Jedro

Pritožbeno sodišče bi soglašalo, da je toženec dolžan tožnici nadomestiti korist od uporabe njenega solastniškega deleža, ne glede na to katere prostore (je) sam de facto uporablja(l), vendar le ob predpostavki, da bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni soglašala z uporabo njenega solastniškega deleža po otrokih, še posebej zato, ker sta te nepremičnine (so)uporabljala s tožnico že pred njeno odselitvijo. Če je toženec brez tožničinega soglasja sklenil "najemno in darilno pogodbo", to še ne pomeni, da tožnica ni soglašala s tem, da sinova uporabljata njen solastniški delež. Bistvena okoliščina je po oceni pritožbenega sodišča, ali je tožnica privolila v svoje prikrajšanje. Če je tožnica soglašala, da sinova uporabljata njen solastniški delež, potem v skladu z načelom volenti not fit iniuria, ni upravičena do nadomestitve prikrajšanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotne ugovore toženca, glede uporabnine za stanovanjsko hišo B., M., stoječo na parc. št. x vl. št. y k.o. B., na toženčevem deležu 17/18, glede stroškov za vzdrževalna in obnovitvena dela na solastnih nepremičninah v višini

2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje, glede 1/4 vrednosti vzdrževalnih del in vlaganj ter davkov in dajatev za solastno nepremičnino v P.. Toženca je obsodilo na plačilo glavnice v višini 5.155.256,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 115.632,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 385.164,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 441.516,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 482.664,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 556.116,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 195.436,00 SIT od 1.1.2000 dalje do plačila, 626.352,00 SIT od 1.1.2001 dalje do plačila, 663.996,00 SIT od 1.1.2002 dalje do plačila, 694.008,00 SIT od 1.1.2003 dalje do plačila, 603.551,00 SIT od 4.11.2003 dalje do plačila. Od novembra 2003 dalje pa je tožencu naložilo še plačevanje mesečnih obrokov uporabnine v višini 60.350,00 SIT mesečno z zapadlostjo vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, vse do razdružitve solastnine.

Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku

721.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2004 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nikoli ni imel v posesti takšnega deleža nepremičnin vl. št. xx k.o. P., ki bi ustrezal njegovemu solastniškemu deležu do 3/4, ampak manj. Zato ni uporabljal tožničinega solastniškega deleža do 1/4. Tožnica bi morala zahtevati uporabnino od vseh posestnikov stvari, tudi od sinov B. in A., ki v hiši živita že od rojstva.

Tožnica nikoli ni zahtevala prepustitve posesti niti od toženca niti od sinov. Prav tako ni zahtevala delitve solastnega premoženja. Sodba nima razlogov o tem, kakšno korist naj bi imel toženec od uporabe tožničinega solastniškega deleža. Napačno je ugotovljeno, da je dal toženec nepremičnine na razpolago otrokoma. Tega, da ni zahteval izselitve otrok, ni mogoče šteti za razpolaganje z nepremičnino, saj tudi tožnica ni zahtevala izselitve. Toženec ni brez tožničinega soglasja razpolagal in odločal o uporabi njenega solastniškega deleža. Sinu je dal v najem delavniški prostor zato, da je lahko pridobil obrtno dovoljenje. Ker je bil najem brezplačen, od tega nima koristi. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je toženec dolžan plačevati uporabinino po 14.10.2003, čeprav od tedaj dalje ni več solastnik.

Neutemeljeno je prisojena uporabnina za čas pred 11.4.2001. Pri izračunu višine uporabnine je sodišče napačno upoštevalo sedanje stanje, čeprav bi moralo tistega ob tožničinem odhodu, ko je bila mansarda v celoti neizdelana. Ne bi smelo slediti izvedencu, da so prostori v kleti in v pritličju delavniški prostori in bi moralo odšteti davek dosežen z dohodkom od oddajanja nepremičnin, ki ga plača najemodajalec. Sodišče bi moralo upoštevati 68. člen SPZ, da je solastnik dolžan kriti stroške uporabe, upravljanja in druga bremena v sorazmerju z velikostjo solastniškega deleža. Ko gre za uporabnino, jo je toženec dolžan plačati, ne glede na dejansko uporabo, ko gre za stroške, pa ni upravičen do povrnitve. Sodišče ni upoštevalo nobenih stroškov, ki jih je plačal toženec, npr. davkov od nepremičnin, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, stroškov ureditve meje, računov, ki glasijo na toženca, ampak je pobotni ugovor v celoti zavrnilo. Teh stroškov tudi ni upoštevalo pri izračunu toženčevega prikrajšanja. Sodišče se sklicuje na sklep o dedovanju, ki ni predmet spora, opr. št. P 231/2001, v katerem se ugotavlja solastnina strank.

Na eni strani tožnici priznava uporabnino, za čas pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil ugotovljen njen solastniški delež, na drugi strani pa zavrača toženčev pobotni ugovor, češ da terjatev še ni nastala, ker njegova solastnina še ni ugotovljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnici, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Skupno premoženje zakoncev pomeni originarni način pridobitve lastnine, zato je sodna odločba izdana v sporu, v katerem se ugotavlja skupno premoženje zakoncev in delež zakoncev na njem le deklaratorna (drugi odstavek 51. in 59. člena v zvezi s 60. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04-UPB1). Z drugimi besedami, sodba le ugotavlja lastninsko stanje, ki je že nastalo. To pa pomeni, da je bila tožnica solastnica spornih nepremičnin že pred pravnomočnostjo dela sodbe Okrožnega sodišča, opr. št. P 200/96 z dne 15.6.1999 (priloga A5) v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča, opr. št. I Cp 327/2001 z dne

11.4.2001 (priloga A8). Kar zadeva očitke glede nedograjenosti objektov, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je izvedenec B. D. pri izračunu višine najemnine upošteval sedanjo vrednost nepremičnin po stanju ob razvezi zakonske zveze tožnice in toženca. Kakšno stanje dograjenosti objektov je upošteval, je pojasnil v 5. točki izvedenskega mnenja (list. št. 73), toženec pa v tem delu izvedenskemu mnenju ni oporekal. Kar zadeva očitke, da se prostori v kleti in dva v pritličju ne uporabljajo za izvajanje poslovne dejavnosti, pa pojasnjuje, da so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca na ogledu, pa tudi s prvotnimi toženčevemi trditvami (še v pripravljanji vlogi, poslani po prejemu izvedenskega mnenja, je navajal, "...da A. v delavnici v priličju in delavnici opravlja mizarsko dejavnost..."). Utrjeno stališče sodne prakse je, da je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Davek od dohodka, pridobljenega z oddajanjem nepremičnin v najem, praviloma bremeni lastnika (64. člen v zvezi s 67. in 75. členom Zakona o dohodnini - ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93 - 44/96, ki je veljavljal v spornem obdobju). Vendar to po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da ga je treba od ugotovljene uporabinine odšteti tudi tedaj, ko lastnik tega davka ni plačal in mu ta strošek sploh ni nastal. Pa tudi sicer se odmera davkov nanaša na razmerje med državo in davčnim zavezancem, ki se ureja v upravnem postopku, ne pa na civilno razmerje med solastniki.

V skladu z določbo prvega odstavka 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (Ur, l SFRJ; št. 6/80 z nadaljnjimi spremembami) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu delu. Prav tako ima vsak solastnik pravico (ne dolžnost!) zahtevati delitev solastnine (prvi odstavek 16. člena ZTLR). V primeru spora (tudi) glede uporabe stvari v odloči sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki (12. poglavje Zakona o nepravdnem postopku - ZNP; Ur. l. SRS, 30/86). Navedene zakonske določbe veljajo tudi za solastninska razmerja, nastala po delitvi skupnega premoženja, ki sledi razpadu zakonske zveze. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da solastnik ni upravičen do brezplačne uporabe solastnih nepremičnin, če solastniku onemogoča, da bi skupaj z njim uporabljal solastne nepremičnine. V takšnih situacijah mora drugemu solastniku nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imel od uporabe njegovega solastniškega deleža. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami). Utrjeno stališče sodne prakse je, da ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev stvari pomeni objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne (ali pa bi se lahko), pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Vztrajanje pri dejanski koristi (od brezplačnega "najema" je ni) bi bilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 18. člena ZOR) ki na obligacijskem področju terja od vsakogar, da ravna gospodarno, na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku, da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil pobrati (drugi odstavek 39. člena ZTLR).

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je toženec večkrat menjaval ključavnice in tožnici ni izročil ključev, kot tudi, da je samovoljno, brez tožničinega soglasja, razpolagal s celotnim premoženjem, kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe, najemne pogodbe (priloga B4) in darilne pogodbe (B5). Pritožbeno sodišče bi, upoštevajoč gornja stališča sodne prakse, soglašalo, da je toženec dolžan tožnici nadomestiti korist od uporabe njenega solastniškega deleža, ne glede na to, katere prostore (je) sam de facto uporablja(l), vendar le ob predpostavki, da bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni soglašala z uporabo njenega solastniškega deleža po otrokih, še posebej zato, ker sta te nepremičnine (so)uporabljala s tožnico že pred njeno odselitvijo. Če je toženec brez tožničionega soglasja sklenil "najemno in darilno pogodbo", to še ne pomeni, da tožnica ni soglašala s tem, da sinova uporabljata njen solastniški delež. Bistvena okoliščina je po oceni pritožbenega sodišča, ali je tožnica privolila v svoje prikrajšanje. Če je soglašala, da sinova uporabljata njen solastniški delež, potem v skladu z načelom volenti not fit iniuria ni upravičena do nadomestitve prikrajšanja. V tem kontekstu ni izključno pomembno le dejstvo, da je toženec zamenjal ključavnice in sinovoma dovoljeval uporabo nepremičnin. Če je tožnica s takšno uporabo soglašala, četudi tako, da je svojo voljo izjavila konludentno (28. člen ZOR), prav to pa očita toženec s trditvami, da nikoli ni zahtevala izselitve otrok, potem je zahtevek na plačilo uporabnine utemeljen le v primeru, če se izkaže, da je toženec uporabljal večji delež solastnih nepremičnin kot ustreza njegovemu solastniškemu deležu, pa še to le v tem obsegu (prvi odstavek 14. člena ZTLR). Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je tožnica soglašala, da A. in B. uporabljata nepremičnine, ki so njena solast, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi glede odločitve o pobotnih ugovorih, ki je zaradi pomanjkljivih razlogov in napačno oblikovanega izreka ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo tretjega odstavka

