Jedro

Tožnik bi moral kot stečajni upnik, katerega terjatev je bila prerekana, v roku 30 dni vložiti novo tožbo ali pa predlagati nadaljevanje že začetega pravdnega postopka. Ker ni tako ravnal, je njegova terjatev prenehala in bi moralo sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 4. 5. 2009 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (2. točka sklepa).

Zoper naveden sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožba tožeče stranke preuranjena in jo je potrebno zavreči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka svojo terjatev priglasila v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki je bila s sklepom opr. št. St 146/2009 z dne 25. 9. 2009 prerekana, tožnik pa ni vložil tožbe v 30 dneh po objavi sklepa, v skladu z določbo 1. odstavka 300. člena ZFPPIPP in je torej po določbi 4. odstavka istega člena terjatev prenehala. Nadalje sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi navaja, da preuranjene tožbe, ki je bila vložena pred odločitvijo stečajnega senata z dne 25. 9. 2009, ni mogoče šteti za tožbo v smislu 1. odstavka 300. člena ZFPPIPP, ker ni bila vložena z namenom izpodbijana prerekane terjatve, saj ta ob vložitvi tožbe sploh še ni bila preizkušena. Poudarja, da je tožbo vložila kot fizična oseba, ki ni vešča prava, tožba je bila vložena istočasno s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku ter je po svojem prepričanju morebitno prerekanje terjatve v stečajnem postopku zavarovala z vložitvijo tožbe. Postavlja vprašanje, zakaj je sodišče prve stopnje tožbo, ki bi jo bilo potrebno takoj zavreči, poslalo v odgovor toženi stranki, katera je ni prerekala kot nedopustne. Sodišče se je nadalje tudi spustilo v obravnavanje tožbe, saj je sprejelo odgovor na tožbo, pripravljalno vlogo tožeče stranke kot tudi pripravljalno vlogo tožene stranke, razpisalo narok in šele po naroku dne 6. 9. 2010 s sklepom tožbo zavrglo. Sklep o zavrženju tožbe je torej izdalo 16 mesecev po vložitvi tožbe, čeprav bi to moralo storiti takoj, kot to navaja obrazložitev. Sodišče je bilo ob vložitvi tožbe seznanjeno z dejstvom, da je bila istočasno priglašena terjatev, prav tako je tudi vedelo, da terjatev v stečajnem postopku na dan prispetja tožbe ni mogla biti prerekana ali pripoznana, zato bi jo bilo, glede na podano obrazložitev, tožbo potrebno zavreči. Tožeča stranka ni bila obveščena o tem, da je bila terjatev prerekana in kakšne posledice to predstavlja zanjo. Meni, da bi jo sodišče glede na dejstvo, da je pravna dejanja opravljala kot fizična oseba, saj si ni mogla privoščiti zastopnika, moralo o tem obvestiti. Ker je sodišče prve stopnje razpravljajo o tožbenem zahtevku, je ravnalo malomarno, nestrokovno in v nasprotju z določbami zakonov, ki urejajo postopke, kot je obravnavan. Postopek je zaradi teh napak zaključen na nepravičen in nepošten način, zaradi česar je je povzročena nenadomestljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 1. odst. 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni absolutno bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami; ZFPPIPP) v prvem odstavku 300. člena določa, da mora upnik, katerega terjatev je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu tega zakona drugače določeno. Če v skladu s 4. odstavkom 300. člena ZFPPIPP upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s 1. do 3. odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. ZFPPIPP nadalje v 301. členu določa pravila, če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, terjatev pa je bila v stečajnem postopku prerekana. V takem primeru mora upnik v skladu s 3. odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, sicer v skladu s 7. odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika.

Kot izhaja iz sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 146/2009 z dne 25. 9. 2009, ki je bil istega dne javno objavljen na spletnih straneh AJPES, skupaj s končnim seznamom preizkušenih terjatev, ki je sestavni del navedenega sklepa, je bila tožnikova terjatev v višini 25.627,07 EUR prerekana.

Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila tožbo dne 5. 5. 2009, ko je že bil začet stečajni postopek zoper toženo stranko (začet je bil 11. 3. 2009, po podatkih AJPES). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba vložena preuranjeno, ko še niso bili podani pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka. ZFPPIPP ne ureja pravnega položaja, kot je nastal z vloženo tožbo, ko torej upnik po začetku stečajnega postopka vloži tožbo, ne da bi bila njegova prijavljena terjatev že preizkušena. Zaradi navedenega je treba šteti, da so podani pogoji za analogno uporabo določb 300. oziroma 301. člena ZFPPIPP, torej da bi moral tožnik oziroma stečajni upnik, katerega terjatev je bila prerekana, vložiti v roku 30 dni novo tožbo, ali pa predlagati nadaljevanje že začetega pravdnega postopka. Ker tožnik v obravnavanem primeru ni tako ravnal, je njegova terjatev prenehala in bi moralo sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Ker pa je zavrženje tožbe, ki ni meritorna odločitev, za tožnika bolj ugodna od meritorne zavrnitve tožbenega zahtevka, zoper sklep pa se je pritožil samo tožnik, pritožbeno sodišče po določbi 359. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, ni smelo posegati v odločitev sodišča prve stopnje, saj po navedeni določbi ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Pritožbene navedbe, da je tožnik pravni laik in prava nevešča stranka ter da bi ga moralo sodišče o odločitvah obveščati, niso utemeljene. Procesna dejanja strank v stečajnem postopku so javno objavljena na spletnih straneh AJPES-a, zato sodišče prve stopnje o svojih odločitvah ni dolžno obveščati upnike v stečajnem postopku. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da sodišče prve stopnje ni takoj zavrglo tožbe, temveč je to storilo šele kasneje. To namreč ne vpliva na tožnikovo obveznost v smislu 300. oziroma 301. člena ZFPPIPP vložiti tožbo oziroma predlagati nadaljevanje postopka v roku enega meseca od prerekanja terjatve.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).