Jedro

Neutemeljene so pritožbe navedbe, da imajo obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in odvetnika prednost do plačila pred obveznostjo plačila sodne takse, saj za kaj takega ni nobene zakonske podlage. Plačilo sodne takse je namreč obveznost taksnega zavezanca kot vse ostale njegove obveznosti do drugih upnikov, zato je tudi sodno takso taksni zavezanec dolžan plačati v višini in rokih kot to izhaja iz plačilnega naloga, s katerim je odmerjena, razen če ne doseže oprostitve, odloga ali obročnega plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse, podredno za obročno plačilo sodne takse, z dne 26. 3. 2021 zavrnilo (I. točka izreka) in toženi stranki odložilo plačilo sodne takse za obdobje 4 mesecev od pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženo stranko delno oprosti plačila sodne takse oziroma podredno, da ugodi njenemu predlogu za obročno plačilo sodne takse, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, predvsem bilanc stanja tožene stranke (pritožnice) na dan 31. 12. 2020 in 30. 4. 2021 ter podatkov iz izkaza poslovnega izida za čas od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2021 in od 1. 1. 2021 do 30. 4. 20201 ugotovilo, da beleži tožena stranka na dan 30. 4. 2021 na eni strani kratkoročna sredstva v višini 80.296,51 EUR, na drugi strani pa kratkoročne poslovne obveznosti v skupni višini 63.069,78 EUR. Poleg tega je ugotovilo, da znaša izguba v letu 2020 32.326,36 EUR1, v obdobju leta 20212 pa 12.120,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi morala izkupiček od prodaje sredstev nameniti poplačilu zapadlih obveznosti in da zato plačila takse ne zmore, zato je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v smeri, da sodne takse ne more plačati iz unovčenja kratkoročnih sredstev (terjatev). Glede na podane izkaze poslovanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do (delne) oprostitev sodne takse3, prav tako tudi ne do obročnega plačila, upoštevaje krizo v gospodarstvu zaradi posledic pandemije covid-19 pa je ugodilo predlogu za odlog plačila in je plačilo taksne obveznosti toženi stranki odložilo za čas 4 mesecev od pravnomočnosti sklepa.

5. Tožena strank v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede finančnih sredstev in njihove višine (ne nasprotuje torej ugotovljeni višini sredstev, ki jih ima tožena stranka na razpolago za plačilo svojih obveznosti), temveč izpodbija ugotovitev, da tožena stranka ni konkretizirano navedla, zakaj iz naslova unovčenja kratkoročnih sredstev ne more plačati odmerjene sodne takse pred svojimi drugimi obveznostmi in trdi, da je vse navedeno pojasnila obširno in prepričljivo s tem, ko je trdila, da prihodke črpa le iz opravljanja gostinske in turistične dejavnosti v objektu Penzion, ki ga ima v najemu od tožeče stranke, da je prisiljena ves svoj prihodek, minoren dobiček in vsa sredstva iz naslova unovčenja sredstev nameniti poplačilu obveznosti do odvetnika in tožeče stranke, s katero ima še druge sodne spore, te obveznosti pa imajo po stališču pritožbe prednost pred obveznostjo plačila sodne takse. Ker sodišče prve stopnje vseh teh navedb ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako stališče pritožbe po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

6. V skladu z določbami prvega do tretjega odstavka 11. člena ZST-1 lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse „procesna predpostavka“, oprosti plačila sodne takse oziroma ji odloži plačilo takse ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnost. Pri odločanju o oprostitvi ali odlogu plačila takse je torej bistveno, ali bi plačilo sodne takse v celotnem znesku oziroma njeno takojšnje plačilo ogrozilo dejavnost predlagatelja. Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja pravne osebe se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah in stanju na TRR in prilivih v zadnjih treh mesecih (12. b člen ZST-1). Predlagatelj mora tako v svojem predlogu podati z zakonom zahtevane podatke in izjave, predvsem tiste, za katere se zbirke podatkov ne vodijo, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj predlagatelja (šesti odstavek 12. a člena ZST-1). Sodišče ugotavlja torej položaj predlagatelja na podlagi predloženih in pridobljenih podatkov, pri čemer pa je presoja utemeljenosti predloga odvisna od trditev predlagatelja. Trditve predlagatelja pa morajo biti pravno relevantne za presojo odločanja o taksni oprostitvi

