Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodba druge stopnje pravilno upošteva na eni strani toženčev višji dohodek in na drugi strani tožničin preživninski prispevek v delu. Pravilno je tudi stališče, da ima preživninska obveznost staršev prednost pred ostalimi obveznostmi.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku o preživnini za ml. G. L. razveljavi za znesek, ki presega 24.000,00 SIT mesečno ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo odločanje.
V preostalem delu se revizija zavrne.
S sodbo prve stopnje je bila razvezana zakonska zveza med pravdnima strankama, hčerka A. in sin G. sta bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, tožencu pa je bila naložena preživnina v znesku 28.000,00 SIT mesečno za hčerko A. in 22.000,00 SIT mesečno za sina G. Višji preživninski zahtevek je bil zavrnjen.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in določilo preživnino za hčerko A. v znesku 30.000,00 SIT mesečno ter za sina G. na 35.000,00 SIT mesečno.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, smiselno pa tudi zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke, podrejeno pa, da razveljavi to sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Soglaša s tem, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi. Opozarja pa, da mora odplačevati kredit za avto, ki ga uporablja tožnica. Nerazumljivo je, da mu je naložena preživnina v znesku 90 odstotkov ugotovljenih sinovih življenjskih potreb. Meni, da so razlogi sodbe druge stopnje nejasni in protislovni. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek.
Tožnica ni navedla določno, koliko znašajo stroški za preživljanje otrok. Z naloženo preživnino ne bi smelo biti onemogočeno toženčevo preživljanje. Njegovi dohodki se bodo po dograditvi čistilne naprave zmanjšali.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).
Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).
Revizija je delno utemeljena.
Bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki jih uveljavlja toženec, ni. S sodbo druge stopnje je v celoti ugodeno zahtevku, ni pa zahtevek prekoračen, kot napačno navaja toženec. To, da tožnica v pritožbi ni določno povedala, koliko po njenem mnenju življenjski stroški otrok presegajo ugotovljena zneska, je sodišče druge stopnje upoštevalo in ta pritožbeni argument zavrnilo. V čem je nejasnost razlogov sodbe in nasprotje z zapisniki o izpovedbah strank, pa revizija ne pojasni. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, neopredeljene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni moglo upoštevati. Prav tako ni upoštevna toženčeva navedba, da se mu bodo znižali službeni dohodki. Gre za novo dejstvo, ki se ne tiče bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ga zato v reviziji ni mogoče navajati (387. člen ZPP). Ne glede na to se ta navedba ne nanaša na dejansko stanje, kakršno je v času zadnje glavne obravnave, ki je za sojenje edino odločilno.
V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo življenjski stroški za devetletno hčerko pravdnih strank A. 50.000,00 SIT mesečno in za petletnega sina G. 40.000,00 SIT mesečno. G. je v varstvu pri stari materi in stroškov v zvezi z varstvom še ni.
Tožničin zaslužek znaša skupaj 125.000,00 SIT mesečno. Prejema še otroški dodatek v znesku 5.600,00 SIT mesečno za oba otroka skupaj. Toženčevi dohodki znašajo 170.000,00 SIT mesečno. Na podlagi takih podatkov je sodišče prve stopnje določilo preživnino za hčerko v znesku 28.000,00 SIT mesečno, za sina pa 22.000,00 SIT mesečno.
Sodišče druge stopnje je na podlagi enako ugotovljenih dejstev v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in prisodilo preživnino za hčerko v znesku 30.000,00 SIT, za sina pa 35.000,00 SIT mesečno. Pri tem se je oprlo na 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ocenilo, da prisojena preživnina ustreza toženčevim možnostim, upoštevalo pa je tudi tožničin prispevek v delu za preživljanje otrok.
Sodba druge stopnje pravilno upošteva na eni strani toženčev višji dohodek in na drugi strani tožničin preživninski prispevek v delu. Pravilno je tudi stališče, da ima preživninska obveznost staršev prednost pred ostalimi obveznostmi. Zato je preživnina za hčerko A. v znesku 30.000,00 SIT mesečno glede na njene ugotovljene stroške preživljanja 50.000,00 SIT mesečno, določena v skladu z 79. členom ZZZDR. Pravilno so upoštevani dohodki obeh staršev, materin delovni prispevek in ostale ugotovljene okoliščine.
V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo stroški preživljanja za ml. G. 40.000,00 SIT mesečno. Tožbeni zahtevek za preživnino v znesku 35.000,00 SIT temelji na predpostavki, da bodo zaradi varstva v vrtcu stroški zanj višji. Toda v postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je sin še vedno v varstvu pri stari materi in da v zvezi s tem ni stroškov. Tožnica je v pritožbi napovedala, da bo sin sprejet v vrtec s 1.9.1999, vendar to v postopku na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno in sodba v razlogih ne navaja, da upošteva ta podatek. Zato je bila dejanska podlaga za določitev preživnine na drugi stopnji enaka, kot na prvi, kar pomeni, da sta pravdni stranki kot starša dolžni skupaj kriti 40.000,00 SIT denarnih izdatkov za sinovo preživljanje. Glede na takšne življenjske stroške, ki so potrjeni tudi na drugi stopnji, je ob pravilnem upoštevanju toženčevih višjih dohodkov in tožničinega prispevka v delu, za sina G. utemeljena preživnina po 24.000,00 SIT mesečno. Razdelitev stroškov preživljanja, po kateri odpade na toženca 3/5 in na tožnico 2/5, mora biti za oba otroka enaka. V tem obsegu je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.
Sodba druge stopnje temelji na stališču, da je treba preživninske obveznosti staršev razdeliti v skladu z njihovimi dohodki in da je treba upoštevati tudi tožničino delo v zvezi s preživljanjem otrok. To stališče temelji na 79. členu ZZZDR. Vendar odločitev o preživnini za ml. G., ki presega 24.000,00 SIT mesečno, nima podlage v tej določbi. Zato je v tem delu 79. člen ZZZDR uporabljen napačno, v posledici tega pa niso ugotovljena dejstva, ki bi bila lahko podlaga za višjo preživnino. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbo druge stopnje razveljavilo (2. odstavek 395. člena ZPP).
O zavrnitvi revizije je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 393. člena ZPP.
Tožena stranka revizijskih stroškov ni navedla, zato o tem ni bilo treba odločati.