odločanje upnika DUTB, ali bo štel obstoječi NFP kot izvedljiv. Omenjeno materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Kot je bilo pojasnjeno, sodišče v ugovornem postopku, v zvezi s konkretnim ugovornim razlogom, oceni, ali razlog, ki se uveljavlja z ugovorom, obstaja ali ne obstaja. Kakšen bo izid glasovanja o prisilni poravnavi se presoja v zvezi z glasovanjem in potrditvijo prisilne poravnave. Razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo so sicer pomanjkljivi in je zato očitek, da se sodišče ni opredelilo, ali je verjetnost izvedbe NFP višja od 50 %, utemeljen. Sodišče druge stopnje upnikovemu predlogu za razveljavitev izpodbijanega sklepa ni sledilo, ker ima pooblastila, da samo odpravi pomanjkljivosti v izpodbijanem sklepu (355., 366. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je sodišče druge stopnje v tej odločbi pojasnilo razloge za neutemeljenost upnikovega ugovora.

12. Namen postopka prisilne poravnave je v tem, da se dolžniku, ki je postal insolventen, omogoči finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in v tem, da se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji poplačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (136. člen ZFPPIPP). Stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, višja od 50 %, je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobeno dokazno pravilo. Ali so ugovorni razlogi utemeljeni ali ne sodišče odloča prosto (8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. V NFP (red. št. 18) je dolžnik predlagal navadnim finančnim upnikom v skladu z 221.m členom ZFPPIPP, da pristanejo na zmanjšanje terjatev v višini 45 % navadnih finančnih terjatev, preostanek terjatev pa se odplača tako, da se odloži zapadlosti terjatev do konca leta 2023. Delna poplačila bodo potekala z dinamiko do 31. 12. 2023, obrestna mera pa znaša 3 mesečni euribor + pribitek 3,0 %, pri čemer zgornja meja skupne obrestne mere ne sme preseči 5 %. Dolžnik je v skladu s 144. členom ZFPPIPP imetnikom navadnih finančnih terjatev in imetnikom zavarovanih terjatev dal ponudbo, da svoje terjatve prenesejo na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika (stran 19 NFP). Pritrdilno mnenje k načrtu finančnega prestrukturiranja dolžnika je dal tudi pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja mag. M. F. in tudi potrdil, da obstajajo materialnopravne predpostavke za vodenje postopka prisilne poravnave nad dolžnikom in da torej obstaja več kot 50 % verjetnost, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

14. Bistvena posledica odstopa A. d.d. od pogodbe o dolgoročnem kreditu je bilo preknjiženje terjatve iz naslova omenjenega kredita iz dolgoročnih v kratkoročne obveznosti. Glede na opisani predlog ukrepov v NFP, sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim razlogom, da je zaradi odstopa od navedene kreditne pogodbe stopnja izvedbe NFP nižja od 50% kar bi utemeljevalo ugovorni razlog po 3. točki 172. člena ZFPPIPP.

Upnik namreč ni zatrjeval, da predlagano prisilno prestrukturiranje finančnih terjatev oziroma alternativno ponujena konverzija terjatev v deleže, ne omogoča odprave insolventnosti. Struktura ročnosti financiranja od začetka postopka prisilne poravnave, ki vpliva le na terjatve finančnih upnikov, do pravnomočne potrditve prisilne poravnave, ni odločilna za odločanje o uspešnosti predlaganih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Finančna terjatev A. d.d. ne sodi med navadne poslovne terjatve, na katere postopek prisilne poravnave ne vpliva. Navadne poslovne terjatve se ves čas postopka poplačujejo, finančna terjatev A. d.d. (oziroma sedaj DUTB) ne more vplivati na kratkoročno plačilno sposobnost dolžnika v okviru postopka prisilne poravnave.

15. Ko bo prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bodo v skladu z 221.c in 221.t členom ZFPPIPP v sklepu o potrditvi prisilne poravnave potrjeni roki za poplačilo zavarovanih in navadnih finančnih terjatev in obrestna mera, po kateri se obrestujejo terjatve od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Med drugim bodo tudi terjatev A. d.d. prestrukturirana v skladu s predlagano in potrjeno prisilno poravnavo, kar pomeni, da se bo na novo opredelila njihova višina, ročnost in obrestna mera. Trenutno kratkoročne finančne obveznosti se bodo prekvalificirale v dolgoročne v skladu z ročnostjo odplačila, s čimer bo zagotovljena ustrezna ročnost financiranja, ki je prilagojena načrtovanemu denarnemu toku. Slednje bo omogočilo izvedbo NFP in uspešnost predlagane prisilne poravnave. Družba bo imela dolgoročno vzdržen nivo finančnih obveznosti, ustrezno ročnost le-teh, da bo torej kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.