324. člena ZPP mora izrek sodbe vsebovati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjetve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. V skladu z določbo tretjega odstavka 319. člena ZPP postane odločba o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pravnomočna. Iz teh določb ZPP izhaja, da mora biti izrek sodbe najmanj tročlenski.

Dispozitivni del sodbe mora obsegati ugotovitev o tem, ali in v kakšnem znesku obstoji terjatev tožnika, dalje ugotovitev o tem, ali obstoji terjatev toženca ali da ne obstoji, nato pa izrek, s katerim sodišče odredi pobotanje in tožbeni zahtevek zavrne, ali mu ugodi delno, delno pa ga zavrne, v celoti pa ugodi tožbenemu zahtevku, kadar ugotovi, da nasprotna terjatev toženca v celoti ne obstoji. V obravnavanem primeru izrek ni takšen, ampak je le zapisano, da se pobotni ugovori zavrnejo, pri čemer znesek glede ugovora pod točka

1.a in 1.c izreka sploh ni opredeljen. Toženec se je v pobotnem ugovoru (10. točka pripravljalne vloge z dne 3.12.2002 na list. št. 23 spisa) skliceval na 17/18 delež na skupnem premoženju, v katerega naj bi spadala stanovanjska hiša na naslovu B., M., glede časar naj bi tekla pravda. Skliceval se je torej na originarno pridobitev lastninske pravice, zato ni jasno, zakaj naj terjatev zaradi neupravičene uporabe njegovega solastniškega deleža ne bi bila zapadla. Zapadlost terjatve ni odvisna od sedanjega lastninskega stanja, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Če sodišče ugotovi, da terjatvi tožnika in toženca nista pobotljivi (zapadlost je eden izmed materialnopravnih pogojev pobotljivosti, 336. člen ZOR), ne odloča o obstoju ali neobstoju toženčeve terjatve (torej meritorno), ampak pobotni ugovor zavrže. Če v pobot ugovarjana terjatev ni določno opredeljena, pa mora sodišče s takšnim pobotnim ugovorom ravnati kot z nepopolno vlogo (108. člen ZPP). Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj je zavrnjen pobotni ugovor toženca, da ima proti tožnici nasprotno terjatev na plačilo 1/4 davka od premoženja, ki ga je plačal leta 1999 v znesku 63.102,00 SIT, leta 2000 v znesku 45.479,00 SIT, leta 2001 v znesku 34.174,00 SIT, leta 2002 v znesku 33.948,00 SIT in leta 2003 v znesku 35.664,00 SIT ter terjatev na plačilo 1/4 nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za devet let v znesku 339.894,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zaradi storjenih procesnih kršitev pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo treba glede tožničine terjatve dopolniti razloge o majkajočem pravno odločilnem dejstvu - tožničinem soglasju, da sinova uporabljata njen solastniški delež. Če bo ugotovljeno, da tožničina terjetev delno ali v celoti obstoji bo treba odločiti o toženčevem pobotnem ugovoru. Materialnopravno izhodišče v pobot ugovarjane terjatve glede vzdrževalnih in obnovotvenih del ter davščin (zatrjevanih v pobotnih ugovorih na list. št. 26, 103 in in 104 spisa) je v določbi šestega odstavka 15. člena ZTLR, če bi se ugotovilo, da gre za posle, ki sodijo v okvir rednega upravljanja (drugi odstavek 15. člena ZTLR), če pa bi se ugotovilo, da gre za posle, ki presegajo redno upravljanje (tretji odstavek 15. člena ZTLR), za katere tožnica ni dala soglasja, pa v določbi prvega odstavka 223. člena ZOR, ob pogoju, da so izpolnjene predpostavke poslovodstva brez naročila (220. člena ZOR). Upoštevati bo treba še, da v obravnavanem primeru ne gre za rento, preživnino ali najemnino, pač pa uporabnino, za katero velja določba prvega odstvaka 311. člena ZPP, da sodišče lahko naloži toženi stranki dajatev le tedaj, če je zapadla do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče še dodaja, da za obligacijske pravice določba 190. člena ZPP ne velja.

Določila ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 268. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02), določila ZOR pa na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur.

l, RS, št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo se pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.