Jedro

Delavec ima tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po zakonu zaradi pravnomočno ugotovljeni invalidnosti I. kategorije in invalidske upokojitve pravico do odpravnine zaradi upokojitve po 132. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni plačati znesek v višini 2.916,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 482,68 EUR, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer stroške postopka v višini 44,00 EUR plača tožeči stranki, stroške postopka v višini 438,28 EUR pa nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo ugovore tožene stranke, manjka pa tudi obrazložitev, zakaj ni uporabilo 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je tožeči stranki prenehala pogodba o zaposlitvi po samem zakonu z dnem pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Prav tako je tožena stranka podala ugovor, da je zadeva že pravnomočno razsojena, ker je tožeča stranka zahtevek po odpravnini postavila v večkrat modificirani tožbi, o kateri je že pravnomočno razsojeno (Pd 428/2008). ZDR v 119. členu delavcu ne daje pravice do odpravnine v primeru invalidske upokojitve medtem, ko se 132. člen ZDR ne nanaša na invalidsko upokojitev. Tožeča stranka je tožila za bruto znesek dveh povprečnih plač, kar pomeni, da se ji izplačajo tudi dajatve, ki pripadajo proračunu, za kar pa ni pravne podlage. Ob zmotni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje takšnemu zahtevku ugodilo in je tožečo stranko kot fizično osebo postavilo v pravni položaj pobiralca davkov in prispevkov. Če ima delavec zahtevek, mora biti le-ta izražen v neto znesku, delodajalec pa mora odvesti vse predpisane davke in prispevke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžnosti izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 184. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost, glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče tudi navaja, da po določilih 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi pa naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v pravnomočnem sporu tožeče in tožene stranke (opr. št. Pd 428/2008 z dne 23. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 204/2010 z dne 10. 6. 2010) ugotovljeno, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas v nasprotju z zakonom, zato se je štelo, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično pa so se tožeči stranki priznale vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 2. 2008 do 1. 12. 2008, ko se je tožeča stranka invalidsko upokojila. Tožeči stranki je delovno razmerje prenehalo 1. 12. 2008 na podlagi odločbe ZPIZ (A10), s katero je bila spoznana za invalida I. kategorije. Pravnomočnost odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, pa je v skladu s 1. odstavkom 119. člena ZDR podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Z dnem pravnomočnosti postane namreč odločba o pravici do invalidske pokojnine tudi izvršljiva in invalidska pokojnina se začne izplačevati naslednjega dne po prenehanju obveznega zavarovanja. Tako določen datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi velja v vseh primerih pravnomočno ugotovljene I. kategorije invalidnosti brez izjeme, ker gre za prenehanje po samem zakonu. Delavec pa ima tudi v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po zakonu samem zaradi invalidske upokojitve pravico do odpravnine zaradi upokojitve skladno z določbo 132. člena ZDR in sicer v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca, za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Ker je za tožečo stranko ugodnejši izračun odpravnine upoštevaje povprečno plačo v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, je sodišče prve stopnje pravilno kot osnovo za izračun odpravnine upoštevalo bruto plačo (za september, oktober in november 2008) in tožeči stranki prisodilo odpravnino v bruto višini 2.916,64 EUR.

Iz 3. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) izhaja, da se prispevki za socialno varnost obračunajo in plačujejo pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter v povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek ter prejemkov, ki se v skladu z Zakon o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji) ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. ZDoh pa v 7. točki 44. člena določa, da se v davčno osnovo iz delovnega razmerja ne vštejejo jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ali za skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, odpravnina ob upokojitvi in enkratna solidarnostna pomoč do višine, ki jo določa Vlada Republike Slovenije. Po določbi 10. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovno (uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadaljnji) se odpravnina ob upokojitvi ne všteva v davčno osnovo do višine 3.443,00 EUR. Vlada je torej v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 3. člena ZPSV določila ta znesek za odpravnino ob upokojitvi.

Glede na citirana določila se od odpravnine ob upokojitvi v bruto višini 2.916,38 EUR ne obračunajo prispevki za socialno varnost in se ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožeči stranki pripadala odpravnina le v neto znesku.

Zmotno in protispisno pritožba uveljavlja, da gre v konkretnem primeru za pravnomočno razsojeno zadevo, ker je tožeča stranka zahtevek po odpravnini postavila v večkrat modificirani tožbi, o kateri je bilo pravnomočno odločeno. V individualnem delovnem sporu tožeče in tožene stranke opr. št. Pd 428/2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 204/2010 z dne 10. 6. 2010 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, tožeči stranki pa so bile priznane vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 2. 2008 do 1. 12. 2008, zavrnjen pa je bil zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine po 118. členu ZDR. V pravnomočno končanem sporu tožeča stranka ni vtoževala odpravnine ob upokojitvi (kar je predmet spora v obravnavani zadevi), zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pravnomočno razsojeno zadevo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.