13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa A. A., odvetnica v Ž., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 685/2003 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 602/2002 z dne 2. 7. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 744/2000 II z dne 14. 12. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Dediči denacionalizacijskega upravičenca, kateremu so bili vrnjeni gozdovi, so tožili Republiko Slovenijo, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju – Sklad) ter podrejeno Gozdno gospodarstvo Z. Z., d.d., za plačilo denarnega zneska zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozdov, v katerih je bilo v letih 1994 do 1998, torej pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, opravljenih več posekov. Sodišče prve stopnje je zahtevku po temelju ugodilo, kot zavezanca pa določilo Sklad. Kot podlago za ugoditev zahtevku je navedlo določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Ta določba je bila ena od dveh podlag, na katere so se sklicevali tožniki v tožbi. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da iz navedene določbe ZDen, ki sicer izključuje odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja podržavljenih nepremičnin v času do uveljavitve ZDen, (po načelu) a contrario izhaja, da se ti zahtevki priznavajo od uveljavitve tega zakona do vrnitve podržavljenega premoženja. Glede pasivne legitimacije Sklada je sodišče prve stopnje navedlo, da je Republika Slovenija z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. – v nadaljevanju ZSKZ) na Sklad prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja z gozdovi, sredstva, ki jih s tem pridobi Sklad, pa so njegov prihodek. Navedlo je tudi, da je Sklad denacionalizacijski zavezanec in kot tak zavezan tudi za plačilo morebitnih zahtevkov na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Višje sodišče je pritožbo Sklada zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Obe sodišči sta soglašali z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo Skladu plačilo denarnega nadomestila.

2.Pritožnik izpodbija sodbe vseh treh sodišč. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave naj bi bila v tem, da so sodišča določbo prvega odstavka 72. člena ZDen razlagala tako, da so s pomočjo argumenta a contrario utemeljila obstoj posebnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja podržavljenih nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do vrnitve teh nepremičnin. Meni, da je stališče, ki ga je glede razlage te določbe zavzelo Vrhovno sodišče in na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, arbitrarno, saj po njegovem mnenju ta določba ne daje podlage za takšne posebne (sui generis) zahtevke denacionalizacijskih upravičencev. Z razlago drugega odstavka 72. člena ZDen naj bi Vrhovno sodišče pritožnika postavilo tudi v neenak položaj z drugimi subjekti v podobnih primerih, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Trditev o kršitvi pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da iz izpodbijanih sodnih odločb ni jasno, komu in koliko je na njihovi podlagi dolžan, zaradi česar tudi ni mogel uspešno zavarovati svojega položaja v postopku. Navaja tudi, da niti Vrhovno niti Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, zakaj z argumentom a contrario ni mogoče utemeljiti obstoja posebnega zahtevka za uveljavljanje odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja podržavljenih nepremičnin, s tem pa naj bi mu bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

3.Pritožnik tudi meni, da mu je sodišče naložilo obveznost, ki ni njegova, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Poudarja, da je ZSKZ točno opredelil namene, za katere lahko Sklad uporabi sredstva, s katerimi na podlagi zakonskih pooblastil razpolaga. Ker podlage za razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, kot so jo sprejela vsa tri sodišča, v Zakonu ni, naj bi izpodbijana sodba kršila tudi 67. člen Ustave, po katerem lahko le zakon določi način pridobivanja in uživanja lastnine. Pritožnik opozarja, da sodišče pri razlagi posameznih zakonskih določb v praksi ne more biti popolnoma svobodno, saj bi v nasprotnem primeru kršilo 153. člen Ustave.

4.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče za obravnavo njegove ustavne pritožbe razpiše javno obravnavo.

B.

5.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Pritožnik očitke o kršitvah človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešila sodišča, utemeljuje s stališčem, da drugega odstavka 72. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, kot so ga razlagala sodišča v izpodbijanih odločbah. Ustavno sodišče se je z vprašanjem razlage drugega odstavka 72. člena ZDen že ukvarjalo. V odločbi št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000 in OdlUS VIII, 273) je sprejelo stališče, da pravna interpretacija te zakonske določbe privede do ugotovitve, da je določba podlaga za posebne "odškodninske" zahtevke od uveljavitev ZDen dalje. Povedalo je tudi, da je z metodami razlage, ki jih pozna pravna stroka, možno ugotoviti, da ima določba drugega odstavka 72. člena ZDen dvojni pomen: določba po eni strani izključuje zahtevke iz naslova podržavljenja pred uveljavitvijo Zakona, po drugi strani pa omogoča uveljavljanje navedenih posebnih zahtevkov. V tej odločbi se je Ustavno sodišče tudi strinjalo z razlago te določbe, kot se je uveljavila v sodni praksi.

7.Glede na povedano so očitki o samovoljnem ravnanju sodišč pri uporabi drugega odstavka 72. člena ZDen, ki jih pritožnik povezuje tudi s 87. in 153. členom Ustave, neutemeljeni. Očitka Vrhovnemu sodišču, da je bil postavljen v neenak položaj z drugimi subjekti v podobnih primerih, ni bilo mogoče preizkusiti, ker ne pove, za kakšne podobne primere naj bi šlo. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva, ki naj bi bila v tem, da naj iz sodnih odločb ne bi bilo razvidno, komu in koliko je dolžan. Pritožnik namreč tudi ta očitek pojasnjuje (zgolj) s svojo razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, ne pove pa v čem naj bi bil pri varovanju svojega položaja v postopku prikrajšan. Prav tako so neutemeljeni očitki, ki se nanašajo na obrazložitev Višjega in Vrhovnega sodišča. Iz obeh sodb izhaja, da sta sodišči pojasnili, zakaj gre pri tožbenem zahtevku, ki so ga tožniki utemeljevali z drugim odstavkom 72. člena ZDen, za zahtevek sui generis. Zato je očitek, da se sodišči nista opredelili do pritožbenih oziroma revizijskih navedb, neutemeljen.

8.Kolikor pritožnik kršitev pravice do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) povezuje z zatrjevano nepravilno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, je ta očitek neutemeljen iz razlogov, navedenih v 6. točki sklepa. Kršitve te pravice pa tudi ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na to, da ZSKZ med nameni, za katere Sklad lahko uporabi sredstva, s katerimi lahko razpolaga, ne določa tudi plačila takih nadomestil. Pri nadomestilu, ki ga mora plačati Sklad, gre namreč za obveznost, ki izhaja iz sodne odločbe. Ker so očitki o kršitvi navedene ustavne pravice očitno neutemeljeni, se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je pritožniku kot pravni osebi javnega prava sploh lahko kršena pravica iz 33. člena Ustave. Očitek o kršitvi 153. člena Ustave Ustavno sodišče ni preizkusilo, ker ta člen neposredno ne ureja nobene človekove pravice.

9.Pritožnik je predlagal razpis javne obravnave. Ustavno sodišče predlogu ni ugodilo, ker odločitev o nesprejemu ne temelji na okoliščinah, ki bi jih bilo treba ugotavljati na javni obravnavi.

10.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić