Jedro

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam organa, da je leta 2018, v času veljavnosti ZGO-1, izvedel poseg v obliki betonske plošče z lesenim tlakom in strešno konstrukcijo, krito s premičnim platnom, ki je v višjem delu pritrjena v fasado obstoječe stavbe, na nižjem delu pa podprta s štirimi kovinskimi stebri, ki so privijačeni v temeljno betonsko ploščo. Prav tako ne ugovarja ugotovljenim gabaritom, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, niti ugotovitvam, da je poseg funkcionalno povezan z osnovnim objektom, to je gostinskim lokalom, in sicer tako, da se uporablja kot gostinski vrt. Glede na navedene dejanske ugotovitve, se sodišče strinja z organom, da gre v obravnavanem primeru za objekt, kot je opredeljen v 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (kakor tudi 25. točki prvega odstavka 3. člena GZ), saj je, kot ugotavlja organ, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov ter z gradbenimi deli (betonsko ploščo) povezan s tlemi. Ker organ ugotavlja tudi, da tožnik soglasja za gradnjo v varovalnem pasu državne ceste ni pridobil, čemur tožnik prav tako ne oporeka, pa to glede na citirano določbo tretjega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pomeni, da se obravnavani objekt že iz tega razloga ne more šteti za enostaven objekt. Podlaga za ta ukrep je 2. točka prvega odstavka 92. člena GZ. Ker se prepoved nanaša na nedovoljeni objekt, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni lastnik zemljišča, na katerem je izveden obravnavani objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil ustavitev gradnje gostinskega vrta kot prizidka k obstoječi stavbi, zgrajenega iz lesenega tlaka na betonski plošči s streho enokapnico, krito s premičnim platnom, ki je v višjem delu pritrjena v fasado obstoječe stavbe, na nižjem delu pa podprta s štirimi kovinskimi stebri, ki so privijačeni v temeljno betonsko ploščo. Gostinski vrt je tlorisne dimenzije 4,96 m x 20 m ob objektu s prisekanim vogalom ob koncu objekta pod kotom 45º in dolžine v kapu nadstreška 14 m, skupne površine 85 m2, maksimalne višine 3,58 m, vse na zahodni strani stavbe št. 2272 na parc. št. 920/4 k. o. ... (1. točka izreka). Naložil ji je še odstranitev navedenega objekta do 1. 1. 2019 in vzpostavitev prejšnjega stanja (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), izrekel prepovedi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 93. člena Gradbena zakona (GZ; 4. točka izreka) ter odločil, da se objekt iz 1. točke izreka po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebno odločbo (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je objekt zgrajen v varovalnem pasu državne ceste, izven predpisane gradbene linije, na zahodni strani obstoječega gostinskega objekta, in da je prizidek konstrukcijsko in z namensko rabo povezan z osnovnim objektom. Organ ugotavlja, da je objekt zgrajen iz jekla in aluminija ter je povezan s tlemi tudi preko strešnih nosilcev; da ga glede na njegovo tlorisno površino 85 m2 ni mogoče premakniti brez škode za njegovo bistvo, saj bi se ob premiku brez dvoma deformiral; da je s tlemi povezan tudi z električno napeljavo; da je v prizidek kot gostinski vrt mogoče vstopiti kot v stavbo in se uporablja kot gostinski lokal ter da je terasa zgrajena iz betonske plošče kot temeljna plošča za nosilno jekleno-aluminijasto konstrukcijo prizidka, zaradi česar se talna betonska plošča ne more šteti za vzdrževalna dela „terase na zemljišču“. Glede na ugotovljeno sklene, da gre za gostinski vrt, ki glede na svojo površino po točki 2 Priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/13) spada med manj zahtevne objekte, za katere je pred gradnjo treba pridobiti gradbeno, pred uporabo pa uporabno dovoljenje. Na podlagi ugotovitve, da je objekt namenjen zadrževanju večjega števila ljudi, in presoje izjave izvajalca „tende“ meni, da se objekt za enostavnega ne šteje niti po določbah drugega ostavka 6. člena Uredbe/13. Poleg tega pa je pogoj za tovrstne objekte tudi, da so pridobljena vsa predpisana soglasja.

