Jedro

Začetek disciplinskega postopka ni zastaral, ker je direktor podal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka disciplinski komisiji znotraj trimesečnega subjektivnega roka. Za nastop zastaranja uvedbe disciplinskega postopka ni bistven datum vročitve zahteve delavcu.

Disciplinska komisija zadruge, sestavljena iz treh zadružnikov, je sestavljena zakonito, ker zakon določa le, kdo ne more biti član in ne, kdo mora biti.

Ugovorni organ mora glede na sestavo odražati interes lastnikov in delavcev, zato je njegova odločitev v sestavi treh zadružnikov in dveh delavcev, zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba spremeni ter se spremenjena glasi: "Razveljavi se sklep udeleženca št. 33/93-3 z dne 21.4.1993 v zvezi z odločbo št. 33/93-2 z dne 26.2.1993 in se ugotovi, da delovno razmerje predlagateljici pri udeležencu ni prenehalo, ter jo je ta dolžan pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela in v zvezi z delom od 4.5.1993 dalje ter ji izplačati pripadajoče denarne zneske, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih obveznosti dalje do plačila in ji povrniti stroške sodnega postopka v višini 17.400,00 tolarjev, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Udeleženec je dolžan povrniti predlagateljici njene stroške pritožbe v znesku 24.937,50 tolarjev, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano odločbo spremenilo odločbo oz. sklep disciplinskih organov udeleženca tako, da je odločilo, da je predlagateljica odgovorna za hujšo kršitev delovne obveznosti po 32. tč. 23. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti DSSS, ker kot upravni referent bivše TOZD B. KZ P., svojih delovnih obveznosti ni izpolnjevala, oz. jih je malomarno izpolnjevala, saj v času od 1.1.1991 do 26.10.1992 ni vodila zapisnikov delavskega sveta TOZD B. oz. je v tem času izdelala le dva zapisnika, in sicer 15.3. in 5.11.1991. Za storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti se predlagateljici v skladu z 10. tč. 25. člena pravilnika izreka disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je še sklenilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške sodnega postopka.

Zoper odločbo se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 36. členu zakona o sodiščih združenega dela (ki je veljal v spornem obdobju) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da disciplinski postopek zaradi zastaranja ustavi in naloži udeležencu, da predlagateljico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice, ki ji gredo iz dela in v zvezi z delom od 3.5.1993 dalje, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v dopolnitev postopka z ugotovitvijo dejanskih okoliščin primera in razmer v zadrugi in ponovno odločitev. Pritožba vztraja, da je vodenje disciplinskega postopka zoper predlagateljico zastaralo. Podrejeno pa navaja, da je disciplinski postopek šikaniranje predlagateljice, ki je bila pri udeležencu sindikalni zaupnik, novemu direktorju pa aktivno delovanje sindikata ni bilo pogodu, na kar kaže tudi inkriminirano ravnanje predlagateljice, to je nepravilno vodenje zapisnikov sej upravnih organov za časovno obdobje, v katerem predlagateljici ni bil nadrejen direktor, temveč F. B., ki je izpovedal, da so bili zapisniki pravilno vodeni.

Predlagateljica je bila upravni referent in pisanje zapisnikov je predstavljalo manjši del njene zadolžitve, izrečena pa ji je bila najvišja kazen. Za nepredložitev zahtevane dokumentacije, do dne 21.10.1992, predlagateljica ne more biti odgovorna, ker ji naloga za opravo tega dela nadrejeni vodja F. B. ni podal. Meni, da je bil kršen sam postopek, saj so bile dopolnitve pravil, uporabljene v spornem postopku, sprejete šele 16.1.1993 in torej uporabljene retroaktivno. Ker je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka predlagateljica prejela 28.1.1993, je postopek za kršitev z dne 27.11.1992, zastaran. Meni tudi, da so sporni disciplinski organi in njihova sestava. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pristojnost s tem, ko je spremenilo pravno kvalifikacijo kršitve, za katero je bila predlagateljica obravnavana in ki je bila vezana na nastanek materialne škode, ki pa je udeleženec ni ugotavljal. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Zastaranje v disciplinskih zadevah ureja 67. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot republiški predpis). Zastaranje začetka disciplinskega postopka nastopi po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca (subjektivni rok), oz. po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena (objektivni rok). V spornem primeru začetek disciplinskega postopka zoper predlagateljico ni zastaral, saj je direktor, kot upravičeni predlagatelj disciplinskega postopka, zahtevo za uvedbo podal 27.1.1993, za ravnanje predlagateljice, za katerega je presodil, da ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve po 19. tč. 23. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delovne skupnosti skupnih služb, pa je zvedel dne 27.10.1992. Rok za začetek postopka je pričel teči prvi naslednji dan, to je 28.10.1992, zahteva za uvedbo disciplinskega postopka pa je bila dana disciplinski komisiji 27.1.1993. Roki, ki so določeni po mesecih, se po določbi 3. odst. 112. člena ZPP, končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. V spornem primeru bi rok iztekel 28.1.1993. Za čas uvedbe disciplinskega postopka (začetek) je potrebno šteti čas, ko pristojni organ na predpisan način prejme pisno zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in ne čas, ko je zahteva vročena delavcu.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR v 1. odst. 61. člena namreč izrecno določa, da se disciplinski postopek začne na zahtevo organa upravljanja oz. drugih predlagateljev, za delodajalca, ki odloča o disciplinski odgovornosti delavcev iz 2. odst. 2. člena tega zakona pa ureditev disciplinskega postopka (torej tudi začetka) prepušča kolektivni pogodbi.

Vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Dokončna odločitev udeleženca o disciplinski odgovornosti predlagateljice je bila sprejeta s sklepom mešane komisije udeleženca dne 21.4.1993, kar ima za posledico ugotovitev, da je vodenje disciplinskega postopka zoper predlagateljico zastaralo za vse kršitve, storjene pred 21.10.1992 (predlagateljica je bila spoznana za odgovorno za hujše kršitve za obdobje od 1.1.1991 do 26.10.1992). V obravnavanem primeru ne gre za nadaljevano kršitev, ker zapisniki sej organov upravljanja, kljub časovni povezanosti (redosledu sej), ne predstavljajo povezane celote. Časovna povezanost pa je potreben konstantni element za konstrukcijo nadaljevanja kršitve. Ker je sodišče, tako kot disciplinski organi, dolžno paziti na zastaranje disciplinskega postopka, bi bilo potrebno zaradi zastaranja vodenja disciplinskega postopka za kršitve od 1.1.1991 do 21.10.1992, izpodbijani sklep oz. odločbo disciplinskih organov udeleženca razveljaviti in disciplinski postopek v navedenem obsegu ustaviti.

Po oceni pritožbenega sodišča disciplinska komisija, ki jo, skladno z določbo 7. člena dopolnitve pravil udeleženca sestavljajo 3 zadružniki, ki jih imenuje upravni odbor zadruge, ni sestavljena v nasprotju s predpisi. Disciplinske organe in disciplinski postopek še vedno ureja navedeni ZTPDR, ki pristojnost za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev ter o disciplinskih ukrepih prenaša na poslovodni organ oz. na disciplinsko komisijo. 60. člen navedenega zakona določa sestavo disciplinske komisije in mandat članov, določa pa tudi, kdo ne more biti izvoljen v disciplinsko komisijo. Prepoved izvolitve velja za poslovodni organ in za delavce, pooblaščene za odločanje oz. ugotavljanje disciplinske odgovornosti.

Zakon načina volitev članov disciplinske komisije ne določa, ureditev prepušča avtonomni normi. Načelo, da morajo biti pri volitvah disciplinske komisije zaradi narave njene dejavnosti enakopravno zastopani vsi nosilci upravljanja, to je predstavniki kapitala in predstavniki delavcev, pa je izpeljano le za ugovorni organ.

Po oceni pritožbenega sodišča je mešana komisija kot ugovorni organ udeleženca, sestavljena v skladu z določbo 3. odst. 19. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS, št. 31/90), saj 6. člen dopolnitve pravil določa, da jo sestavljajo 3 člani, ki jih imenuje upravni odbor in 2 predstavnika delavcev, izvoljena na delnih zborih delavcev.

