Jedro

Kar se tiče eksaktnosti podatkov o zmožnostih toženca, je sodišče razpolagalo le s podatki DURS, ki pa izkazujejo, da je znašala davčna osnova od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 2002, 0,00 SIT in da je toženec kot nosilec dejavnsti prikazal davčno izgubo. Gre za situacijo, ki je v slovenski sodni praksi pogosta, in ne izkazuje prave slike zmožnosti preživninskega zavezanca. Zato jo je potrebno presojati s potrebno mero kritičnosti in na zmožnost preživninskega zavezanca sklepati na podlagi drugih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici od

1.3.2004 dalje mesečno preživnino v višini 30.000,00 SIT, na roke matere in zakonite zastopnice mladoletne tožnice, in sicer do vsakega

20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka preživnine do plačila. V presežku, do (zneska 35.000,00 SIT), je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

50.153,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2004 dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem prisojene preživnine, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi med drugim navaja, da je prisojena preživnina bistveno previsoka in v nasprotju z dejanskimi potrebami štiriletnega otroka, pa tudi z dejanskimi zmožnostmi toženca. Navaja, da sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da se toženec preživninski obveznosti ne izmika. S svojo obrtno dejavnostjo si zagotavlja le minimalno socialno varnost zase in za svoje tri šolajoče sinove.

Glede na pomanjkanje izobrazbe in svojo starost druge možnosti zaposlitve praktično nima. Sodišče sploh ni upoštevalo, da je toženec vdovec in samohranilec treh sinov. Meni, da bi sodišče pri odločanju o preživnini moralo upoštevati enake kriterije toženčevih dohodkov in dohodkov njegove družine, kot so bili uporabljeni v postopku odločanja o štipendiji in otroškem dodatku za njegove sinove. Navaja še, da je sodišče pri odločanju o preživnini za mladoleteno tožnico uporabilo dvojna merila. Sodišče ni razpolagalo s podatki o toženčevih dohodkih. Povsem neustrezna je za oceno toženčevih dohodkov uporaba podatka o enotedenskem prometu na njegovem osebnem računu. Tega podatka namreč ni mogoče uporabiti in upoštevati kot povprečnega, tipičnega ali kako drugače, še manj pa je mogoče iz tega sklepati o toženčevih dohodkih in njegovi zmožnosti plačila preživnine za mladoletno tožnico. Nadalje toženec navaja, da je sodišče povsem nekritično sledilo navedbam zakonite zastopnice glede potreb mladoletne tožnice in te ocenilo v previsokem znesku, celo višjem, kot ga je sama zakonita zastopnica zatrjevala. Prav tako se računsko ne izide ocena sodišča, da znašajo potrebe mladoletne tožnice 70.000,00 SIT mesečno. Nekajurno varstvo tožnice, ki ga vrši materina prijateljica, pa ne more predstavljati višjega stroška, kot celomesečna oskrba tožnice v vrtcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je na podlagi izvedenih dokazov, izvedlo pa je vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki, ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava in odločitev v tej zadevi, hkrati pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki (27. poglavje Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) morata zaradi občutljivosti teh razmerij in varovanja koristi njihovih udeležencev, priti do večje veljave kot sicer načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Dolžnost sodišča je, da ukrene vse po uradni dolžnosti, da se čim bolj zavarujejo interesi in pravice otrok (1. odstavek 408. člena ZPP). Temu smotru je sledilo sodišče prve stopnje, ko je samo ugotavljalo potrebe mladoletne tožnice in jih ocenilo celo nekoliko višje, kot jih je ocenila sama zakonita zastopnica. V ugotovljene potrebe mladoletne tožnice v znesku 70.000,00 SIT (natančen seštevek ugotovljenih potreb znaša

69.933,00 SIT) ne gre dvomiti, saj gre za štiriletnega otroka, ki se ni še povsem poslovil od plenic, ki hodi v vrtec in je hkrati potreben še dodatnega varstva. Da je strošek tega enak stroškom varstva v vrtcu, ni nenavadno ob dejstvu subvencioniranega plačila oskrbe, glede na dohodkovni status staršev. V približno enakem znesku je toženec ocenil tudi potrebe svojih treh šolajočih sinov, ki pa svoje preživninske potrebe, po toženčevih navedbah v večjem delu krijejo z štipendijama (2 x 18.000,00 SIT), otroškim dodatkom v skupnem znesku 57.360,00 SIT in pokojnino po materi v znesku

71.800,00 SIT (skupaj torej mesečno 165.160,00 SIT).

Kar se tiče zmožnosti staršev je sodišče prve stopnje razpolagalo z eksaktnimi podatki le glede mesečnih dohodkov tožničine matere, pri kateri je tožnica v vzgoji in varstvu, in ki to breme v celoti nosi sama. Sodišče je ugotovilo, da njen neto mesečni dohodek 90.280,00 SIT. Kar se tiče eksaktnosti podatkov o zmožnostih toženca, je sodišče razpolagalo le s podatki DURS, ki pa izkazujejo, da je znašala davčna osnova od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 2002 0,00 SIT in da je toženec kot nosilec dejavnsti prikazal davčno izgubo. Gre za situacijo, ki je v slovenski sodni praksi pogosta, in ne izkazuje prave slike zmožnosti preživninskega zavezanca. Zato jo je potrebno presojati s potrebno mero kritičnosti in na zmožnost preživninskega zavezanca sklepati na podlagi drugih dejstev. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot eno od indiktornih dejstev, ki kažejo večje možnosti za preživljanje od zatrjevane, uporabilo izpisek prometa na toženčevem računu, ki izkazuje, da ga je bilo v enem tednu za 381.579,78 SIT. Ni pa sodišče prve stopnje le na podlagi te okoliščine sklepalo, da so zmožnosti pridobivanja dohodkov toženca vsaj takšne kot materine oziroma takšne, da bo odmerjeno preživnino zmogel, ne da bi s tem ogrozil svoje preživljanje in preživljanje oseb, za katere je dolžan skrbeti.

Upoštevalo je namreč tudi, da je toženec obrtnik, ki se ukvarja s sicer donosno gradbeno dejavnostjo. Dograjuje novo delavnico in ima zaposlene tri ljudi, kar kaže na to, da ustvarja določen promet in dohodek, gotovo ne le zato, da izpolnjuje obveznosti do delavcev.

Poleg tega ima kmetijsko posestvo, ki ga sicer ne obdeluje, nedvomno pa ni brez vrednosti in bi lahko z njim razpolagal, če bi bilo ogrožno njegovo in preživljanje njegovih otrok. Ima pa tudi obdelan vinograd z zidanico.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica prejme tudi otroški dodatek v znesku 13.190,00 SIT, je bilo treba med oba preživninska zavezanca porazdeliti preživninsko breme tožničinih potreb v znesku

56.745,00 SIT. Ker zakonita zastopnica, v celoti sama nosi breme vzgoje in varstva mladoletne tožnice, je porazdelitev preživninskega bremena, po katerem je toženec dolžan kriti preživninske potrebe tožnice v višini 30.000,00 SIT, v ravnovesju med zmožnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Glede na navedeno in po ugotoviti, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).