16. Nadalje je upnik trdil, da prag uspešnosti (nad 50 %) ne more biti dosežen zato, ker znesek navadnih finančnih terjatev po potrditvi prisilne poravnave znaša 12.093.433,00 EUR. Navedena dejstva so iztrgana iz celote. NFP je namreč temeljil na prognozi, da bodo upniki konvertirali svoje terjatve v osnovni kapital dolžnika v višini najmanj 12 milijonov EUR. Predvideno je bilo, da se bodo za konverzijo terjatev najprej odločili imetniki navadnih finančnih terjatev. Hkrati s povečanjem osnovnega kapitala pa je v NFP predvideno, da se izvede poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala. Slednje se izvede tako, da se tekoča in prenesena čista izguba pokrivata v breme osnovnega kapitala, kar pomeni, da se osnovni kapital dolžnika zmanjša iz 15.684.700,00 EUR na 0,00 EUR ter se s tem razveljavi dosedanje delnice, na katere je razdeljen osnovni kapital, hkrati se osnovni kapital poveča za najmanj 12 milijonov EUR, kar predstavlja predviden znesek terjatev, ki jih bodo upniki v postopku povečanja osnovnega kapitala prenesli na dolžnika kot stvarni vložek. Za znesek odpisa preostanka navadnih finančnih terjatev (45 % od 93.433,00 EUR), ki ni konvertiran v kapital, pa se povečajo kapitalske rezerve.

17. Skupni znesek navadnih finančnih terjatev bi po potrditvi prisilne poravnave znašal 12.093.433,00 EUR, ki bi se odplačeval v skladu s predlogom prisilne poravnave in sicer z odložitvijo zapadlosti terjatev do konca leta 2023 in znižanjem obrestnih mer. Iz povzetega NFP torej ne izhaja, da bi zato, ker znesek navadnih finančnih terjatev po potrditvi prisilne poravnave znaša 12.093.433,00 EUR, prag uspešnosti nad 50 % ne bi mogel biti dosežen.

18. Dolžnik s predlaganimi ukrepi finančnega prestrukturiranja želi zagotoviti kapitalsko ustreznost in spremeniti strukturo sestave dolga, kar pomeni spremembo kratkoročnih obveznosti v dolgoročne. S tem pa bo zagotovljena predvidena dolgoročna plačilna sposobnost dolžnika in tako odprava insolventnosti. Zato upnik ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je stopnja verjetnosti uspeha NFP nižja od 50% zato, ker ima dolžnik na dan 30. 11. 2014 3,1 milijonov EUR kratkoročnih sredstev in kar 38,0 milijonov EUR kratkoročnih obveznosti, kar pomeni, da kratkoročne obveznosti presegajo kratkoročna sredstva za 8 % oziroma za 35.527.137,00 EUR.

19. Nadalje upnik zatrjuje, da iz rednega poročila dolžnika za obdobje od 1. 11. 2014 do 30. 11. 2014 izhaja, da so čisti prihodki od prodaje znašali 1.550.635,00 EUR, kar je za 2 % manj kot je bilo predvideno v NFP in da je družba v obdobju od januarja do junija 2014 zabeležila za 75 % manj nočitev ruskih gostov, saj ni bila realizirana pogodba z rusko zavarovalnico B., kar kaže na to, da prihodki družbe od prodaje upadajo. Tudi ti dolžnikovi očitki so iztrgani iz celote. Iz rednega poročila dolžnika za obdobje od 1. 11. 2014 do 30. 11. 2014 izhaja, da je dolžnik posloval bolje in ne slabše kot je predvideno v NFP. Dolžnik je v mesecu novembru 2014 dosegel 359.766,00 EUR dobička iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA), medtem ko mesečni plan v NFP znaša 279.440,00 EUR. V obdobju januar – november 2014 je družba ustvarila 3.171.415,00 EUR EBITDA, kar je 3 % več denarnega toka kot je predvideno v NFP. Drži pritožbeni očitek, da je upadel obisk gostov iz ruskega tržišča. Vendar pa je hkrati porasel obisk gostov iz italijanskega in avstrijskega tržišča ter iz držav B., in sicer v večji meri kot je bil upad skupine ruskih gostov (primerjaj tabelo na strani 16 odgovora na ugovor, red. št 105).