7. Tožena stranka je v svojem predlogu podala številne navedbe, ki za presojo predloga za njeno taksno oprostitev (ter odlog ali obročno plačilo sodne takse) niso pravno relevantne. Tako za konkretno odločitev ni pomembna vsebina konkretnega spora med pravdnima strankama, niti razlogi za (ne)utemeljenost zahtevka tožeče stranke v tem ali kakšnem drugem postopku, ki še tečejo med pravdnima strankama. Le navedba tožene stranke v predlogu, „_da je tožena stranka vsa obstoječa sredstva namenila plačilu obveznosti do tožeče stranke in odvetnika_“ je zato dejansko povsem pavšalna, tožena stranka pa tudi ni konkretno pojasnila, kako bi lahko to dejstvo vplivalo na njeno taksno obveznosti v obravnavanem primeru. Zato le taka navedba ni terjala dodatne obrazložitve v izpodbijanem sklepu kot to kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar pomeni, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

8. Neutemeljene so tudi pritožbe navedbe, da imajo obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in odvetnika prednost do plačila pred obveznostjo plačila sodne takse, saj za kaj takega ni nobene zakonske podlage. Plačilo sodne takse je namreč obveznost taksnega zavezanca kot vse ostale njegove obveznosti do drugih upnikov, zato je tudi sodno takso taksni zavezanec dolžan plačati v višini in rokih kot to izhaja iz plačilnega naloga, s katerim je odmerjena, razen če ne doseže oprostitve, odloga ali obročnega plačila. Tožena stranka tako tudi v pritožbi ne trdi, da sredstev za plačilo svojih obveznosti nima, trdi le, da sredstva, ki jih ima, ne more nameniti za plačilo sodne takse, temveč jih mora nameniti za plačilo drugih obveznosti (plačilo tožeči stranki in plačilo odvetniku). Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča take trditve niso dovolj za ugoditev njenemu predlogu za taksno oprostitev ali obročno plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ker tožena stranka zaradi nemožnosti takojšnjega unovčenja (kratkoročnih) sredstev,4 ne more zagotoviti takojšnjega plačila sodne takse v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnost (zaradi gospodarske krize v storitvenem sektorju kot posledice pandemije Covid-19), se ji plačilo sodne takse odloži za 4 mesece šteto od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, saj je s tem na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in je zato tudi njegova odločitev pravilna.

9. Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1)

11. O zadevi je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

1 Opomba pritožbenega sodišča – Pritožbeno sodišče že na tem mestu ugotavlja, da je bila navedena izguba, ki je po bilanci na dan 31. 12. 2020 res znašala 32.323,33 EUR, v letu 2021 nato pokrita s prenesenim čistim dobičkom iz preteklih let (višina prenesenega čistega dobička po bilanci na dan 31. 12. 2020 je bila 38.695,62 EUR), saj iz bilance na dan 30. 4. 2021 izhaja, da je preneseni čisti dobiček le še 6.372,29 EUR, kar pomeni, da se je namenil za poplačilo izgube po bilanci na dan 31. 12. 2020, preostanek prenesenega čistega dobička (6.372,29 EUR) pa se bo lahko namenil tudi za poplačilo morebitne izgube v tekočem letu 2021. 2 Do 30. 4. 2021 (prav tako opomba pritožbenega sodišča). 3 Pravna oseba namreč v nobenem primeru ne mora biti oproščena plačila sodne takse do višine 44 EUR (četrti odstavek 11. člena ZDST-1). 4 Kratkoročna sredstva so tista, ki se preoblikujejo v času, krajšem od enega leta (SRS 2016 št. 20).