Jedro

ZOKIPOSR jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem njegove uveljavitve prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki, razen Republike Slovenije, lahko na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe, od prevzemnika uveljavljajo pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena). Prevzem dolga je tako treba upoštevati po uradni dolžnosti. Prevzemnik na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti) in stališče, da bi moral upnik za zadostitev pogojem po 24. členu ZIZ predložiti kvalificirano listino, ni pravilno.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrže, pritožbi zoper II. točko izreka sklepa pa se ugodi in se sklep v tem obsegu spremeni tako, da Republika Slovenija sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

II. Upnik in Republika Slovenija sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru novega dolžnika: Republike Slovenije, ter sklep Ig 342/2020 z dne 16. 3. 2022 razveljavilo (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da mora upnik Republiki Sloveniji v roku osem dni od prejema tega sklepa povrniti stroške v višini 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev in zavrnitev ugovora Republike Slovenije ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Republika Slovenija v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa ni dovoljena, zoper II. točko izreka sklepa pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev.

7. V predmetni zadevi je upnik dne 4. 3. 2022 na podlagi tretjega odstavka 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (v nadaljevanju ZOKIPOSR) predlagal nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika, Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je predlagano nadaljevanje dovolilo s sklepom z dne 16. 3. 2022, Republika Slovenija pa je 28. 3. 2022 vložila pravočasen ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje s I. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika razveljavilo. Zoper odločitev se pravočasno pritožuje upnik, višje sodišče pa ugotavlja, da za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa.

8. Iz spisa je namreč razvidno, da je ZPIZ sodišče z vlogami z dne 19. 7. 2022, 11. 9. 2022 in 17. 9. 2022 obvestil, da je bila izterjevana terjatev že v celoti poplačana preko odtegljajev od pokojnine prvotne dolžnice A. A. (na kar je višje sodišče že opozorilo v dopisu I Ip 1222/2022 z dne 5. 12. 2022). Sodišče prve stopnje je skladno z navodilom višjega sodišča upnika s sklepom z dne 12. 12. 2022 pozvalo, da lahko nasprotuje navedbam, da je dolg poplačan, in zato predloži ustrezna dokazila, hkrati pa ga je tudi poučilo, da bo v nasprotnem primeru izvršilni postopek ustavilo. Upnik se na poziv sodišča ni odzval, zato je sodišče s sklepom z dne 27. 12. 2022 izvršbo na podlagi 3. člena ZIZ ustavilo z obrazložitvijo, da je bila terjatev že v celoti poplačana. Sklep o ustavitvi je postal pravnomočen 24. 1. 2023. Zaradi poplačila torej terjatev več ne obstaja in se izvršba za njeno realizacijo več ne bo opravljala, hkrati pa to pomeni, da upnik tudi z morebitno ugoditvijo pritožbi in posledično zavrnitvijo ugovora Republike Slovenije svojega položaja v tem postopku več ne more izboljšati oziroma ne more doseči ugodnejše odločitve, saj se pravnomočno ustavljena izvršba za že poplačano terjatev v nobenem primeru več ne more nadaljevati. Ugotovljeno je narekovalo zavrženje upnikove pritožbe zoper I. točko izreka sklepa zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

9. Pravni interes za pritožbo pa ima upnik glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katero mu je sodišče v plačilo naložilo ugovorne stroške Republike Slovenije. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je Republika Slovenija z ugovorom zoper sklep o nadaljevanju izvršbe uspela, zato ji je upnik stroške ugovornega postopka povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Odločitev je v tem delu materialnopravno napačna.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o ugoditvi ugovoru Republike Slovenije v bistvenem oprlo na stališče, da določbe tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR ni mogoče razlagati na način, da bi upnik že s samim sprejetjem zakona pridobil pravico svojo terjatev terjati od Republike Slovenije, temveč bo takšno pravico pridobil zgolj v primeru, če bo upravičenec z državo sklenil sporazum oziroma uspel v pravdi, ki jo bo sprožil zoper državo zaradi nesklenitve slednjega. (Zgolj) takšna dokumenta – sklenjen sporazum ali sodba – bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko predstavljala listino v skladu s 24. členom ZIZ, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti nadaljevanje izvršilnega postopka zoper novega dolžnika, Republiko Slovenijo, ker pa upnik take kvalificirane listine ni predložil, prehoda obveznosti na novega dolžnika ni izkazal skladno s pravili ZIZ.

11. Opisano stališče sodišča prve stopnje je napačno. ZOKIPOSR namreč jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem njegove uveljavitve prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga.1 Upniki, razen Republike Slovenije, lahko na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe, od prevzemnika uveljavljajo pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena). Prevzem dolga je tako treba upoštevati po uradni dolžnosti.2 Prevzemnik na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti) in stališče, da bi moral upnik za zadostitev pogojem po 24. členu ZIZ predložiti kvalificirano listino, ni pravilno. 24. člen ZIZ namreč dopušča izkaz prehoda terjatve tudi „na drug način“, kar je v obravnavanih zadevah na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana. Le na ta način se zagotavlja, da nova ureditev ne pomeni posega v upnikovo pravico iz 33. člena Ustave RS ter da se ne posega v pravilo prepovedi povratne veljavnih pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS. V ugovoru uveljavljana zahteva Republike Slovenije po predložitvi sporazuma z Državnim odvetništvom oziroma ustrezne sodbe, ki ji je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sledilo, glede na zakonske določbe ni utemeljena, kot pravilno opozarja upnik v pritožbi.

12. Pojasnjeno hkrati pomeni, da je bil ugovor Republike Slovenije o neizkazanosti pravnega nasledstva neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti. Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, višje sodišče v odločitev o ugovoru zaradi pomanjkanja upnikovega pravnega interesa ni poseglo, temveč je pritožbo v tem obsegu zavrglo, je pa zaradi ugotovljenega treba poseči v odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker Republika Slovenija ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih materialnopravnih izhodišč z ugovorom ni uspela, ji upnik tudi ni dolžan povrniti stroškov ugovornega postopka, temveč jih mora kriti sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Glede na obrazloženo je višje sodišče upnikovo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi zoper II. točko izreka sklepa pa je ugodilo in sklep v tem obsegu spremenilo tako, da Republika Slovenija sama krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Kljub delnemu uspehu s pritožbo je višje sodišče sklenilo, da upnik stroške pritožbenega postopka krije sam, saj se njegov uspeh nanaša le na akcesorno terjatev iz naslova stroškov, medtem ko uspeha s pritožbo zoper glavno stvar ni dosegel (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Republika Slovenija sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSM Sklep I Ip 314/2022 z dne 17. 8. 2022. 2 Prim. VSL Sklep II Ip 342/2022 z dne 23. 3. 2022.