Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da bi odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode (torej obstoj drugega kumulativno določenega pogoja iz 102. člena ZDavP-2), pravilen zaključek, da tudi v primeru, če bi pri tožniku obstojal pogoj trajnejše nelikvidnosti, je že navedeni razlog sam po sebi (neizkazanost drugega kumulativno določenega pogoja) zadosten za pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za primarno trimesečni odlog plačila oziroma podredno obročno plačilo davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi na premičnine DT 4934-149172/2016-1 07-710-03 z dne 18. 10. 2016, iz naslova: - akontacije dohodnine, ki na dan 20. 1. 2017 znaša še 671,96 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; - prispevkov za zaposlovanje, ki na dan 20. 1. 2017 znašajo še 13,86 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; prispevkov za starševsko varstvo, ki na dan 20. 1. 2017 znašajo še 9,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; - davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki na dan 20. 1. 2017 znaša še 3.371,54 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in - nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki na dan 20. 1. 2017 znaša še 72,71 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da trpi tožnik stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 3. 1. 2017 vložil vlogo za obročno odplačilo davčnega dolga. Navedel je, da je bil nad njim 19. 10. 2016 izdan sklep o davčni izvršbi DT 4934-149172/2016-1 07-710-03, s katerim so mu bile zarubljene premične stvari, ki jih potrebuje pri opravljanju svoje vsakdanje dejavnosti v gostinstvu. Davčni organ mu je dovolil uporabo premičnin do 4. 1. 2017. Davčni organ je seznanil, da se zelo trudi, da bi davčni dolg poravnal, vendar trenutno ni uspel poravnati vsega zapadlega dolga, zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani. Kot splošno znano dejstvo je navedel, da obratuje v A. na ... ter da na navedeni lokaciji, kjer obratuje gostinski obrat, Občina Škofja Loka ureja parkirišče oziroma območje dosedanjega parkirišča. Na tem delu se vse od jeseni dalje izvajajo obsežni gradbeni posegi in je območje zaprto za vozila. Zaradi tega A. beleži popolni upad prometa in obratuje v zelo težkih razmerah in ne pridobiva dohodka, kot bi ga sicer lahko pridobivala. Tožnik je prosil za podaljšanje roka uporabe premičnin, potrebnih za obratovanje A., še za tri mesece. Skliceval se je, da je delno plačal dolgovane obveznosti (29. 12. 2016 v znesku 1.300,00 EUR). V primeru, da mu davčni organ ne bo podaljšal roka uporabe premičnin, pa je predlagal, da mu iz predhodno navedenih razlogov odloži davčni izvršbo ter dovoli obročno plačilo davčnega dolga.

3. Davčni organ se sklicuje na 102. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Davčni organ se nadalje sklicuje tudi na Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa kriterije za odlog in obročno plačevanje davka v členih 40 do 43. Po oceni vseh pridobljenih podatkov je davčni organ odločil, da ni pogojev za odlog oziroma obročno plačilo davka.

4. Davčni organ navaja, da bi za dovolitev odloga ali obročnega plačila davka v primerih hujše gospodarske škode tožnik moral izkazati obstoj dveh v zakonu kumulativno predpisanih pogojev in sicer, da mu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, grozi hujša gospodarska škoda in da bi odlog ali obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode v smislu določb drugega odstavka 43. člena Pravilnika. Dokazno breme pa je na strani davčnega zavezanca. Tožnik je bil v pozivu na dopolnitev vloge izrecno opozorjen, da z zahtevkom lahko uspe le, če dokaže, da mu grozi hujša gospodarska škoda in da bo odlog plačila oziroma obročno plačilo davka omogočilo preprečitev nastanka le-te. Tožnik je v vlogi priložil zgolj seznam davčnega dolga. Glede obveznosti predložitve bilance stanja in izkaza poslovnega izida pa je navedel, da so bilance stanja že pri davčnem organu. Zato je davčni organ 20. 1. 2017 vpogledal v svoje evidence in ugotovil, da tožnik ni predložil bilance stanja. Iz previdnosti je vpogledal še v javno objavljena letna poročila (AJPES), kjer je bilo zaslediti, da je tožnik oddal bilanco stanja ter izkaz poslovnega izida samo za leto 2014. Tožnik tako ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi podkrepil svoje navedbe v predmetni vlogi, saj ni predložil bilance stanja in izkaza poslovnega izida, izpiskov o prometu in stanju na transakcijskem računu, izpiske vseh neporavnanih obveznosti do svojih dobaviteljev, itd. Zato davčni organ ni mogel pristopiti k materialnemu obravnavanju predmetnega zahtevka. Tako davčni organ ni mogel ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje prvi alternativni zakonsko določen pogoj trajnejše nelikvidnosti, saj ni predložil potrebnih podatkov, še manj pa dokazil za ugotovitev le-te.

5. Glede drugega alternativnega zakonsko določenega pogoja, to je izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, pa se davčni organ sklicuje na razloge, ki so navedeni v 42. členu Pravilnika. Razloge, ki jih navaja tožnik v svoji vlogi, je možno uvrstiti v razlog izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgih, kjer davčni zavezanec ustvarja večino prihodkov. Vendar pa davčni organ meni, da tožnikovega razloga ne more upoštevati. Našteva sklepe o davčnih izvršbah, ki jih ima tožnik aktivne in še vedno odprte (pet sklepov). Glede na dejstvo, da je davčni organ zoper tožnika že v preteklosti izdal številne sklepe o davčnih izvršbah in da ima trenutno še vedno odprtih pet sklepov, ne more slediti tožnikovim navedbam, da ne zmore pravočasno plačevati svojih obveznosti zaradi izvajajočih gradbenih del. Navedena dela, ki naj bi se odvijala od jeseni 2016 dalje niso zadostni razlog za trenutno neplačevanje, saj je moč ugotoviti, da je bila pri tožniku podana plačilna nedisciplina davčnih obveznosti že v preteklosti.

6. Davčni organ hkrati dodaja, da prav tako ni možno ugotoviti obstoja drugega zakonsko predpisanega kumulativnega pogoja za odlog plačila oziroma za obročno plačilo predmetnega davčnega dolga, to je, da bi tožniku odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Za izpolnjevanje tega pogoja mora davčni zavezanec predložiti konkretna dokazila, pojasnila, poslovne strategije, itd, ki so za izpolnjevanje tega pogoja nujno potrebni. V smeri dokazovanja tega pogoja pa tožnik ni ničesar navedel, še manj pa predložil konkretne dokaze. Hkrati pa davčni organ na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, da je pri tožniku podan položaj insolventnosti, saj izpolnjuje pogoj iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Iz navedenih razlogov, ker niso izpolnjeni pogoji iz 102. člena ZDavP-2, je davčni organ tožnikovo zahtevo zavrnil kot neutemeljeno.

7. Tožnik je vložil pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o dolgu iz naslova DDV. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Zavrača tožnikove navedbe o protispisnosti in pojasnjuje, da je davčni organ pristopil k vsebinskemu obravnavanju vloge, tožnik pa kljub pozivu ni predložil ustreznih dokazil. Zavrača tožnikove ugovore, da bi dokazila o bilanci stanja in izkazu poslovnega izida lahko pridobil po uradni dolžnosti, saj le-tega ni mogel pridobiti niti iz svojih evidenc niti iz evidenc AJPES-a. Zavrača tudi ugovore, da je tožnik trajneje nelikviden, vendar še ne izpolnjuje pogojev za enega od insolventnih postopkov. Vendar pa ugotavlja, da tudi v primeru, da bi se štelo, da je tožnik v skladu s Pravilnikom trajneje nelikviden, tožnik ni dokazal, da izpolnjuje drug pogoj, to je, da bi odlog plačila lahko preprečil nastanek hujše gospodarske škode, saj ni predložil nobenih dokazil, ki so potrebni, da se lahko ugotovi izpolnjevanje navedenega pogoja.

8. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka. Uvodna izpostavlja kršitve pritožbenega organa, saj meni, da je obrazložitev izpodbijanega akta tako pomanjkljiva, da ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ ni zavzel jasnih in argumentiranih stališč do tožnikovih pritožbenih navedb. Ne strinja se z ugotovitvijo, da tožnik ni predložil ustrezne dokumentacije. Sklicuje se na kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po določbi drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je potrebno v obrazložitvi drugostopenjskega organa presoditi vse pritožbene navedbe, odločitev tožene stranke pa mora zadostiti standardom iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožnik meni, da izpodbijana odločitev, tako prvostopenjskega organa, kot tudi drugostopenjskega organa, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Izpodbijana odločitev je nezakonita, ker ne dosega minimalnih standardov glede obrazložitve. Navaja, da je v izpodbijani odločitvi, ki se nanaša na DDV, podano protislovje v obrazložitvi. Iz navedene obrazložitve izhaja, da je davčni organ vsebinsko presojal davčni dolg iz naslova DDV, v nadaljevanju pa navaja, da zaradi pomanjkanja dokazil ni mogel pristopiti k materialnemu obravnavanju predmetnega zahtevka. To pa po stališču tožnika dokazuje, da davčni organ tožnikovega predloga za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga vsebinsko sploh ni presojal. Razlogi obrazložitve so tako v tem delu popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožnik se nadalje sklicuje na načelo materialne resnice, ki določa, da je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje. Upravni organ pa pri tem zavezuje preiskovalno načelo, ki pomeni, da je organ zavezan pravno relevantna dejstva ugotavljati po uradni dolžnosti. Prav tako temeljno je tudi načelo zaslišanja stranke. V konkretnem primeru davčni organ pravno relevantnih dejstev ni ugotavljal po uradni dolžnosti, kot bi to moral. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neutemeljen je očitek davčnega organa, da tožnik ni predložil bilance stanja, izkaza poslovnega izida, izpiskov o prometu in stanju na transakcijskem račun, saj bi navedene podatke davčni organ moral pridobiti po uradni dolžnosti.

9. Tožnik nadalje meni, da je davčni organ v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabil določbe materialnega prava in sicer določbe ZDavP-2 in Pravilnika. Same s seboj so v nasprotju ugotovitve davčnega organa, da po eni strani ni mogoče ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje prvi alternativni pogoj, to je pogoj trajnejše nelikvidnosti, saj tožnik ni predložil potrebnih podatkov, po drugi strani pa davčni organ zaključuje, da je pri tožniku podan položaj insolventnosti, saj je trajneje nelikviden. Če je davčni organ pri tožniku ugotovil trajnejšo nelikvidnost, bi moral pri odločitvi upoštevati določbo prvega odstavka 41. člena Pravilnika ter posledično sprejeti zaključek, da tožnik pogoj trajnejše nelikvidnosti izpolnjuje. S tem pa je izpolnjen prvi kriterij za odlog in obročno plačilo dologa v skladu s 102. členom ZDavP-2, to je, da tožniku grozi hujša gospodarska škoda. Če bi davčni organ ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, pa bi zagotovo ugotovil tudi obstoj drugega kumulativnega zakonskega pogoja in sicer, da bi odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davčne obveznosti omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik je namreč podal zadostno trditveno podlago o tem, v kakšni težki finančni situaciji se je znašel in kako bi se z odlogom plačila davka oziroma obročnim plačevanjem pri tožniku preprečila hujša gospodarska škoda, kar bi davčni organ nenazadnje lahko ugotavljal tudi z zaslišanjem tožnika kot stranke postopka. Tožnik pojasnjuje, da je plačilo tožnikovih davčnih obveznosti izostalo zaradi razlogov, ki niso na strani tožnika. Zaradi obsežnih gradbenih posegov, ki jih Občina Škofja Loka izvaja v območju, kjer obratuje tožnikov gostinski lokal, je tožnik primoran obratovati v zelo težkih razmerah. Tožnik je že predhodno predložil potrdilo o delnem poplačilu dolga ter prilaga dokaz o ponovnem delnem poplačilu dolga. Glede na vse navedeno zaključuje, da so bile v postopku kršene določbe ZUP, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, v posledici tega pa je bil nepravilno uporabljen materialni predpis. Tožnik predlaga, da sodišče oba upravna akta (tako odločbo organa prve stopnje, kot odločbo organa druge stopnje) odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, ki jih za izpodbijano odločitev navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ. Sodišče zato sledi navedenim razlogom in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je zavrnil tožnikovo prošnjo za odlog plačila oziroma za obročno plačilo davčnega dolga, ki se nanaša na DDV.

14. Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik v členih 40 do 43. 15. Po 40. členu Pravilnika sta kriterija za odlog in obročno plačevanje dva in sicer: - da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda in - da bi odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Oba pogoja moreta biti kumulativno izpolnjena.

16. Prvi pogoj iz 40. člena Pravilnika, grožnjo gospodarske škode, je prvostopenjski organ oprl na določbo 43. člena Pravilnika, ki opredeljuje gospodarsko škodo. V prvem odstavku 43. člena Pravilnika je določeno, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda, če je davčni zavezanec trajneje nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da mora dejstvo, da bo odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode, zavezanec izkazati s pojasnili, poslovnimi strategijami in plani, sprejetimi poslovnimi odločitvami, predvidenimi finančnimi tokovi, pričakovanimi prilivi, pogodbami s poslovnimi partnerji, kreditnimi pogodbami ter z drugimi dokazili, katerih izvedba in finančni učinki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih.

17. Davčni organ je tožnika pozval k dopolnitvi vloge in ga v navedenem dopisu tudi podučil, da je dokazno breme glede izkazovanja zahtevanih pogojev, v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2, na strani tožnika. To pomeni, da mora tožnik sam predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da izpolnjuje predpisane zakonske pogoje, razen podatkov, ki jih davčni organ lahko pridobi po uradni dolžnosti. Iz vloge, ki jo je podal tožnik na obrazcu, izhaja katere listine bi bil dolžan predložiti. Iz navedenega obrazca izhaja, da se trajnejša nelikvidnost dokazuje z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida. Tožnik je navedel, da so bilance stanja pri davčnem organu, in jih ni predložil. Davčni organ pa je po vpogledu v svoje evidence ugotovil, da je tožnik davčnemu organu v obdobju od 20. 6. 2016 do 20. 1. 2017 predložil samo REK, OPSVZ in DDV-O obrazce, ne pa tudi bilance stanja. Vpogledal je tudi v javno objavljena letna poročila (AJPES), kjer je ugotovil, da je tožnik oddal bilanco stanja ter izkaz poslovnega izida samo za leto 2014. Ker tožnik davčnemu organu ni predložil potrebnih listin in dokazil, čeprav je dokazno breme na tožniku, je davčni organ pravilno zaključil, da ni mogel ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje prvi alternativni pogoj iz 43. člena Pravilnika, to je pogoj trajnejše nelikvidnosti. Tudi po presoji sodišča bi tožnik navedeni pogoj moral izkazati s predložitvijo ustreznih dokazil. Nesporno pa je, da tožnik tako navedenega prvega alternativnega pogoja, ki ga določa 43. člen Pravilnika, ni izkazal. 18. Davčni organ tudi ni sledil tožnikovim navedbam, da obstoja drugi alternativni pogoj iz 43. člena Pravilnika, to je pogoj, da je tožnik izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Navedene razloge opredeljuje 42. člen Pravilnika. Po ugotovitvi davčnega organa pa bi tožnikove razloge (gradbena dela na parkirišču pred gostinskim objektom) bilo mogoče uvrstiti v razlog, ki je določen v 42. členu Pravilnika kot: izredni in nepredvideni dogodki na trgu, kjer tožnik ustvarja večino prihodkov. Ob ugotovitvi, da je davčni organ zoper tožnika že v preteklosti izdal številne sklepe o davčnih izvršbah ter da ima tožnik neporavnan dolg trenutno še iz naslova petih sklepov, davčni organ tožnikovim navedbam, da ne zmore pravočasno poplačevati svojih obveznosti zaradi izvajajočih gradbenih del, ni sledil. Zato je zaključil, da tudi drugi alternativni pogoj iz 43. člena Pravilnika, s katerim bi tožnik izkazal, da mu grozi hujša gospodarska škoda, ni podan. Prav tako pa tožnik ni izkazal tudi drugega pogoja iz 40. člena Pravilnika, ki bi moral biti izkazan kumulativno (to je poleg enega od obeh že omenjenih alternativno predpisanih pogojev). Gre za pogoj, da bi odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Iz drugega odstavka 43. člena Pravilnika izhaja s kakšnimi dokazili mora zavezanec izkazati dejstvo, da bo odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Nesporno je, da tožnik v smeri dokazovanja navedenega pogoja ni predložil nobenih dokazov.

