Jedro

Sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa k plačilu sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilka vložila zoper plačilni nalog A. PN22404-742/2020 z dne 28. 5. 2020, izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilkino ravnanje opredelilo kot prekršek po 3. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ji za ta prekršek namesto globe 500,00 EUR izreklo globo 250,00 EUR. V preostalem delu je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi. Odločilo je tudi, da storilka ob smiselni uporabi drugega odstavka 147. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ne plača sodne takse, da pa je dolžna plačati potne stroške priče A. A. v znesku 0,79 EUR, v roku in na način, ki ga bo določil prekrškovni organ v pozivu za plačilo stroškov postopka, sicer se izterjajo prisilno.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilka brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njo ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ izdal storilki plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, s katerim ji je izrekel globo v višini 500,00 EUR in 5 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Plačilni nalog je bil izdan na podlagi 8. člena ZPrCP, ki vzpostavlja domnevo odgovornosti lastnika vozila za prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom, ko ni mogoče ugotoviti kdo je storilec. Prekrškovni organ je namreč na podlagi meritve samodejne merilne naprave tipa Multa Radar C/S580, uradne oznake SI06-07-003 ugotovil, da je 3. 5. 2020 ob 14.53 uri vozilo reg. št. ..., katerega lastnica je storilka, mimo samodejne merilne naprave vozilo s hitrostjo 76 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu pomeni, da je to vozilo vozilo s hitrostjo najmanj 71 km/h. 5. Ker je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala, da tega dne ob navedeni uri ni vozila svojega vozila po P. cesti v naselju ..., ker se je v tem času nahajala pri starših na naslovu ..., njeno vozilo pa je brez njene vednosti uporabljal A. A., je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilko ter s strani storilke predlagane priče B. B., A. A. ter C. C., vpogledalo pa je tudi fotografiji, ki dokumentirata kršitev.

6. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi, ter ugotovilo, da so neresnične navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da je v času očitanega prekrška storilkino vozilo vozil A. A. in da se je storilka v času storitve prekrška nahajala pri svoji mami B. B. v ... . Svojo dokazno oceno pa je prepričljivo obrazložilo v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ocenilo, da so izpovedbe priče A. A. nelogične in medsebojno nasprotujoče (zlasti glede vožnje v M. skozi V.), da so tudi neskladne z izpovedbo C. C. glede časa uporabe storilkinega vozila (A. A. je izpovedal, da se je okoli 14.00 ure s storilkinim vozilom odpeljal v Zdravstveni dom ..., C. C. pa je trdil, da je ob 13.30 uri iz C. s storilkinim vozilom storilko odpeljal v Š.) in glede dejstva, kje so se nahajali ključi storilkinega vozila (A. A. je izpovedal, da so se ključi nahajali v vozilu, C. C. pa je trdil, da je ključe izročil očetu storilkinega partnerja). Prav tako sodišče ni štelo za verodostojno izpovedbo storilkine mame, ki je zatrjevala, da je bila storilka pri njej od 13.00 do 17.00 ure oziroma 18.00 ure, saj je C. C. izpovedal, da je storilko šele ob 13.30 uri odpeljal iz C. proti Š., pri tem pa je trdil, da je vozil z njenim vozilom, medtem ko je storilka v nasprotju s tem zatrjevala, da jo je v Š. peljal z vozilom znamke Audi.

7. Sodišče prve stopnje je tako glede na ugotovljena razhajanja v izpovedbah prič zaključilo, da storilka ni izkazala razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je 3. 5. 2020 ob 14.53 uri ona vozila vozilo registrske številke ... po P. cesti v naselju ... in pri tem prekoračila dovoljeno hitrost vožnje. Ker sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1) je pritožbeno sodišče na take ugotovitve vezano.

8. Storilka v pritožbenih navedbah vztraja pri trditvi, da ni vozila vozila v času, ko je bil s tem vozilom storjen prekršek in sodišču prve stopnje očita, da je napačno interpretiralo izvedene dokaze ter posledično napravilo napačne dokazne zaključke oziroma dokazno oceno. Navaja namreč, da ne drži, da ni vedela povedati, kako se je pripeljala k mami ob prvem zaslišanju, saj je takrat bila visoko noseča in z vročino okoli 40 stopinj, zaradi česar se je zaslišanje ustavilo. Nadalje mamo označuje kot vzorno državljanko, ki na sodišču nikakor ne bi lagala in pojasnjuje, da je lahko njena izjava, da je prišla k njej okoli 13.00 ure, lahko pomenila tudi, da je to bilo okoli 14.00 ure, kar bi bilo skladno z izpovedbo C. C., ki je potrdil, da jo je ob 13.30 uri peljal v Š. Pri tem pričevanje C. C., da je storilko v Š. peljal z njenim osebnim vozilom, s katerim je bil storjen prekršek, relativizira s pojasnili, da je C. C. s tako izpovedbo zgolj želel zaščititi lastnika motornega vozila, s katerim se je pripeljal iz L. v C. in da najbrž niti sploh ne ve kateri avtomobil ima storilka. Tudi izpovedbe A. A. storilka poskuša pojasniti z dodatnimi pojasnili v pritožbenih navedbah, vse z namenom, da bi omajala prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je dokazna ocena del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbenem postopku s pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati, so take pritožbene navedbe neupoštevne in pritožba zato posledično neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč svojo dokazno oceno utemeljilo z jasnimi, razumljivimi, življenjsko sprejemljivimi in nasploh prepričljivimi razlogi ter utemeljeno zaključilo, da storilka s svojimi navedbami in predlaganimi ter izvedenimi dokazi ni uspela vzpostaviti dvom v pravilnost domnevanega dejstva, da je v trenutku, ko je bil z njenim vozilom storjen prekršek, prav ona vozila to vozilo.

9. Ob taki ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje storilki tudi utemeljeno očitalo, da je pri tem ravnala z eventualnim naklepom, ker se je kot voznica motornega vozila z veljavnim vozniškim dovoljenjem gotovo zavedala največje dovoljene hitrosti vožnje na cesti v naselju in je imela možnost v vozilu spremljati stanje hitrosti na števcu in hitrost prilagajati prometni signalizaciji, pa tega ni storila in je s tem pristala na storitev prekrška.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1, ko je po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijani plačilni nalog glede pravne kvalifikacije prekrška ter izrečene glavne sankcije – globe, saj je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021 dalje, zakon, ki določa prekršek, bil spremenjen v storilkino korist, saj je sedaj namesto globe 500,00 EUR, določena globa v višini 250,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi izreklo.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa k plačilu stroškov postopka.