20. Glede na razloženo, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi upnikovega ugovora, pravilno oprlo na podatke iz NFP, poročila, ki jih je predložila upraviteljica in na izpovedbo predsednika uprave A. B. (zapisnik naroka za obravnavo ugovora proti vodenju prisilne poravnave z dne 26. 3. 2015, red. št. 133). Sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da je bilo nepotrebno izvajati dokazni postopek z zaslišanjem prič, zaposlenih na A. d.d. d. d. in na DUTB, upraviteljice ter predsednika zbora delavcev pri dolžniku. Kar se tiče NFP, je bilo že poudarjeno, da je upnik dejstva, s katerimi je nasprotoval NFP, iztrgal iz celote in je bilo mogoče na te ugovorne razloge odgovoriti na podlagi predloženih listin (predvsem NFP). Upraviteljica je svoje stališče izrazila v rednih poročilih. Zaslišanje predsednika zbora delavcev B. S. o okoliščinah, v katerih je zbor delavcev razpravljal in odločal v zvezi z izvedljivostjo NFP, ni bilo potrebno. O pregledu NFP namreč izdela poročilo pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, ki ima strokovno znanje za izdelavo poročila (146. člen ZFPPIPP). Zato zaslišanje predsednika zbora delavcev B. S. o izvedljivosti ukrepov, ki jih je zastavila uprava v NFP, ni bilo potrebno

21. Okoliščine odstopa A. d.d. od pogodbe o dolgoročnem kreditu, sklenjene z dolžnikom, ki pred odpoklicem naj ne bi bil insolventen, ne morejo biti pravno odločilne za odločanje o ugovoru upnika v tem postopku. Sodišče prve stopnje namreč ni vodilo ugovornega postopka iz ugovornega razloga po 1. točki 172. člena ZFPPIPP ampak po 3. točki 172. člena ZFPPIPP.

22. V zvezi s ponovljenim stališčem dolžnika v odgovoru na pritožbo, da upnik ni uspel izkazati svoje procesne legitimacije, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da je upnik svojo procesno legitimacijo opravičil. 23. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

24. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbi dolžnika

25. Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev o tem, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom proti vodenju PPP na 151. člen ZFPPIPP in z razlogi, da postopek z ugovorom proti vodenju prisilne poravnave poteka znotraj postopka prisilne poravnave, do te pa je prišlo na predlog oziroma zaradi ravnanja dolžnika, ki nosi tudi vse ostale stroške prisilne poravnave. Sodišče druge stopnje je najprej odgovorilo na vprašanje ali umestitev 151. člena ZFPPIPP v pododdelek 4.2.2 (pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave) pomeni, da je navedeno določbo mogoče uporabiti za odločitev o dolžnikovih stroških. Pravila zakona, ki ureja pravdni postopek je mogoče uporabiti šele tedaj, če določeno vprašanje v ZFPPIPP ni urejeno (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP).

26. Po izrecni določbi 151. člena gre za pravno ureditev omejitve dolžnikovih poslov, ki jih lahko opravi po uvedbi postopka prisilne poravnave. 151. člen pa ne ureja pravila o tem kdo nosi stroške v postopku prisilne poravnave. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-C (Ur. l. RS št. 52/2010, začetek veljavnosti 15. julij 2010) je bilo pravilo, določeno v prvem odstavku 151. člena ZFPPIPP dopolnjeno (z razlagalnim stavkom) tako, da je postalo povsem jasno, da so dovoljena plačila za obveznosti, ki so nastale pred uvedbo postopka prisilne poravnave in v zvezi s pripravo (popolnega) predloga za prisilno poravnavo(2). Slednje pa ne pomeni, da je v ZFPPIPP urejeno vprašanje dolžnikovih stroškov.

27. Ker o stroških dolžnika v postopku prisilne poravnave ni nobene določbe, ki bi to vprašanje uredila drugače, je treba uporabiti v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP smiselno pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Obveznost družbe oziroma njenega poslovodstva pri nastanku insolventnosti je namreč, da mora pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja v skladu s 35. členom ZFPPIPP. Drži, da je obveznost družbe, da predlaga začetek postopka prisilne poravnave, kar pa ne pomeni, da je podana njena obveznost, da sama nosi vse stroške (v konkretnem primeru ugovornega postopka) znotraj vodenja postopka prisilne poravnave. V ugovornem postopku se preizkuša, ali bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila takšno finančno prestrukturiranje, da bo dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

28. Postopek je zasnovan tako, da se dolžnik mora izreči o ugovoru proti vodenju PPP, sicer je predpisana neizpodbojna domneva, da ugovorni razlog obstoji. Čim je vložen odgovor na ugovor pa sodišče mora opraviti narok za obravnavo ugovora (177. člen ZFPPIPP). Na naroku za obravnavo ugovora proti vodenju PPP sodišče izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja (peti odstavek 177. člena ZFPPIPP). Za izpeljavo ugovornega postopka mora sodišče uporabiti pravila pravdnega postopka. Zato je po oceni sodišča druge stopnje tudi za odločitev o stroških postopka smiselna uporaba pravil zakona, ki ureja pravdni postopek. Če upnik z ugovornim postopkom ne uspe in je treba ugovor zavrniti, to pomeni, da je dolžnik uspel z izjavo proti ugovoru, torej se je uspel ubraniti pred stečajnim postopkom (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP).

