Jedro

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče

le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika, ki imata status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, uveljavljata odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpela zaradi smrti svojega očeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odločanje o konkretnem tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, in tožbo zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila zavržena tožba za plačilo 8.345,85 EUR vsakemu tožniku (to je glede odškodnine za premoženjsko škodo), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek; sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo.

3. Zoper zavrnilni del tega sklepa sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagata, naj Vrhovno sodišče sklepa sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v nov postopek. Poudarjata, da jima mora toženka plačati tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer po splošnih pravilih odškodninskega prava oziroma kazenskega prava, ki določajo povračilo škode (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP, in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, v nadaljevanju ZIKS-1). Ker svoj tožbeni zahtevek opirata na določbe predpisov o splošni odškodninski odgovornosti, nedvomno tudi odločanje o plačilu odškodnine za uveljavljano nepremoženjsko škodo spada v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče je poleg navedenih predpisov o splošni odškodninski odgovornosti kršilo tudi določbe o človekovih pravicah, načelu varstva in zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), varstvu enakih pravic (pravilno enakem varstvu pravic; 22. člen Ustave RS) in – najbolj pomembno – pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Tožnika posebej opozarjata na odločitev Ustavnega sodišča RS v načelnem mnenju št. 28 z dne 6. 12. 1999. Prav tako pripominjata, da s toženko nista sklenila nobene poravnave za povrnitev kakršnekoli škode po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), tudi ne glede ponujene odškodnine v znesku 200.000 SIT ne, tako da iz tega naslova od nje nista prejela ničesar. Upravna pot v tej zadevi je bila torej že zdavnaj izčrpana, zato sta upravičena do zneska, ki ga uveljavljata po sodni poti. Toženka jima je krivdno in objektivno odškodninsko odgovorna, zato jima po določbah navedenih splošnih zakonov pripada odškodnina. Ne drži, da upravna pristojnost ni predvidena le za povrnitev materialne škode; v upravnem postopku oziroma v ZPKri ni ustreznih določb za povrnitev niti premoženjske niti nepremoženjske škode, prav tako ni ustreznih določb glede načina in postopka takšnega uveljavljanja. Izpodbijana odločba ima take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, nasprotuje sama sebi oziroma razlogom odločitve, poleg tega nima nobenih relevantnih razlogov in obstaja nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sklepa glede ene oziroma druge vrste s tožbo uveljavljane odškodnine.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom je odločeno o pravici, ki je določena z ZPKri (primerjaj prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 5. člena), višino odškodnine in postopek za njeno uveljavljanje pa določa (na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZPKri) Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja ( v nadaljevanju ZSPOZ).

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da so določbe ZPKri in ZSPOZ lex specialis v razmerju do splošnih pravil o odškodninski obveznosti,(1) kar pomeni, da odškodnine za specifične primere škod, ki jih urejata ta dva zakona, ni mogoče presojati po drugih predpisih (to je po načelih splošnega odškodninskega prava) in da je uveljavljanje pravice do te odškodnine mogoče

le v postopku, ki ga določa ta poseben predpis.(2) Pri odločanju o priznanju statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in pravici do odškodnine, do katere je upravičen na tej podlagi, ter njeni višini se uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek (primerjaj četrti odstavek 10. člena ZPKri ter tretji odstavek 11. člena in / sedanji

/ sedmi odstavek 12. člena ZSPOZ).

Odločitev o tem sporu torej ne spada v sodno pristojnost; s tališče sodišč nižjih stopenj o zavrženju tožbe v delu, v katerem se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, je pravilno (primerjaj prvi in drugi odstavek 18. člena ter prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V zvezi z revizijskimi očitki, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo 2., 14. in

22. člen ter prvi odstavek

23.

člena Ustave RS, Vrhovno sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče RS že presodilo,(3) da odločitev in stališče, istovetna s konkretnima, ne pomenita kršitve nobene od navedenih ustavnih določb .(4)

7. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zaradi česar mora biti ta revizijski razlog obrazložen. To pomeni, da je treba vsak očitek bistvene procesne kršitve konkretizirati –

jasno in določno mora biti pojasnjeno, s katerim ravnanjem ali opustitvijo naj bi sodišče kršilo procesne predpise .

V drugem odstavku na zadnji (četrti) strani revizije opisana bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljana presplošno, da bi jo revizijsko sodišče (lahko) obravnavalo in se do nje opredelilo

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena istega zakona revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Ti predpisi predstavljajo povsem avtonomen režim odgovornosti za škodo, s katerim je splošen režim izključen.

Op. št. (2): Primerjaj

sklep II Ips 323/2005 z dne 26. 10. 2006 ter sodbo in sklep II Ips 930/2007 z dne 16. 12. 2010. Op. št. (3): Primerjaj sklep Up-80/07 z dne 28. 10. 2008; glede na revizijske navedbe velja opozoriti zlasti na (ponovljeno) stališče Ustavnega sodišča RS v tem sklepu, da ima zakonodajalec v primeru zakonske poprave krivic glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja in da je v tem obsegu upravičen določiti tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine za posamezne škodne primere.

Op. št. (4): Primerjaj tudi sklep istega sodišča U-I-214/02 z dne 30. 5. 2002, v katerem je zavrnilo očitek, da je ZSPOZ v neskladju z Ustavo RS, kolikor ureja odločanje o odškodnini drugače kot zakona, ki urejata obligacijska razmerja in pravdni postopek, ter pojasnilo, da u reditev v ZSPOZ oškodovancem ne jemlje pravice do sodnega varstva, saj je zoper odločbo o odškodnini po sedmem ( sedaj osmem ) odstavku 12. člena ZSPOZ mogoče sprožiti upravni spor, kar sta tožnika v konkretnem primeru tudi storila. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo po vsebini v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku.