Jedro

Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, v zadevnem primeru je izvedenec jasno povedal, da je vzrok smrti kombinacija srčnega popuščanja in septičnega stanja, se v sodni praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Upošteva se verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, kot v teh, ki so se dejansko zgodile. Pri tem je povzročitelj odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (torej 50%) dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročilo škodni dogodek. Vzročna zveza bi bila torej podana, če bi tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti dokazala, da pokojni mož tožnice ne bi umrl, če ob zdravljenju pri toženi stranki ne bi prišlo do okužbe z bolnišnično bakterijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranska intervenientka ter predlagata spremembo vmesne sodbe tako, da sodišče celoten tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Pritožba meni, da je odločitev glede obstoja odgovornosti oziroma strokovne napake pravno zmotna, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno ter da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožničine navedbe v tožbi glede okužbe z bakterijo pseudomonaze so po mnenju tožene stranke pavšalne. Način spremljanja in nega pokojnega sta razvidni iz medicinske dokumentacije. Čeprav tožnica očita v tožbi okužbo le s pseudomonazo, sodišče v obrazložitvi očita okužbo z obema bakterijama. V zvezi s tem je sodišče z očitki toženi stranki prekoračilo trditveno podlago tožnice. Tožnica v trditveni navedbi ne očita toženi stranki, da ni preprečila okužbe, temveč ji očita, da ni zasledovala poti in vira okužbe. Sodišče povzema navedbe izvedenca o tem, da so hospitalni infekti težko obvladljivi, prezre pa ostale navedbe izvedenca za konkreten primer. Izvedenec prav ničesar ne očita toženi stranki glede izbire antibiotika, posebej je izpostavil, da je bilo zdravljenje z antibiotiki vodeno v skladu z veljavno doktrino. Sodišče za svoje sklepanje o odgovornosti zaposlenih pri toženi stranki nima podlage niti v medicinski dokumentaciji niti v izvedenskem mnenju, in tudi ne obrazloži, zakaj ta očitek in kakšno zvezo ima z očitano škodno posledico. Sodišče sicer sprejema mnenje izvedenca, da je bilo zdravljenje obeh akutnih zapor pri pokojnem pravilno, očitno pa ne sprejema enakega zaključka glede okužb in zdravljenja okužb, za kar izvedenec tudi pravi, da je bilo v skladu z medicinsko doktrino. Sodišče drugačnega sklepanja od tega, kot ga je podal izvedenec, ne obrazloži, zanj nima podlage niti v izvedenskem mnenju, niti v listinskih dokazih. Vse do takrat, ko je bil pokojni že na intenzivnem oddelku, bakterijska okužba ni bila prisotna, kar je tožena stranka spremljala z odvzemi kužnin. Kar se tiče bakterije pseudomonaze, tožeča stranka ni dokazala, da je ta okužba sploh hospitalnega izvora. V zvezi z očitki glede Ohio maske je izvedenec pojasnil, da je malo verjetno, da bi se pokojni okužil, ker vsak pacient dobi novo sterilno masko. Torej ni vzročne zveze med očitanim nestrokovnim ravnanjem tožene stranke in okužbo ter med nastalo okužbo in smrtjo. Vzročna zveza v sodbi tudi ni obrazložena. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri elementih odškodninske odgovornosti in dokaznem bremenu. Tožnica mora navajati nedopustno ravnanje, sodišče pa na podlagi ugotovitev, katera so tista dolžna ravnanja, ki bi jih zaposleni pri toženi stranki morali narediti, pa jih niso oziroma so bila ravnanja napačna, pride do sklepa, ali je bilo ravnanje zaposlenih nedopustno, se pravi ni bilo dovolj skrbno. Sodišče glede očitka nestrokovnega dela ni ugotovilo, kako so bili glede na tožničine očitke v tožbi zaposleni pri toženi stranki, glede na medicinsko stroko, dolžni ravnati in ali so glede na ugotovljeno dejansko stanje kršili pravila stroke. Po mnenju tožene stranke iz same posledice ne moremo sklepati na njen vzrok, tudi verjetnost obstoja vzročne zveze ne zadošča. Izvedenec pove, da je bil razlog smrti splet okoliščin. Po mnenju tožene stranke je pri presoji vzročnosti pomemben poprejšnji dogodek, ki je vzrok dogodka in je že nastal, vzrokov zanj je lahko tudi več, vendar je pomembno, ali škoda izvira iz same bolezni, ali pa je posledica zdravniške napake. Sodba nima razlogov o vzročni zvezi med škodo in očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke. Zgolj parcialna ugotovitev v nizu posegov in očitkov ne more zadoščati, saj ni nikjer sklepa o tem ali bi, če bi do napake zaradi nepravilnega postopanja glede okužbe s pseudomonazo dejansko prišlo, nastala škodna posledica, to je, da bi tožnik (pravilno mož tožnice) zaradi tega umrl. Odločitev kot tudi obrazložitev sodbe je krivična in pristranska, ker se iz nje da sklepati, da je pokojni umrl zgolj zaradi bolnišnične okužbe, pri čemer ne pove, katera je ta okužba in se obenem pozabi vsa druga izredno težka bolezenska stanja z različnimi vzroki ter da se je v konkretnem primeru naredilo vse, kar je bilo v dani situaciji mogoče. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot zmotne opredeljuje vse zaključke pritožnikov ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zahteva od tožene stranke odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi smrti moža, do katere naj bi prišlo zaradi napak tožene stranke pri njegovem zdravljenju. Glavne očitke je tožeča stranka že v tožbi razdelila v tri sklope: 1) da tožena stranka v treh hospitalnih dneh na specializiranem oddelku za žilne bolezni pri pokojniku zaradi pomanjkanja nege in opazovanja ni odkrila bližajočega se miokardnega infarkta, 2) da pri neinvazivni terapiji okludiranih koronarnih žil pokojnika niso bili uporabljeni primerni stenti ter da je pomanjkljiva tehnika dilatacije in vstavitve stentov povzročila recidiv – ponovni infarkt z vsemi negativnimi posledicami na zdravju pacienta in 3) da je tožena stranka v postopku terapije okužila pacienta z bakterijo, ki ji ni bila več kos; bakterija je povzročila usodno odpoved dihalnih organov pacienta.

6. O očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba neutemeljeno očita sodbi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Enako ni utemeljen očitek, da naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnice glede bakterijske okužbe pokojnega, češ da tožnica v trditvah ne očita toženi stranki, da ni preprečila okužbe, temveč ji očita le, da ni zasledovala poti in vira okužbe. Po oceni pritožbenega sodišča v zvezi s temi očitki ni podana kršitev 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V tožbi je, poleg nepravilne medicinske ocene, zmotne diagnoze in neustrezne terapije, toženi stranki očitano tudi, da je pokojnega moža tožnice v postopku terapije okužila z bakterijo pseudomonaze, ki očitno kasneje ni reagirala na dozirane antibiotike ter da je v zvezi s tem tožena stranka ravnala v nasprotju z moderno doktrino varnega zdravljenja in kvalitetnih standardov. Trditvena podlaga glede bakterijske okužbe, do katere je prišlo pri toženi stranki, je s tem zadostna in je na strani tožene stranke zato dokazno breme, da so njeni delavci (zdravniki in drugo zdravstveno osebje) ravnali tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika – OZ), da do okužbe pacienta v času zdravljenja v bolnišničnih prostorih ne bi prišlo.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene sledeče splošne predpostavke: nedopustno, protipravno ravnanje oziroma opustitve, obstoj škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. Vse te predpostavke morajo biti podane kumulativno, pri čemer mora prve tri dokazati tožeča stranka, tožena stranka pa mora dokazati, če se želi razbremeniti svoje odgovornosti, da je škoda nastala brez njene krivde.

8. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaradi očitane zdravniške napake s svojim strokovnim znanjem sodeloval tudi izvedenec medicinske stroke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati prepozno postavljene ali nepravilne diagnoze, niti napačne izvedbe posegov pri odpravi akutne zapore, prav tako ne nepravilnosti pri izbiri koronarnega stenta. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da so bili vsi zdravstveni posegi opravljeni v skladu z doktrino ter da so bile izkoriščene prav vse možnosti za ohranitev življenja pokojnega A. J.. Očitki tožnice o protipravnosti zdravniških posegov so se pokazali kot neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče pa v nadaljevanju ugotavlja nedopustnost ravnanja tožene stranke v zvezi z bolnišnično okužbo, ker tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazala, da so bili v konkretnem primeru sprejeti vsi ukrepi, da do okužbe ne bi prišlo.

9. Pritožba ima prav, da je bilo po mnenju izvedenca, po že ugotovljeni bakterijski okužbi, zdravljenje pokojnega z antibiotiki ustrezno in v skladu z veljavno doktrino, pri čemer je pojasnil tudi možne vzroke za slabši odziv bolnika na zdravljenje. Ostane pa očitek tožeče stranke, ki mu utemeljeno sledi prvostopenjsko sodišče, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi morala, da do okužbe pokojnega v bolnišnici ne bi prišlo. Pri presoji vzročne zveze med tožničino škodo in zgoraj očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke, torej neskrbnim ravnanjem delavcev bolnišnice, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je sicer ugotavljalo vzroke za nastanek škode in si pri tem pomagalo z izvedencem ter njegove ugotovitve pravilno povzelo v sodbi: neposredni vzrok smrti je bil ireverzibilni šok, ki je nastal kot posledica kombinacije kardiogenega šoka in septičnega dogajanja. Gre torej za skupno delovanje dveh dejavnikov, ki so pripeljali do smrti pokojnega bolnika, ne le enega, torej bolnišnične okužbe. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kot je očitno tudi v konkretnem primeru, ko je izvedenec jasno povedal, da je vzrok smrti kombinacija srčnega popuščanja in septičnega stanja, se v sodni praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti (1). To merilo se uporablja v primerih, ko vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, zato se upošteva verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, kot v teh, ki so se dejansko zgodile. Pri tem je povzročitelj odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (torej 50%) dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročilo škodni dogodek. Vzročna zveza bi bila torej podana, če bi tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti dokazala, da pokojni mož tožnice ne bi umrl, če ob zdravljenju pri toženi stranki ne bi prišlo do okužbe z bolnišnično bakterijo.

10. Ker je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi vzročne zveze zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti sodbe na podlagi že izvedenih dokazov in morebitnim dopolnilnim mnenjem izvedenca medicinske stroke.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Komentar dr. Nine Plavšak k 131. členu, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003