Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentka pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, sploh ni izpostavila, zato Vrhovno sodišče tudi ne more presojati zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revidentka navedb o zelo hudih posledicah, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo, ni z ničemer izkazala. V obravnavani zadevi se je namreč prijavila na javni razpis za sofinanciranje priprav regionalnih razvojnih programov in gradnje infrastrukturnih objektov in naprav regionalnega značaja, v reviziji pa ni izkazala, da sama vseh potrebnih sredstev za izgradnjo obravnavanega primarnega vodovoda ni imela ter zato ni mogla zagotavljati obvezne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo na celotnem območju, zajetem s prijavljenim projektom, oziroma ni pojasnila, ali se je izgradnja tega primarnega vodovoda morda časovno zamaknila in kakšne so konkretne posledice tega dejstva. Zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi jih neizgradnja primarnega vodovoda imela za prebivalce s tega območja, pa ob izostanku izkazanosti prej navedenih okoliščin tudi ne more uspešno uveljavljati kot pogoj za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, št. 400-6/2007-33 z dne 18. 7. 2011 (I. točka izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Upravni organ je v ponovljenem (enostopenjskem) upravnem postopku v zvezi s sodbami prvostopenjskega sodišča, št. U 30/2001-15 z dne 21. 10. 2003, U 455/2007-12 z dne 11. 11. 2009 in II U 63/2010-16 z dne 4. 5. 2011, z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi določb Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) v zvezi z 207. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da so bile ob izdaji Obvestila o nedodelitvi sredstev na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje priprav regionalnih razvojnih programov in gradnje infrastrukturnih objektov in naprav regionalnega značaja, št. 4041-318/99-4 z dne 14. 12. 1999, izpolnjene procesne predpostavke za dovolitev obnove postopka glede upravičenosti tožeče stranke do sofinanciranja projekta „Gradnja primarnega vodovoda črpališče K. – K. – B. in K. – S.“; in odločil, da se odločba tožene stranke, št. 4041-318/99-4 z dne 14. 12. 1999, obdrži v veljavi (1. točka izreka sklepa), da je bila obnova postopka dovoljena brez izdaje posebnega sklepa (2. točka izrekla sklepa), da se pritožba tožeče stranke zoper Obvestilo iz 1. točke izreka tega sklepa zavrne (3. točka izreka sklepa) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka sklepa).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revidentka zatrjuje le, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi. Citira tudi sodbe Vrhovnega sodišča. 9. Revidentka pa pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, sploh ni izpostavila, zato Vrhovno sodišče tudi ne more presojati zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Če pa revidentka morda meri na vprašanje razlage določbe drugega odstavka 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 47/86 (v nadaljevanju ZUP/86), pa je po presoji Vrhovnega sodišča ta določba jasna in ne sproža nobenih dilem. Določa namreč, da kadar je glede na okoliščine primera mogoče in je v interesu pospešitve postopka, lahko pristojni organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se dovoljuje obnova. Izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka ni izkazala.

10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka navaja, da je na podlagi javnega razpisa prvotno pridobila nepovratna sredstva v višini takratnih 59.000.000,00 SIT in jih namenila za izgradnjo primarnega cevovoda. Ta naj bi se zgradil na zelo demografsko ogroženem območju, ki pa je zaradi nedodelitve nepovratnih sredstev sedaj ostalo brez primarnega cevovoda, zaradi česar so okoliški prebivalci več občin prizadeti in prikrajšani na osnovni, primarni ravni življenja.

12. Revidentka navedb o zelo hudih posledicah, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo, ni z ničemer izkazala. V obravnavani zadevi se je namreč prijavila na javni razpis za sofinanciranje priprav regionalnih razvojnih programov in gradnje infrastrukturnih objektov in naprav regionalnega značaja, v reviziji pa ni izkazala, da sama vseh potrebnih sredstev za izgradnjo obravnavanega primarnega vodovoda ni imela ter zato ni mogla zagotavljati obvezne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo na celotnem območju, zajetem s prijavljenim projektom, oziroma ni pojasnila, ali se je izgradnja tega primarnega vodovoda morda časovno zamaknila in kakšne so konkretne posledice tega dejstva. Zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi jih neizgradnja primarnega vodovoda imela za prebivalce s tega območja, pa ob izostanku izkazanosti prej navedenih okoliščin tudi ne more uspešno uveljavljati kot pogoj za dovoljenost revizije. Izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazano.

13. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).