29. Sodišče druge stopnje je zato odločilo o dolžnikovih stroških in jih je odmerilo za zastopanje v ugovornem PPP, po odvetniku po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Dolžnik je po končanem naroku za obravnavo ugovora zoper vodenje PPP, priložil stroškovnik. Pri določitvi vrednosti spornega predmeta se je oprl na prvi odstavek 28. člena ZOdvT, ki določa kriterije za določitev vrednost predmetov v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Tarifna št. 3435 se nanaša na odmero nagrade za postopek v glavnem postopku prisilne poravnave za zastopanje dolžnika. Določitev vrednosti spornega predmeta velja v tem primeru za ves postopek za zastopanje dolžnika v postopku prisilne poravnave, ker je osnova za določitev vrednosti spornega predmeta vsota zneskov s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava.

30. V konkretnem primeru je šlo za zastopanje dolžnika v okviru postopka prisilne poravnave, to je le v ugovornem postopku. Zato je sodišče druge stopnje, za odločitev o dolžnikovih stroških, uporabilo določbo tretjega odstavka 28. člena ZOdvT, ki določa, da se v ostalih primerih vrednost predmeta za odmero nagrad v insolvenčnih postopkih in postopkih prisilnega prenehanja smiselno določi v skladu z 21. in 22. členom tega zakona. Po prvem odstavku 21. člena ZOdvT se, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Kot je bilo pojasnjeno določbe 28. člena ZOdvT, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

31. Po tretjem odstavku 24. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se za povprečno takso v postopku prisilne poravnave vrednost predmeta določi po vsoti zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilne poravnava. To pomeni, da tudi za odmero povprečne takse za ugovorni postopek v prisilni poravnavi, ni mogoče določiti vrednosti predmeta v skladu z določbo 24. člena ZST-1. 32. Zato je treba uporabiti 30. člen ZST-1, ki v prvem odstavku določa kot prvi kriterij določitev vrednosti predmeta postopka prosti preudarek, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. Ker vrednosti predmeta smiselno v konkretnem primeru ni bilo mogoče določiti niti v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZST-1, se v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZST-1 vrednost predmeta določi tako, da znaša v postopkih pred okrožnimi sodišči 3.500,00 EUR. Po enakem kriteriju je dolžnik tudi priglasil stroške zastopanja po odvetniku in sicer za odgovor na upnikovo pritožbo.

33. Sodišče je zato odmerilo dolžniku nagrado za ugovorni postopek v glavnem postopku prisilne poravnave po tar. št. 3435 s tem, da je vzelo kot osnovo znesek 3.500,0 EUR. Zato pripada dolžniku 423,00 EUR. Za 2-kratni pavšalni znesek po tar. št. 6002 mu gre (2-krat 20 EUR, enkrat za stroške ugovornega in drugič za stroške postopka z odgovorom na pritožbo) 40,00 EUR. Za kilometrino na relaciji M. C. M. za prisotnost na dveh narokih 23. 2. in 26. 3. 2015 mu pripada (55 km x 2 x 0,37 EUR x 2) = 81,40 EUR. Za odgovor na pritožbo mu gre v skladu s tar. št. 3210 (v zvezi 2. točko opombe podpoglavje 4.3) 225,00 EUR. 22 % DDV po tar. št. 6007 pa znaša 169,26 EUR. Skupaj zato pripada dolžniku 938,66 EUR, od tega prvostopenjskih stroškov 639,76 EUR, drugostopenjskih pa 298,90 EUR. Ostalih stroškov dolžnik ni priglasil, niti ni zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka. Stroške je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z drugim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upniku stroškov ni priznalo na podlagi 129. člena ZFPPIPP. Slednji namreč posebej določa, da upnik vselej nosi svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Op. št. (1): 3. točka 172. člena določa: Ni pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave, če je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 %.

Op. št. (2): Več glej Novosti ureditve postopka prisilne poravnave v uvodnih pojasnilih N. Plavšak Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 54.