Jedro

Mld. tožnik ni aktivno legitimiran za tovrstni zahtevek, saj bi kvečjemu lahko vtoževano povračilo preživnine (za prejšnje obdobje) zahtevala (od toženca) njegova mati oziroma tisti, ki je za to obdobje plačeval zakoniti delež preživnine, ki odpade na toženca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v drugi vrstici prvega odstavka izreka v zvezi z drugim odstavkom izreka spremeni tako, da se tožencu poleg že prisojene preživnine v višini 20.000,00 SIT za mld. Maria H., za čas od 11.2.2001 dalje, naloži v plačilo še 3.000,00 SIT (skupaj 23.000,00 SIT mesečno).

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (drugi odstavek) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike preživnine od septembra 1997 do decembra 2000 v znesku 600.000,00 SIT in tožbeni zahtevek na plačilo mesečne preživnine za mld. Maria H. v znesku 5.000,00 SIT (od zahtevanih 25.000,00 SIT) za čas od 1.3.2000 od pravnomočnosti sodbe dalje, ki naj bi jo toženec plačeval na roke zakonite zastopnice S. N..

Proti sodbi je mld.tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je zakonita zastopnica tožnika dogovarjala na Centru za socialno delo, vendar se o višini preživnine s tožencem nista sporazumela. Priznava, da toženec sam plačuje tožniku preživnino v znesku 10.000,00 SIT od septembra 1997 dalje. V nadaljevanju pritožbe povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine življenjskih stroškov toženca in njegove izvenzakonske partnerice ter njunih prejemkov, ki jih je sodišče ocenilo na 172.700,00 SIT mesečno. Meni, da je sodišče od toženčevih prejemkov neutemeljeno odbilo invalidnino, dodatek za pomoč in postrežbo, češ, da ta sredstva niso dohodki toženca. Nasprotno pa je pri mld.tožniku upoštevalo, da tožnik prejema otroški dodatek v znesku 6.804,00 SIT. Po pokritju stroškov ostane tožencu 72.000,00 SIT. S tem se pritožnik ne strinja in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo obračunati življenjske stroške toženca, zakonite zastopnice in tožnika na osnovi zadnjih predloženih podatkov z dne 7.12.2000. Sodišče prve stopnje je glede na predloženi obračun zmotno ugotovilo potrebe tožnika. Po oceni pritožnika naj bi za šolsko leto 2000/2001 stroški za šolske potrebščine znašali 35.000,00 SIT in ne 25.000,00 SIT; zavarovanje tožnika 15.220,00 SIT; stroški za obleko in obutev 38.790,00 SIT; prehrana za tožnika in zakonito zastopnico skupaj 25.000,00 SIT; zdravstveno zavarovanje 12.936,00 SIT; tožnikove tedenske potrebe znašajo 5.000,00 SIT in ne 1500,00 SIT. Sodišče je ocenilo, da znašajo do junija 2000 skupni življenjski stroški pri starših zakonite zastopnice cca. 45.000,00 SIT. Če bi jih obračunalo od septembra do decembra 2000 pa bi znašali čez 50.000,00 SIT. Navaja, da so v tem obdobju skupni stroški stanovanja znašali 40.697,00 SIT; v obdobju od junija do septembra 2000 je bil strošek za kabelski priključek 16.743,00 SIT in stroški telefona 11.569,00 SIT. Sodišče pri prejemkih zakonite zastopnice ni upoštevalo, da znaša njena dej anska plača 65.000,00 SIT in da so to vsa njena sredstva. Strinja se, da je toženec invalid in da ima zaradi bolezni specifične potrebe. Vendar pa tožencu po odbitju stroškov še vedno ostane 72.000,00 SIT, medtem ko ostane tožniku in zakoniti zastopnici le še 10.000.00 SIT neporabljenih sredstev. Po mnenju pritožnika je glede na dohodke in stroške obeh pravdnih strank preživnina v znesku 20.000,00 SIT določena prenizko. Meni, da sodišče ni upoštevalo višjih dohodkov toženca. Ne strinja se tudi z odločitvijo o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je toženca oprostilo plačila stroškov postopka, čeprav je že pred obravnavo z dne 27.6.2000 toženčevo vlogo v celoti zavrnilo. Meni, da bi zato bilo sodišče dolžno naložiti tožencu plačilo vseh stroškov postopka, ne pa da je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih razlogov, pri čemer je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ob tem sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, pač pa je ugotovilo, da je delno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar je v tem okviru (2. in 4. točka 358. člena ZPP) terjalo ugoditev pritožbi v obsegu, kot je razvidno iz izreka; v ostalem pa je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V okviru formalnopravnega pritožbenega predloga mld. tožnik pavšalno in neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo razlike preživnine v višini 600.000,00 SIT od septembra 1997 do decembra 2000. Po določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR gre za t.im. izdatke za drugega (verzijo), katerih povračilo lahko zahteva le tisti, ki je dejansko kril izdatke (konkretno: preživnino), ki bi jih po zakonu bil dolžan plačevati drugi (konkretno: toženec). To pa pomeni, da mld. tožnik ni aktivno legitimiran za tovrstni zahtevek, saj bi kvečjemu lahko vtoževano povračilo preživnine zahtevala njegova mati oziroma tisti, ki je za to obdobje plačeval zakoniti delež preživnine, ki odpade na toženca.

Sodišče druge stopnje nima razloga za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede mesečno ugotovljenih potreb za mld. tožnika v času vložitve tožbe, ki upoštevaje otroški dodatek znašajo cca.39.000.00 SIT (46.000,00 SIT - 6.804,00 SIT). Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri oceni ni upoštevalo izkazanih potreb mld. tožnika po zadnjih podatkih, ki jih je zakonita zastopnica predložila sodišču prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 7.12.2000. Sodišče je po predloženih podatkih pravilno izračunalo mesečne potrebe mld. tožnika tako, da je izkazane potrebe porazdelilo na dvanajst mesecev, kar dejansko predstavlja letno povprečje za leto 2000/2001. Pritožniku je potrebno odgovoriti, da iz predložene listine z dne 7.12.2000 izhaja, da znašajo stroški za šolske potrebščine mld. tožnika cca. 25.000,00 SIT in ne 35.000,00 SIT. Zavarovanje mld.tožnika znaša 2.500,00 SIT mesečno in ne 15.220,00 SIT. Poleg tega je sodišče pri izračunu mesečnih potreb upoštevalo tudi znesek 38.790,00 SIT, kot znašajo stroški mld. tožnika za obleko in obutev. K temu je še dodati, da se mimimalne potrebe za fantka, ki je v času sojenja bil star 9 let, tudi glede na splošno znano rast življenjskih stroškov gibljejo v razponu med 45.000,00 SIT in 50.000,00 SIT. Upoštevajoč določbo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR v zvezi s 129. členom ZZZDR pa je potrebno pritrditi pritožniku v tem, da sodišče prve stopnje ni zadostno upoštevalo razmerja plač ter življenjskih stroškov toženca in zakonite zastopnice, ko je v presežku (5.000,00 SIT) zavrnilo preživnino od zahtevanih 25.000,00 SIT mesečno za preživljanje mld.tožnika. Pri oceni toženčevih možnosti bi sodišče prve stopnje skladno s citiranima določbama moralo poleg pokojnine v znesku 62.038,00 SIT upoštevati kot prejemke toženca tudi invalidnino v znesku 10.629,00 SIT in dodatek za pomoč in strežbo v znesku 44.290,00 SIT, skupaj torej 116.957,00 SIT, saj toženec krije življenjske stroške z vsemi temi sredstvi. Kar zadeva prejemke zakonite zastopnice mld. tožnika, je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo podatke na podlagi izplačilne liste, vendar pa bi glede njenih zadnjih prejemkov - mesečne plače v bruto znesku 74.075,00 SIT pri M. d.o.o., Ljubljana, pri izračunu kot pravno relevantno moralo upoštevati, da zakonita zastopnica dejansko prejme neto plačo, ki po navedbah pritožnice znaša cca. 65.000,00 SIT. Pravilno je prvostopno sodišče tudi ugotovilo kolektivne izdatke pri tožencu in zakoniti zastopnici mld. tožnika, ki jih imata v lastnih gospodinjstvih, in kar je v razlogih sodbe izčrpno prikazano. Pač pa je potrebno pritrditi pritožniku, da sodišče prve stopnje, ki je po izpovedbi toženca in predloženih listinah ocenilo življenjske stroške toženca na 100.000,00 SIT mesečno, ni zadostno upoštevalo, da si v lastnem gospodinjstvu deli kolektivne izdatke s prijateljico M. N.. To pa pomeni, da stroški, ki niso v zvezi z osebnimi izdatki toženca (hrana in specifični stroški zaradi toženčeve bolezni) in po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljajo mesečna najemnina in garažnina (36.000,00 SIT), stanovanjski stroški (15.000,00 SIT) tedenski stroške za čistilko v znesku 3.000,00 SIT, do polovice navedenih zneskov odpadejo na toženčevo prijateljico. Upoštevaje navedeno pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da po pokritju dejanskih življenjskih izdatkov, ostane tožencu cca. 65.000,00 SIT. Glede na razmerje prejemkov toženca in matere mld.tožnika, po katerem plača matere dosega cca. 56 % prejemkov toženca, je sodišče premalo upoštevalo razliko med prejemki in pripisalo prevelik pomen deležu življenjskih stroškov, ki odpadejo na toženca. Ob izkazanih večjih možnostih toženca in v sorazmerju z njegovimi dejanskimi življenjskimi stroški je po oceni sodišča druge stopnje pravilno, da je njegov denarni prispevek k preživnini večji od matere mld. tožnika. Ker pritožnik izpodbija višino zavrnjenega preživninskega zahtevka (5.000,00 SIT) za mld. tožnika le od pravnomočnosti sodbe dalje, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP temu ustrezno v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo sodbo tako, da je toženec dolžan prispevati poleg že s prvostopno določene preživnine še 3.000,00 SIT, skupaj torej 23.000,00 SIT od 11.2.20001 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka, ki jih nosita pravdni stranki sami. V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroci odloča sodišče prve stopnje po določbi 413. člena ZPP po prostem preudarku. Pri tem je sodišče prve stopnje kot merilo uporabilo kriterij uspeha pravdnih strank v pravdi po drugem odstavku 154. člena ZPP, po katerem se je izkazalo, da tožnik deloma ni uspel s tožbenim zahtevkom, zaradi česar je pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. K temu je v pojasnilo pritožniku dodati, da je bil toženec s sklepom oproščen plačila sodne takse in ne plačila vseh stroškov postopka. Takšna odločitev pa glede na uporabljeni kriterij uspeha strank v pravdi ne more vplivati na drugačno porazdelitev pravdnih stroškov med strankama.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi v obsegu zgoraj opisane spremembe prvostopne sodbe, v ostalem pa je pritožbo po določbi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.