3. Ugotavlja, da se objekt za enostavnega ne šteje niti po določbah 4. točke prvega odstavka 3. člena GZ, niti po določbah Uredbe o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba/18). Ne gre namreč za objekt majhnih dimenzij, saj meri 85 m2 in se v njem zadržuje večje število ljudi. Objekta pa tudi ni mogoče šteti kot začasnega po določbi 42. točke prvega odstavka 3. člena GZ. Navaja, da tožnik tudi ni pridobil soglasij na podlagi 27. (izvajanje del v območju javne ceste), 5. (poseg v cestno telo obstoječe državne ceste, prestavitev) in 66. člena (gradnja v varovalnem pasu javne ceste) Zakona o cestah (ZCes-1). Pojasnjuje še podlago za izrečene ukrepe, rok, posledice nepravočasne izvršitve ukrepov, označitev s tablo, nesuspenzivnost pritožbe in o stroških postopka.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo in zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je pred objekt ..., stavba št. 2272 k. o. ..., parc. št. 920/4, januarja 2018 postavil montažni premični sistem za zaščito pred soncem – pergotendo, ne pa nadstreška oziroma prizidka k obstoječi stavbi, kot ta sistem napačno poimenujeta oba organa. Navajanje termina „objekt“ je neutemeljeno in napačno, enako pa zato velja tudi za razlogovanje o tem, kdaj je potrebno gradbeno dovoljenje. Trdi, da gre za prefabrikat, inšpektorici očita, da je presegla svoja pooblastila, ko je presojala tehnične specifikacije in certificirano stanje objekta, kakor tudi ko je presojala postopek izdaje uporabnega dovoljenja.

6. Meni, da je treba v tem primeru uporabiti drugi odstavek 6. člena Uredbe/13 v zvezi z 11. členom Uredbe/2018. Trdi, da je njegov izpolnitveni pomočnik v celoti montiral sistem za zaščito pred soncem po tehničnih risbah in navodilih, spremljajo pa jo tudi vsi certifikati ter dokazila o skladnosti in zanesljivosti, kar predpostavlja, da gre za preverjene in certificirane proizvode, za katere država ne sme predpisovati ponovnih preverjanj, saj so bili vsi elementi predzidani in kot celota preverjeni že v procesu izdelave v tovarni. Trdi, da je ravnanje organa, ki je navedeno dokumentacijo pridobil od tretje osebe, njegovega izpolnitvenega pomočnika, ne pa od njega, nezakonito. Če je organ štel, da je izjava izpolnitvenega pomočnika nezadostna, bi moral k predložitvi potrebne izjave pozvati tožnika, ne pa zaključiti, da gre za nadstrešek. Organu očita, da ne pojasni, katera predložena izjava nima vseh potrebnih sestavin, zato izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa organ tudi ni upošteval pravila o uporabi slovenskega jezika v postopku.

7. Nezakonita naj bi bila tudi odločitev o ustavitvi gradnje in odstranitvi lesenega tlaka in betonske plošče, saj so po obeh uredbah dela v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta vzdrževanje objekta. S temi deli se namreč objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegovo uporabo. Ta dela ne posegajo v konstrukcijo objekta in niso samostojen objekt, zanje pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebno. Zanika, da naj bi bila terasa zgrajena „za nosilno jekleno-aluminijasto konstrukcijo prizidka“, in trdi, da organ za to nima nobenih dokazil. 8. Nezakonita naj bi bila tudi odločitev o odreditvi posebnih prepovedi. Organ bi moral upoštevati namen in naravo posameznega objekta, zato v tej zadevi ne bi smel izreči prepovedi vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, saj tožnik ni lastnik zemljišča, na katerem stoji enostavni objekt. 9. Uveljavlja še, da ga organ pred izdajo odločbe ni seznanil z dejstvi in ugotovitvami postopka. Trdi, da ne ve, katero dokumentacijo je organ proučeval, da je posledično lahko sprejel izpodbijano odločitev. Tako ravnanje pomeni kršitev načela zaslišanja stranke. Meni, da v GZ ni posebne podlage za vodenje skrajšanega postopka, zato bi organ tak postopek lahko vodil le ob izpolnjenih pogojih iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V tem primeru je organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, očitno ugotavljal z izvajanjem dokazov, s tem pa je začel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem pa je dolžan strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kršitev te dolžnosti pa pomeni kršitev absolutne narave. Iz tega naj bi izhajalo, da je organ izrazito nepopolno in arbitrarno ugotovil dejansko stanje. Bistvena kršitev postopka naj bi bila podana tudi, ker izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve izhaja zgolj golo besedilo posameznih določb ZGO-1 ter navedba inšpekcijskega zavezanca, ne pa tudi pravno pomembna dejstva, ki so organ vodila k izdaji izpodbijane odločbe.

10. Sodišču predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi meritorno odloči oziroma podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pri čemer naj odredi, da postopek vodi druga uradna oseba, saj uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji podala zmotna pravna stališča, ki kažejo na to, da je trdno zavzela stališča, to pa utegne ogroziti učinkovitost odločanja. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vsa pravno odločilna dejstva, ki, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, omogočajo njen preizkus, odločitev pa je pravilna in zakonita.

13. Predmet izpodbijane odločbe je inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, izrečen na podlagi 82. člena GZ.

14. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam organa, da je leta 2018, v času veljavnosti ZGO-1, izvedel poseg v obliki betonske plošče z lesenim tlakom in strešno konstrukcijo, krito s premičnim platnom, ki je v višjem delu pritrjena v fasado obstoječe stavbe, na nižjem delu pa podprta s štirimi kovinskimi stebri, ki so privijačeni v temeljno betonsko ploščo. Prav tako ne ugovarja ugotovljenim gabaritom, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, niti ugotovitvam, da je poseg funkcionalno povezan z osnovnim objektom, to je gostinskim lokalom, in sicer tako, da se uporablja kot gostinski vrt. Uveljavlja pa, da opisani poseg ni objekt in da zanj ne potrebuje gradbenega dovoljenja, temveč trdi, da je postavil teraso in montažni premični sistem za zaščito pred soncem – „pergotendo“. Sklicuje na določbe Uredbe /13, ki se nanašajo na vzdrževalna dela, in na določbo drugega odstavka 6. člena Uredbe/13. 15. Glede na navedene dejanske ugotovitve, se sodišče strinja z organom, da gre v obravnavanem primeru za objekt, kot je opredeljen v 1. prvega odstavka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (kakor tudi 25. točki prvega odstavka 3. člena GZ), saj je, kot ugotavlja organ, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov ter z gradbenimi deli (betonsko ploščo) povezan s tlemi. Glede na ugotovljeno funkcijo objekta oziroma njegovo namembnost ter povezanost z obstoječim gostinskim lokalom pa se sodišče strinja tudi s presojo, da gre za gostinski vrt, ki se glede na njegovo tlorisno površino po določbi 3. točke Priloge 2 Uredbe/13 (oziroma 3. in 8. člena Uredbe/18) ne šteje za enostaven objekt. Ker gre torej za enoten objekt, sodišče ni presojalo, ali bi bilo mogoče gradnjo terase v obliki talne betonske plošče z lesenim tlakom šteti za vzdrževalna dela v smislu 10. in 10.1. točke prvega ostavka 2. člena ZGO-1. 16. Tožnik pa ne more uspeti niti s trditvijo, da je treba navedeni objekt šteti za enostaven objekt po določbi drugega odstavka 6. člena Uredbe/13 kot proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe/13 namreč tudi za objekte iz drugega odstavka istega člena velja, da se, če je zanje predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

17. V obravnavani zadevi ni sporno, da je gradnja izvedena v varovalnem pasu državne ceste, saj tej ugotovitvi organa v izpodbijani odločbi tožnik ne nasprotuje. Za gradbene posege v varovalnem pasu državne ceste pa ZCes-1 v drugem odstavku 66. člena določa, da so dovoljeni le s soglasjem Direkcije za infrastrukturo. Ker organ ugotavlja tudi, da tožnik soglasja za gradnjo v varovalnem pasu državne ceste ni pridobil, čemur tožnik prav tako ne oporeka, pa to glede na citirano določbo tretjega odstavka 6. člena Uredbe/13 pomeni, da se obravnavani objekt že iz tega razloga ne more šteti za enostaven objekt. 18. Ker po povedanem za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno, ali so sicer izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 6. člena Uredbe za to, da se tožnikov objekt šteje za proizvod, dan na trg v skladu s tehničnimi predpisi („prefabrikat“), sodišče s tem povezanih tožbenih očitkov ni presojalo.

19. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi jo prvostopenjski organ storil, ker tožnika po njegovih trditvah pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z dejstvi in ugotovitvami postopka. Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi nedvomno vodil ugotovitveni postopek na podlagi 145. in 146. člena ZUP, saj je izvajal dokaze z ogledom na kraju samem in pridobivanjem dokumentacije. Predvsem pa je prvostopenjski organ tožnika, kot ugotavlja tudi drugostopenjski organ, z dopisom z dne 2. 7. 2018, v katerem ga je pozval k predložitvi ustreznih soglasij in h kateremu je priložil zapisnika z dne 22. 6. 2018 in 2. 7. 2018, seznanil s pravno odločilnimi dejstvi, to je z ugotovitvami o tem, kakšen poseg je bil izveden, kakšni so njegovi gabariti in da je izveden v varovalnem pasu državne ceste.

20. Tožnik ne more uspeti niti v delu, v katerem izpodbija v 4. točki izreka izpodbijane odločbe izrečen ukrep prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi za nedovoljeni objekt iz 1. točke izreka. Podlaga za ta ukrep je 2. točka prvega odstavka 92. člena GZ. Ker se prepoved nanaša na nedovoljeni objekt, ne pa na imetnika pravic na nepremičnini, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni lastnik zemljišča, na katerem je izveden obravnavani objekt. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa zemljiškoknjižnih sodišč (prim. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 245/2013 in Višjega sodišča v Kopru CDn 145/2019).

21. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik v tožbi ne navaja dejstev in predlaga dokazov, ki bi se nanašali na dejstva, ki so po povedanem pravno pomembna za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.