Jedro

Naloga izvedenca je bila ugotoviti pravilnost ravnanja zdravnice pri obravnavanem medicinskem posegu in njegovo skladnost z medicinsko doktrino, to je, ali je bil poseg opravljen po pravilih medicinske stroke. V ta namen je izvedenec pregledal medicinsko dokumentacijo v spisu z zvezi s posegom, glede verodostojnosti te dokumentacije pa tožnik ni izrazil nikakršnega dvoma, zato so pravilni razlogi v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe o pravno neupoštevnem dvomu izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom. Izvedenčevo pojasnilo o poteku ravnanja pri ekstrakciji zob v skladu z medicinsko doktrino pa je identično ravnanju zdravnice v predmetni zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče – pri prvi toženki zaposlene zdravnice in priče S., tudi zdravnika pri prvi toženki ter kot po ugotovitvi izvedenca izhaja iz medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2017 do plačila (točka I. izreka) in tožniku naložilo dolžnost povrniti toženki stroške pravdnega postopka v roku 15 dni v znesku 410,48 EUR in stranskemu intervenientu na strani toženke 81,78 EUR, v primeru zamude pa obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila (točka II. izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da se ne strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da dr. B. ni bila v stiku s tožnikovo spodnjo ustnico. Tožnik je bil 2. 10. 2016 naročen na medicinski poseg, ki je vseboval ekstrakcijo dveh zob, zaradi tega ne bi smelo priti do poškodb na drugih delih telesa, konkretno na ustnici. Ravnanje zaposlene zdravnice pri toženki odstopa od profesionalnih standardov in medicinske doktrine ter profesionalnih standardov in pazljivosti, ravnanje ne ustreza, do raztrganine ustnice ne bi smelo priti. Izvedenec je zaključil, da je tožniku kot škodna posledica nastala otečena spodnja ustnica z rano, pojasnil je, da pri otroku lahko pride do take poškodbe. V dopolnilnem mnenju pa je zaključil, da je do poškodbe tožnika vsekakor prišlo, da dopušča možnost, da poseg ni bil v skladu z medicinsko doktrino. Pojasnil je, da pri ekstrakciji zob lahko pride do poškodbe drugih tkiv, do poškodbe spodnje ustnice, pri čemer v stik pride držalo vzvoda, ko zdravnik poskuša z vzvodom odstraniti zob in pri tem rana nastane na ustnici. Izpostavil je, da do raztrganine ustnice ni moglo priti zaradi ugriza in tudi ne zaradi tamponov, temveč najverjetneje zaradi pritiska na spodnjo ustnico z držalom vzvoda, kar dokazuje, da je do raztrganine prišlo pri izruvanju zob. Izvedenec je zapisal, da do poškodbe ustnice lahko pride, ko se z delom vzvoda, ki ni v ustih, nehote pritiska na ustnico, vsled česar lahko pride do razpočne rane, kot je primer v konkretni zadevi. Četudi je zakoniti zastopnik tožnika prejel informacijo za paciente in četudi je bila s strani dr. A. opravljena pojasnilna dolžnost, kaj takšnega, kar se je tožniku dne 2. 10. 2016 nato zgodilo, torej raztrganina ustnice, ni bilo predvideno, pojasnjeno in tudi s strani tožnika ni bilo možno pričakovati. To še toliko bolj, ker pri prvem posegu 18. 9. 2016, ko sta bila tožniku prav tako odstranjena dva zoba, ni bilo nobenih težav. Vse zapisano po prepričanju tožnika dokazuje, da je škodni dogodek nastal izključno zaradi ravnanja dr. B., vsled česar je podana odškodninska odgovornost toženke.

3. Toženka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na zgoraj povzete pritožbene trditve pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne konkretizira pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba prav tako ne konkretizira pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ne pojasni, katerih pravno relevantnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilno in tudi ne pojasni, katerih sploh ni ugotovilo pa bi jih moralo. Na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

6. Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb po presoji pritožbenega sodišča izhaja graja zaključkov sodišča prve stopnje, da je dr. B. (v nadaljevanju: zdravnica), zaposlena pri prvi toženki, opravila poseg odstranitve dveh zob 2. 10. 2016 v skladu z medicinsko doktrino in s potrebno profesionalno skrbnostjo in da so zdravniki pri prvi toženki tudi opravili pravilno pojasnilno dolžnost, zato ni podana kršitev pogodbene obveznosti zdravnikov prve toženke do mladoletnega tožnika in ni podana odškodninska odgovornost prve toženke.

7. Sodišče prve stopnje je v točkah 19, 20, 21, 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo materialno pravo in citiralo posamezne materialnopravne določbe, ki so pravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in k temu ni ničesar dodati. Navedene materialnopravne določbe pa je tudi pravilno uporabilo, kot je obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

8. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotovljeno, da zdravnica pri odstranjevanju dveh zob tožniku dne 2. 10. 2016 ni bila v stiku z njegovo spodnjo ustnico. V točki 35 obrazložitve je namreč povzelo vsebino izpovedbe zdravnice, ki je med drugim izpovedala, da z naštetimi instrumenti (vzvod, klešče, žlička za izpraskanje ran) pri posegu ni bila v stiku s spodnjo ustnico. V točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je obrazložilo, da je sprejelo ugotovitve izvedenca maksilofacialne kirurgije kot odločilni del dejanskih ugotovitev o neobstoju strokovne zdravniške napake, v točki 38 obrazložitve pa je zapisalo, da je izvedenec ovrgel možnost nastanka raztrganine spodnje ustnice zaradi ugriza in tudi zaradi držanja tamponov v ustih, pač pa je poškodba tožnikove spodnje ustnice nastala pred vstavitvijo tamponov najverjetneje zaradi pritiska držala vzvoda (Bein) na spodnjo ustnico, ko je zdravnica pri tožniku, ki je bil med opisanim posegom nemiren, skušala vizualizirati polje ekstrakcije, da je prišlo do izredno redkega zapleta – razpočne rane spodnje ustnice, ki ga ni bilo mogoče preprečiti, saj pri nemirnem otroku lahko tudi ob najustreznejšem strokovnem delu pride do poškodbe spodnje ustnice, ker zdravnik nehote z delom vzvoda, ki ni v ustih, pritiska na spodnjo ustnico.

Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo ugotovitev, da je do poškodbe spodnje ustnice mladoletnega tožnika prišlo pri posegu odstranitve zoba 2. 10. 2016 in ne zaradi ugriza tožnika v spodnjo ustnico.

9. V točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni pravno upošteven dvom izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom, ker ga je izvedenec utemeljil le z navedbo, da sam pri posegu ni bil prisoten in zato dopušča možnost, da pa vse le ni bilo v skladu z doktrino.

Pritožbeno sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da morajo biti izvedenci pri podaji izvedenskega mnenja neodvisni, nepristranski in da zato nikoli ne morejo biti imenovani izmed oseb, ki so bile prisotne pri dogodku (v konkretnem primeru pri obravnavanem posegu). Naloga izvedenca je bila ugotoviti pravilnost ravnanja zdravnice pri obravnavanem medicinskem posegu in njegovo skladnost z medicinsko doktrino, to je, ali je bil poseg opravljen po pravilih medicinske stroke. V ta namen je izvedenec pregledal medicinsko dokumentacijo v spisu z zvezi s posegom, glede verodostojnosti te dokumentacije pa tožnik ni izrazil nikakršnega dvoma, zato so pravilni razlogi v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe o pravno neupoštevnem dvomu izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom. Izvedenčevo pojasnilo o poteku ravnanja pri ekstrakciji zob v skladu z medicinsko doktrino pa je identično ravnanju zdravnice v predmetni zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče – pri prvi toženki zaposlene zdravnice in priče S., tudi zdravnika pri prvi toženki ter kot po ugotovitvi izvedenca izhaja iz medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom.

10. V točkah 23, 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in izčrpno obrazložilo, katero, oziroma kakšno ravnanje zdravnika je medicinska strokovna napaka, kaj je medicinski zaplet ali komplikacija med zdravljenjem.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik med izvajanjem posega nemiren, to ugotovitev pa povsem zanemari. Zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno trdi, da je ravnanje zdravnice odstopalo od profesionalnih standardov in medicinske doktrine ter profesionalne skrbnosti in pazljivosti ter ne more izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Z izvedenskim mnenjem je namreč dokazno podprt zaključek sodišča prve stopnje, da je zdravnica ravnala v skladu z ustaljeno strokovno prakso, oziroma medicinsko doktrino na področju maksilofacialne kirurgije, ker je bil poseg z ekstrakcijo zob 74 in 75, oziroma njunih zaostalih korenin dne 2. 10. 2016 opravljen skladno z medicinsko doktrino in profesionalnimi standardi, da v zvezi s posegom ni bila storjena strokovna napaka, saj po medicinski dokrini pri nemirnem otroku lahko pride do poškodbe spodnje ustnice tudi ob najustreznejšem strokovnem delu.

11. V točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje natančno opisalo, kakšna mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti, ki jo je dolžan izpolniti zdravnik pred posegom.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini izpolnjene pojasnilne dolžnosti mladoletnemu tožniku in njegovemu očetu pred posegom s strani zdravnikov prve toženke.

12. Pritožbeno sodišče sprejema trditev pritožbe, da ni bilo predvideno, pojasnjeno in s strani tožnika ni bilo možno pričakovati, da lahko pride do raztrganine ustnice. Vendar pritožba ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je poškodovanje ustnice izredno redek zaplet, ki ga ni bilo mogoče preprečiti, da ne gre za tipično in pogosto predvidljivo nevarnost, povezano z ekstrakcijo zob. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki tudi ni pritožbeno izpodbijano, da namen pojasnilne dolžnosti ni v opozarjanju na vse možne posledice, ki za predviden poseg niso posebej značilne, zato možnosti nastanka raztrganine spodnje ustnice v konkretnem primeru ni bilo potrebno vključiti v zdravnikovo pojasnilo, ker mora zdravnik opozoriti predvsem na običajna, redna tveganja posega, o teh pa sta zdravnika prve toženke (zdravnik A. in zdravnica B.) mladoletnega tožnika in njegovega očeta seznanila, česar pritožba ne izpodbija.

13. Pritožba ne izpodbija konkretizirano odločitve o stroških postopka, odločitev v tem delu pa tudi ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in je tudi pravilno navedlo ter uporabilo materialnopravno podlago ter pravilno presodilo, da je prva toženka dokazala, da njena zdravnica ni ravnala pri obravnavanem posegu v nasprotju z medicinsko doktrino in potrebno profesionalno skrbnostjo ter da sta njena zdravnika pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, zato prva toženka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo poškodbo spodnje ustnice ter je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).