Pritožbeno sodišče meni, da dopolnitve pravil, ki so osnova za vodenje spornega disciplinskega postopka in ki so bila sprejeta 16.1.1993, niso bila uporabljena retroaktivno. 8. člen dopolnitve pravil izrecno določa, da se do sprejema ustreznih splošnih aktov za ureditev disciplinske in materialne odgovornosti uporablja pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti, sprejet v nekdanji delovni skuposti skupnih služb, z dne 16.7.1991, razen v delu, ki ureja organe v disciplinskem postopku. Oba disciplinska organa pa sta odločala v februarju oz. aprilu 1993, torej po sprejemu dopolnitve pravil. Po oceni pritožbenega sodišča predlagateljica ni odgovorna za kršitev delovne obveznosti po 32. tč. 23. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti DSSS, ker kot upravni referent bivše TOZD B. KZ P. svojih delovnih obveznosti ni izpolnjevala oz. jih malomarno izpolnjevala, ker ni vodila zapisnikov delavskega sveta TOZD B. v obdobju od 21.10.1992 do 26.10.1992. Predlagateljica ni storila navedene kršitve delovne obveznosti za katero jo je (sicer za celotno obdobje od 1.1.1991 do 26.10.1992) spoznalo za odgovorno sodišče prve stopnje. Kršitev bi bila podana le v primeru, če predlagateljica ne bi spoštovala odločitev, ki so bile sprejete. Iz izvedenih dokazov, zlasti iz skladnih izpovedi predlagateljice in priče J. B., v spornem obdobju predlagateljici nadrejenega delavca, pa izhaja, da je predlagateljica pisala zapisnike sej upravnih organov na običajen način in v skladu s potrebami in pričakovanji nadrejenega delavca.

Udeleženec tekom postopka tudi ni dokazal, da je imel predpisano obveznost pisanja zapisnikov (poteka celotne seje in ne le izvlečkov s sprejetimi sklepi) organov upravljanja, kar bi morala spoštovati tako predlagateljica kot njej nadrejeni delavec, zato pritožba utemeljeno opozarja, da predlagateljica ne more biti odgovorna za eventuelno nespoštovanje odločitev udeleženca, ki so jo storili drugi odgovorni delavci. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zmoten dokazni zaključek prvostopnega sodišča, da je podana disciplinska odgovornost predlagateljice za neizročitev celotne listinske dokumentacije direktorju glede na dejstvo, da je bila sindikalni zaupnik in da je kot sindikalni zaupnik morala vedeti za nastale statusne spremembe in za spremembe odgovornih delavcev in se ravnati, ne po odredbah dotedanjega njej nadrejenega delavca J. B., temveč po odredbi novega direktorja A. P.. Dejstvo, da je bila predlagateljica zaradi svoje sindikalne dejavnosti seznanjena s statusnimi spremembami pri udeležencu, ne more predstavljati podlage za njeno strožje disciplinsko obravnavanje. Nesporno dejstvo je, da zoper predlagateljico ni bil začet disciplinski postopek zaradi njene sindikalne dejavnosti, nesporno pa tudi, da je bila predlagateljica v spornem obdobju za svoje delo odgovorna J. B. in da je ravnala skladno z njegovimi odredbami.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijano odločbo pa spremenilo tako, da je predlagateljičinemu zahtevku v celoti ugodilo, pri čemer je štelo datum reintegracije in reparacije, kot ga je predlagateljica postavila v svojem tožbenem zahtevku in ne v pritožbenem predlogu.

Stroške postopka predlagateljice na prvi stopnji je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju tarife o odvetniških storitvah (Ur. list RS, št 10/91 - s kasnejšimi spremembami) na podlagi predloženega stroškovnika, po tar. št. 2/II: za sestavo predloga 100 točk, za dve obravnavi po 50 točk, po 30 oz. 20 točk za trajanje obravnav in po 20 točk za odsotnost iz pisarne oz. skupaj 290 točk, kar znese ob vrednosti točke 60,00 tolarjev, 17.400,00 tolarjev.

Plačilo pritožbenih stroškov predlagateljice je pritožbeno sodišče naložilo udeležencu iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeni stroški pa znašajo, ob upoštevanju tar. št. 10/V odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 7/95) 375 točk, kar ob vrednosti točke 65,50 tolarjev znaša 24.937,50 tolarjev.