Jedro

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo v tej zadevi vložil, ne da bi toženko pred tem pozval, da vprašanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem izvensodno uredita, in da toženka tudi sicer nikoli ni nasprotovala temu, da je stanovanjska hiša skupno premoženje in da je delež tožnika na tem premoženju 1/2, so pa med pravdnima strankama ves čas bila nesoglasja glede načina njegove delitve, pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku, da toženka povoda za tožbo ni dala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi 22. 5. 2014 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ugodilo in tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške. Zaradi razveljavitve stroškovnega dela odločitve, je o stroških z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo. Ker je ugotovilo, da toženka povoda za tožbo ni dala, tožbeni zahtevek pa je pripoznala v odgovoru na tožbo, je tožniku naložilo, da toženki povrne stroške v višini 1.536,57 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Meni, da je sklep obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da toženka ni dala povoda za tožbo. Ker sodišče ni presodilo vseh pravno relevantnih okoliščin primera, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Vztraja, da je povod za tožbo dala toženka s svojim ravnanjem. Tožnik se je moral na zahtevo toženke v oktobru 2013 izseliti iz stanovanjske hiše, saj si je stanovanjsko hišo v celoti lastila. Po njegovi odselitvi se je k njej priselil njen novi partner. Tožnik jo je večkrat ustno pozval, da uredita njuna premoženjskopravna razmerja pri notarju, vendar je predloge zavračala. Sodišče šteje te trditve za nedokazane, vendar pritožnik negativnega dejstva ne more dokazati. Zaključek sodišča, da pritožnik ni uspel dokazati, da je toženka oporekala deležu na hiši in da je nikoli ni pozval k ureditvi spornih zadev, ne more vzdržati resne kritične in objektivne presoje. Res je, da pritožnik toženke pred pravdo ni pisno pozval k ureditvi spornih razmerij, vendar tega po materialnem pravu ni bil dolžan storiti. Prizadeval si je spor rešiti po mirni poti in je tožbo vložil šele potem, ko je toženka vložila razvezno tožbo, ko se je v hišo naselil toženkin nov partner in ko je ni mogel prepričati, da zadevo uredita pri notarju ter je prišel do spoznanja, da sporazumna in mirna ureditev s toženko ne bo možna. Iz ravnanja in obnašanja toženke, ki so ga opisale zaslišane priče T. in P. M., je upravičeno sklepal, da bo za varstvo pravic potrebna sodna intervencija. Da toženka ni želela komunicirati, sta opisali priči T. in P. M. Sodišče je izpovedbi toženke nekritično sledilo. Ugotovitev, da pritožnik od oktobra do decembra ni obiskoval doma in je takoj po razpadu življenjske skupnosti prodal avto, ki je spadal v skupno premoženje, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in listinami v spisu Okrožnega sodišča v Novem mestu P 284/2014 in P 290/2014. Avto predstavlja izključno premoženje pritožnika.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz njegovih razlogov izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo, kako jih je ocenilo in zakaj in kaj je na tej podlagi ugotovilo. Trditvi, da iz razlogov ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da toženka ni dala povoda za tožbo, zato ni mogoče slediti.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. V postopku je upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Kritično je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo v tej zadevi vložil ne da bi toženko pred tem pozval, da vprašanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem izvensodno uredita. Soglaša tudi z ugotovitvijo, da toženka tudi sicer nikoli ni nasprotovala temu, da je stanovanjska hiša skupno premoženje in da je delež tožnika na tem premoženju 1/2, so pa med pravdnima strankama ves čas bila nesoglasja glede načina njegove delitve. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pritožbeno sodišče pritrjuje tudi z zaključku, da toženka povoda za tožbo ni dala.

7. Pritožnik z (nekonkretiziranimi) navedbami v pritožbi, da so takšne ugotovitve v nasprotju z izvedenimi dokazi in z vztrajanjem pri svojih (drugačnih) trditvah, dvoma v pravilnost povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more vzbuditi. Tožnikove trditve so namreč tiste, ki jih izvedeni dokazi niso potrdili. Nobena od zaslišanih prič tako ni izpovedala, da je pritožnik toženko pred vložitvijo tožbe res pozval, da pri notarju rešita vprašanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Enako velja za trditve, da mu je toženka po razpadu njune skupnosti oporekala polovični solastninski delež na skupnem premoženju in da se ni odzivala na njegove pozive, da sporna premoženjska razmerja uredita. O tem nista izpovedali niti zaslišani priči T. in P. M., katerih izpovedbo pritožnik posebej izpostavlja. Celo nasprotno. Oba sta povedala, da se o lastništvu hiše ob priliki tožnikove izselitve niso pogovarjali, kasneje pa stikov s pravdnima strankama priči nista imeli (glej zapisnik o zaslišanju na list. št. 73 in 74 ter njuno pisno izjavo – priloga A9). Iz izpovedi obeh prič ter njune izjave tudi ni mogoče delati zaključkov o vedenju tožnice (da tožnica s tožencem ni hotela komunicirati), saj, razen ob že omenjenem dogodku, s strankama nista imeli stika. Res je, da je toženka po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom vzpostavila življenjsko skupnost z novim parterjem in vložila tudi razvezno tožbo, vendar pa takšno ravnanje še ni dovolj za sklepanje, da je toženka odklanjala (izvensodno) priznanje, da je premoženje, ki ga je tožnik zajel s tožbo, skupno premoženje in da je tožnikov delež na njem enak. Na presojo ne more vplivati niti sklicevanje pritožnika na pravdna spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu P 284/2014 in P 290/2014, saj je povsem nekonkretizirano. Pritožnik tako ne pove iz katerih listin v teh spisih je razvidno, da si je toženka hišo v celoti lastila in da si je sam prizadeval spor rešiti po mirni poti. Tudi z oporekanjem ugotovitvi sodišča prve stopnje, da domov ni prihajal tako pogosto kot je trdil in da je prodal skupen avto, ne more uspeti. Gre namreč za dejstva, ki niso odločilna za presojo, ali je toženka dala povod za vložitev konkretne tožbe ali ne.

8. Ob ugotovitvi, da toženka povoda za tožbo ni dala in je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo, je, ob upoštevanju 157. člena ZPP, pravilna tudi odločitev, s katero je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške. Njihove višine pritožnik s pritožbo ni izpodbijal, zato presoje v tej smeri pritožbeno sodišče ni delalo.

9. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Toženki so nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določila 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni, saj si toženka v ničemer ni izboljšala svojega procesnega položaja. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi sama.