Jedro

Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.

Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist. Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.

Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.

Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta dolžna drugemu tožencu povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da morata toženca opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico in zato z nepremičnine parc. št. 50/2 k. o. X odstraniti daljnovod za distribucijo električne energije z elektro drogom; zavrnilo je tudi njun zahtevek za prepoved bodočega vznemirjanja s postavitvijo in obratovanjem električnega daljnovoda na navedeni nepremičnini. Tožnikoma pa je naložilo, da morata drugemu tožencu plačati 1.641,84 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je služnost priposestvoval drugi toženec, ki z daljnovodom upravlja šele od leta 2014. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, ampak le s sklenitvijo ustrezne pogodbe ali z delno razlastitvijo. Tako sta določala tudi Ustava FLRJ, ki je veljala leta 1956, in Osnovni zakon o razlastitvi (Ur. l. FLRJ, št. 28/47). Izpodbijana sodba se napačno opira na en sam stavek v obrazložitvi gradbenega dovoljenja, čeprav toženca nimata nobenega dokazila o zatrjevanem soglasju. To je bilo dano kvečjemu za gradnjo. Iz gradbenega dovoljenja ni razvidno, na kaj se nanašajo soglasja lastnikov zemljišč. Od kod naj bi sledilo, da so dobrohotno pristali na služnost daljnovoda brez vsake odškodnine, ni jasno, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Soglasja bi moral predložiti drugi toženec, ki se nanje sklicuje, vendar je sodišče napačno prevalilo dokazno breme na tožnika. Zatrjevana služnost očitno ni bila dobroverno pridobljena. Nemogoče je, da bi se prav vsa soglasja izgubila, saj je na trasi spornega daljnovoda 470 nepremičnin. Sicer pa je treba gradbeno in tehnično dokumentacijo hraniti ves čas obstoja infrastrukture. Jasno izražena volja oziroma konkludentno ravnanje lastnika zemljišča, da pristaja na služnost brez plačila denarnega nadomestila, nista izkazana. Kljub temu je sodišče priznalo drugemu toženca, da je priposestvoval sporno služnost, čeprav jo je izvrševal nedobroverno, brez pravnega naslova in neodplačno.

3. Na pritožbo sta odgovorila oba toženca, ki predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe. Prvi toženec posebej poudarja, da objekta, ki je bil zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ni dopustno odstraniti, saj bi se na ta način poseglo v že pridobljene pravice strank. Drugi toženec pa izpostavlja, da se je služnost izvrševala od postavitve daljnovoda, skupaj več kot šestdeset let, brez nasprotovanja vsakokratnega lastnika zemljišča, vključno s tožnikoma, in ne da bi kdo zahteval plačilo za služnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice; zahteva lahko prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče prve stopnje je tožnikoma odreklo zahtevano negatorno varstvo. Ocenilo je, da vznemirjanje njune lastninske pravice ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist. S takšno presojo soglaša tudi sodišče druge stopnje.

6. Izpodbijana sodba nima zatrjevanih pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus. Jasno je, da se ugotovitve o nastopu priposestvovanja nanašajo na pravnega prednika drugega toženca. Razmerje med tožencema v tej pravdi ni pomembno, zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče o pasivni legitimaciji odločalo mimo njunih trditev, nima teže. Bistveno je, da je bila na zemljišču tožnikov priposestvovana služnost in da je zato vznemirjanje njune lastninske pravice, ki jo povzroča izvrševanje služnosti, pravno dopustno.

7. Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.

8. Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini. Vsebinsko enako ustavno določilo1 je veljalo že v času izgradnje spornega daljnovoda (leta 1956), ko so se za priposestvovanje služnosti še uporabljala pravna pravila ODZ. Po teh je morala biti posest priposestvovalca pravična, poštena in pristna, predpisana najdaljša priposestvovalna doba pa je bila pozneje2 skrajšana na dvajset let. 9. Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.

10. Sodišče prve stopnje je o dobrovernosti priposestvovalca sklepalo predvsem na podlagi zapisa v obrazložitvi gradbenega dovoljenja, da je "… podjetje že izposlovalo pristanke prizadetih zemljiškoknjižnih lastnikov, kjer je predvidena trasa daljnovoda". Toženca sta prepričljivo in razumno pojasnila, zakaj ne moreta predložiti dokazil o navedenih soglasjih, zato je pretiran pritožbeni dvom o njihovem obstoju.3 Ugotovitev izpodbijane sodbe, da se gradbeno dovoljenje nanaša prav na sporni daljnovod, je dovolj prepričljiva. Res pa samo na podlagi navedenega zapisa v obrazložitvi gradbenega dovoljenja še ni mogoče zanesljivo sklepati, kakšna je bila dejanska vsebina posameznih soglasij, torej, ali so se lastniki zemljišč, vključno s pravnim prednikom tožnikov, strinjali samo z gradnjo daljnovoda ali tudi z neodplačno ustanovitvijo služnosti.

11. V prvem primeru soglasja ne bi bilo mogoče obravnavati kot zavezovalnega pravnega posla, ki bi lahko imel stvarnopravne učinke oziroma zadoščal za ustanovitev služnosti, kot to ugotavlja izpodbijana sodba. Kljub temu pa pritožbeni pomisleki o dobrovernosti posesti niso utemeljeni. Tudi za prevalitev dokaznega bremena na toženca po presoji pritožbenega sodišča ni podlage, posebej ne v obravnavanem primeru.