19. Sodišče sprejema pojasnjene razloge davčnega organa za izpodbijano odločitev kot pravilne in zakonite, tožnikove ugovore pa zavrača kot neutemeljene. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je argumentirano opredelil že drugostopenjski organ, zaradi česar tožnikovi ugovori, da izpodbijana odločitev, kot tudi drugostopenjska odločitev ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, po presoji sodišča niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik v postopku ni izkazal obstoja pogojev za odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga (DDV), ki so predpisani v 102. členu ZDavP-2 in podrobneje opredeljeni v Pravilniku. Gre za dva kumulativno predpisana pogoja, ki ju tožnik, na katerem je dokazno breme, tudi po presoji sodišča ni izkazal. 20. Sodišče zavrača tožnikove ugovore glede zatrjevane protislovne obrazložitve, ki naj bi bila v tem, da naj bi davčni organ na eni strani navedel, da naj bi vsebinsko presojal predpisane pogoje, po drugi strani pa navedel, da zaradi pomanjkanja dokazil ni mogel pristopiti k materialnemu obravnavanju predmetne zahteve. Po presoji sodišča pri navedenih ugotovitvah ne gre za protislovnost. Davčni organ je ugotovil, da pri navedenem davku (DDV) obstoja zakonska podlaga za odlog oziroma obročno plačilo te vrste davka, za razliko od določenih vrst davkov, glede katerih taka pravna podlaga ne obstoja, zaradi česar je glede slednjih (npr. prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) tožnikovo zahtevo zavrgel. Glede omenjenega davka (DDV) pa je pristopil k vsebinskemu obravnavanju zadeve, to je presojanju ali obstojajo predpisani razlogi za odlog oziroma obročno plačilo davka. Pri tem je davčni organ presojal vsak posamični pogoj posebej. Ob preverjanju posameznega pogoja pa je ugotavljal, ali je tožnik za obstoj navedenega pogoja predložil ustrezne listine in tako izkazal obstoj navedenega pogoja. Pri tem pa je prav tako pridobil podatke, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Nato je, po ugotovitvi ali so predloženi ustrezni listinski dokazi oziroma ali o tem obstojajo podatki v uradnih evidencah, zaključil, da v predmetni zadevi predpisani zakonski pogoji za ugoditev tožnikovi zahtevi niso izpolnjeni. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje, da bi davčni organ moral potrebne podatke pridobiti po uradni dolžnosti, kot tudi tožnikovo sklicevanje na zaslišanje strank. Ob tem, da je tožnik uveljavljal davčno ugodnost, je, kot že pojasnjeno, bil dolžan, da predloži vse potrebne podatke. Le-ti se praviloma dokazujejo z listinami, ki imajo v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Je pa davčni organ sam pridobil tiste podatke, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Pri tem je pojasnil, da tožnikove bilance stanja za leto 2015 ni mogel pridobiti. Zato tožnikovi ugovori, da davčni organ ni pridobil podatkov po uradni dolžnosti, niso utemeljeni. Utemeljeni tudi niso tožnikovi ugovori, da ni res, da ni predložil ustrezne dokumentacije. Kot že pojasnjeno, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, je bil tožnik v postopku pozvan na predložitev ustreznih dokazil, ki pa jih davčnemu organu ni predložil. 21. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre za nasprotje v obrazložitvi prvostopenjskega organa, iz katere izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja trajnejše nelikvidnosti, po drugi strani pa, da davčni organ ugotavlja, da je pri tožniku podan položaj insolventnosti. Iz izpodbijane odločitve po presoji sodišča izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja trajnejše nelikvidnosti po 102. členu ZDavP-2 oziroma 41. členu Pravilnika. Je pa davčni organ na podlagi podatkov, ki jih navaja, ugotovil, da je pri tožniku podan položaj insolventnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pogoji nelikvidnosti iz ZFPPIPP in po 102. členu ZDavP-2 pa se razlikujejo. Smisel 102. člena ZDavP-2 je v pomoči davčnemu zavezancu (v premostitvi trenutnih finančnih težav), ko davčni zavezanec še ne izpolnjuje pogojev za začetek enega od insolventnih postopkov. Ugotovljena trajnejša nelikvidnost pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov, kar posledično pomeni tudi, da pogoj za ugodno rešitev vloge na podlagi prvega odstavka 41. člena Pravilnika ni izpolnjen.

22. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da bi odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode (torej obstoj drugega kumulativno določenega pogoja iz 102. člena ZDavP-2), je drugostopenjski organ pravilno zaključil, da tudi v primeru, če bi pri tožniku obstojal pogoj trajnejše nelikvidnosti, je že navedeni razlog sam po sebi (neizkazanost drugega kumulativno določenega pogoja) zadosten za pravilnost izpodbijane odločitve. Tudi navedeni zaključek drugostopenjskega organa je po presoji sodišča pravilen. Ta pogoj bi moral izkazati tožnik, ki pa dokazil, kljub pozivu organa, ni predložil. Ni mogoče slediti tožniku, ki navaja, da je podal zadostno trditveno podlago o tem, v kakšni težki finančni situaciji se je znašel in kako bi se tožniku z odlogom plačila davka oziroma z obročnim plačilom davka preprečila hujša gospodarska škoda, kar naj bi davčni organ lahko ugotavljal tudi z zaslišanjem tožnika. Ker gre za davčno ugodnost, so pogoji določeni strogo, na davčnem zavezancu pa je, da jih izkaže. V obravnavani zadevi pa tožnik tudi po presoji sodišča navedenih pogojev ni izkazal. 23. Ob vsem navedenim na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je predložil potrdilo o delnem poplačilu dolga ter dokaz o ponovnem delnem poplačilu dolga. Slednje tudi sicer ni relevantno, saj se izpodbijana odločitev presoja po stanju v času izdaje izpodbijane odločbe.

24. Po presoji sodišča je bilo v zadevi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabljeno materialno pravo ter niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odločba (tako prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa) vsebuje vse sestavine iz 214. člena ZUP in jo je tudi mogoče tudi preizkusiti. Tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, pa niso utemeljeni. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori o kršitvah ustavnih pravic.

25. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, kot tudi ne kršitev ustavnih določb, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.