12. Ko sta tožnika v letu 1998 postala lastnika služečega zemljišča, je namreč od izgradnje daljnovoda minilo že 42 let. Dejstvo, da je njuno zemljišče obremenjeno z daljnovodom, jima ob nakupu zemljišča ni moglo ostati neznano, pa vendar ju je daljnovod začel motiti šele osemnajst let kasneje, ko se je začela njuna korespondenca s tožencema; takrat je že potekla celo trikratna priposestvovalna doba. Razumljivo je, da se možnosti dokazovanja v tako dolgem obdobju močno zmanjšajo, če že ne izničijo. Navsezadnje po par. 1477 ODZ priposestvovalcu ravno zaradi težavnega dokazovanja po poteku tridesetih let ni bilo več treba navesti ustreznega pravnega naslova, ki je sicer pogoj pravične posesti, ampak je za priposestvovanje služnosti zadoščalo, da je bila posest poštena in pristna.

13. Tožnika niti ne zatrjujeta, da posest pravnega prednika tožencev morebiti ni bila pristna. Prav tako ni razlogov za dvom o poštenosti posesti, upoštevaje prej navedeni zapis v gradbenem dovoljenju. Sodišče prve stopnje je tega sicer pravilno postavilo v kontekst tedanjih družbenih razmer, ko so pristojni upravni organi pisna soglasja lastnikov zemljišč šteli za zadosten dokaz o pravici investitorja, da položi infrastrukturne vode preko tujih zemljišč, čeprav bi tudi po takratni zakonodaji investitor moral za to najprej pridobiti služnost.4 Predvsem pa ni mogoče spregledati dejstva, da se je obravnavana služnost do spora med pravdnima strankama izvrševala več kot šestdeset let. Nobenega dokaza ni, da bi pravni prednik tožnikov med trajanjem priposestvovalne dobe ali pozneje nasprotoval izvrševanju služnosti. Prav tako ni dokazov, da bi ob pristanku, ki ga omenja gradbeno dovoljenje, bil postavljen kakšen pogoj v zvezi z izvrševanjem služnosti, da bi bila ta dovoljena le do preklica ali da bi bilo za ustanovitev služnosti zahtevano plačilo oziroma kakršnokoli drugo nadomestilo, čeprav je bilo jasno, da gre za trajno napeljavo. Ni verjetno, da se pravni prednik tožnikov ne bi uprl ustanovitvi in izvrševanju služnosti, posebej ne brez odmene, če z obremenitvijo svoje nepremičnine v resnici ne bi soglašal. Tudi od lastnika nepremičnine se pričakuje ustrezna skrbnost. Če torej nikoli ničesar ni zahteval v zvezi z zdaj spornim daljnovodom, je mogoče dovolj zanesljivo sklepati, da se je odmeni, do katere bi bil upravičen, če bi bil zakonito razlaščen, očitno odrekel. Takšno ravnanje pa v takratnih družbenih razmerah, kot utemeljeno izpostavljata toženca, ni bilo neobičajno. Nasprotnega tožnika nista dokazala.

14. Volja lastnika zemljišča je bila torej konkludentno, a dovolj jasno izražena, da se je pravni prednik tožencev smel zanesti na lastnikovo dovoljenje, da sme uporabljati njegovo nepremičnino za potrebe izgradnje in upravljanja daljnovoda, v dejanskem obsegu, ki ga zajema služnost v javno korist. Če bi lastnik potem, ko je že soglašal s postavitvijo daljnovoda, začel ugovarjati obremenitvi svoje nepremičnine s služnostjo, bi šlo navsezadnje za ravnanje „venire contra factum proprium“, ki ne uživa pravnega varstva. Enako velja za tožnika, ki sta pridobila že predhodno obremenjeno nepremičnino in služnosti doslej nista nasprotovala.

15. Tožnika po navedenem neutemeljeno oporekata sporni služnosti. Nedobrovernosti njenega pridobitelja nista dokazala. Odločitev o zavrnitvi njunega zahtevka je torej materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji so bila upoštevana vsa relevantna dejstva, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi, pa ni bilo. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo.

16. Tožnika sta s pritožbo propadla. Svoje pritožbene stroške morata kriti sama, drugemu tožencu pa morata povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Skupaj znašajo 466,65 EUR, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora (625 točk – tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 18. člen Ustave FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 10/46). 2 Po sprejemu Načelnega mnenja Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 3/60 z dne 4. 4. 1960. 3 Tožnika sama navajata, da po tedaj veljavni Uredbi o gradnji (Ur. l. FLRJ, št. 14/52 in 5/54) izjav lastnikov zemljišč, na katerih naj bi se gradilo, ni bilo treba priložiti predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja. Obvezna hramba listin pa se nanaša samo na gradbeno in tehnično dokumentacijo, zato ni nemogoče, da so se soglasja v več kot šestdesetih letih izgubila, upoštevaje tudi dejstvo, da se je zamenjal upravljalec daljnovoda. 4 Matija Damjan: Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih; Pravni letopis 6 (2013), str. 93.