Jedro

Glede kompleksnosti in vrste zadeve, ki je bila v obravnavani zadevi predmet cenitve, se je sodni cenilec v pritožbi skliceval predvsem na dejstvo, da je moral oceniti dve nepremičnini - parceli, od katerih je ena mešane namenske rabe - stavbno in kmetijsko zemljišče, na drugi parceli pa so štirje objekti, ki so vsi različne oblike, finalizacije in različni po namembnosti. Te navedbe držijo in sodišče druge stopnje se strinja s cenilcem, da ne gre za najbolj preprost primer cenitve, kot npr. cenitev enakih praznih parcel. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je cenilcu odmerilo osnovno nagrado za izdelavo cenitve v višini 350,00 EUR, saj opravljena cenitev tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja zelo zahtevne cenitve, za katero Pravilnik predpisuje nagrado v višini 525,00 EUR, ampak zahtevno cenitev, za katero pa cenilcu pripada plačilo v višini 350,00 EUR.

Podatka o inflaciji v preteklem letu na podlagi določbe 51. člena Pravilnika ni mogoče uporabiti tako, da bi se celotna nagrada sodnemu cenilcu enostavno povišala. Iz besedila citirane določbe namreč ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču. V zadnjem stavku citirane določbe uporabljena besedna zveza "uveljavitev zadnjega zvišanja" po stališču pritožbenega sodišča pomeni le, da 51. člen Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) "uveljavi zvišanje" s spremembo Pravilnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. in III. točki izreka znesek 496,48 EUR nadomesti z zneskom 518,78 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Sodni cenilec sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sodnemu cenilcu A. A. odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške opravljene cenitve v skupnem znesku 496,48 EUR. V točki II izreka je ugotovilo, da sodni cenilec ni zavezanec za DDV. V točki III izreka je odločilo, da plačilo skupnega zneska izvrši finančno računovodska služba iz založenega predujma upnika, pri čemer se izvedenina po priloženem računu v znesku 496,48 EUR nakaže na račun B. B., odprt pri Delavski hranilnici d.d, v točki IV izreka pa, da se plačilo izvede najkasneje v roku 45 dni od izdaje tega sklepa.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je sodni cenilec vložil pravočasno pritožbo, s katero se je zavzemal, da se mu priznajo celotna priglašena nagrada in stroški. V zvezi s priznanimi 350,00 EUR za opravljeno cenitev namesto priglašenih 525,00 EUR je navedel, da je ocenil dve nepremičnini – parceli, od katerih je ena mešane namenske rabe – stavbno in kmetijsko zemljišče. Na drugi parceli so štirje objekti, ki so vsi različne oblike, finalizacije in različni po namembnosti. Mnenje sodišča prve stopnje, da je parcela štirioglate oblike in na njej stoji hiša, nima nobene povezave s strokovno podajo cenilnega poročila. Stališče sodišča prve stopnje v tretjem odstavku obrazložitve, da gre za zahtevno mnenje, ki ga novi Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik) določa kot osnovo za plačilo, ni pravilno, saj ne gre za enostavno cenitev nepremičnin, kot so enake prazne parcele ali stanovanja. Za vse ostale primere, ki jih sodišče prve stopnje našteva v obrazložitvi, ima Pravilnik druge člene, ki določajo, kako se ti posebni primeri dodatno obračunavajo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zadnjem stavku tretjega odstavka obrazložitve, da v Pravilniku ni podlage za uskladitev plačila z inflacijo, saj to vprašanje ureja 51. člen Pravilnika. Odločitev sodišča prve stopnje v četrtem odstavku obrazložitve, kjer izvedencu ni priznalo priglašenih materialnih stroškov, je v nasprotju s tretjim odstavkom 49. člena Pravilnika, saj je za nastale stroške priložil ustrezna dokazila. V pavšalnem znesku 2% (ki v obravnavani zadevi ne pokrije niti stroškov poštnine) se v skladu s petim odstavkom 49. člena Pravilnika ovrednotijo vsi ostali stroški, ki niso posebej dokumentirani. Sodni cenilec je v pritožbi izpodbijal tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki IV izreka izpodbijanega sklepa, saj Pravilnik v 50. členu določa, da se plačilo opravi najpozneje v 45 dneh od izdaje sklepa o odmeri plačila za opravljeno delo in ne 45 dni po izdaji sklepa. To še posebej velja, ker bi se moral rok za izplačilo iz založenih sredstev skrajšati na minimum, v kolikor bi sodišče upoštevalo rok izplačila v skladu z dopisom Vrhovnega sodišča RS Su 315/2020 z dne 31. 3. 2020. Sodišču druge stopnje je predlagal popravo oziroma spremembo izpodbijanega sklepa in priglasil pritožbene stroške.

3. Upnik in dolžnik nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pri tem je glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe štelo, da cenilec sklep izpodbija le v delu, v katerem s svojim stroškovnim zahtevkom ni uspel (tj. v točkah I in III izreka glede nepriznanja nagrade in stroškov v skupni višini 379,25 EUR (priglašena nagrada in stroški 875,73 EUR – priznana nagrada in stroški 496,48 EUR)) in v točki IV izreka, ter pritožbeni preizkus opravilo le v tem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

**Glede odločitve o nagradi za opravljeno cenitev:**

6. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da cenilcu ni priznalo priglašenih 525,00 EUR nagrade za izdelavo zelo zahtevne cenitve, pač pa 350,00 EUR nagrade za izdelavo zahtevne cenitve, ki jo Pravilnik določa kot osnovo za plačilo. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je cenilec vrednost nepremičnin ocenil zgolj z zunanjim ogledom in lastnimi meritvami, pri čemer je ocenjena parcela – zemljišče pravokotne oblike, opremljena z elektriko in vodovodom, na kateri stoji nedokončana stanovanjska stavba (enodružinska hiša) in nedokončana gospodarska poslopja. Zavrnilo je navedbo cenilca v stroškovniku, kjer je cenitev opredelil kot zelo zahtevno zaradi obsega obravnave, nato pa primeroma navedlo še nekatere kriterije, ki bi cenitev opredeljevali kot zelo zahtevno.

7. Prvi odstavek 42. člena Pravilnika določa, da sodišče zahtevnost izdelave cenitve ugotavlja zlasti glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo cenitve, čas, ki ga ima sodni cenilec na voljo, da cenitev pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet cenitve ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega cenilca.

8. Sodišče druge stopnje glede na navedene kriterije ugotavlja, da je cenilec pridobil do 100 strani dodatne dokumentacije, med katero je na strani 5 cenitve naštel ZK izpisek, pridobljene podatke o vlaganjih v nepremičnino, podatke GURS, PISO, GERK-a in UE, podatke o pravnih poslih iz uradne evidence trga nepremičnin in podatke nepremičninske agencije o ponudbi podobnih nepremičnin v neposredni bližini. Gre za dokumentacijo, ki po obsežnosti ne odstopa od običajnih cenitev nepremičnin, treba jo je pridobiti za izdelavo vsake cenitve in na večjo zahtevnost cenitve po presoji sodišča druge stopnje ne vpliva.

9. Cenilcu je bil za izdelavo cenitve v sklepu z dne 9. 11. 2022, s katerim je bil postavljen in ki mu je bil vročen 8. 12. 2022, določen običajen rok 30 dni, tako da cenitve ni bil dolžan izdelati v zelo kratkem času, kar bi lahko vplivalo na zahtevnost njegovega dela. Cenilec v postopku tudi ni navedel, in sicer niti v spremnem dopisu k cenitvi niti v pritožbi, da bi povečana zahtevnost cenitve zahtevala več časa, kot je to običajno. Cenilec je cenitveno poročilo sodišču poslal v danem roku, 7. 1. 2023, pri tem pa iz podatkov spisa izhaja, da je stranke na ogled povabil z dopisom z dne 9. 12. 2022, ogled opravil 22. 12. 2022, cenitev pa izdelal 5. 1. 2023. 10. Glede kompleksnosti in vrste zadeve, ki je bila v obravnavani zadevi predmet cenitve, se je sodni cenilec v pritožbi skliceval predvsem na dejstvo, da je moral oceniti dve nepremičnini – parceli, od katerih je ena mešane namenske rabe – stavbno in kmetijsko zemljišče, na drugi parceli pa so štirje objekti, ki so vsi različne oblike, finalizacije in različni po namembnosti.1 Te navedbe držijo in sodišče druge stopnje se strinja s cenilcem, da ne gre za najbolj preprost primer cenitve, kot npr. cenitev enakih praznih parcel. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je cenilcu odmerilo osnovno nagrado za izdelavo cenitve v višini 350,00 EUR, saj opravljena cenitev tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja zelo zahtevne cenitve, za katero Pravilnik predpisuje nagrado v višini 525,00 EUR, ampak zahtevno cenitev, za katero pa cenilcu pripada plačilo v višini 350,00 EUR. Na zahtevnost opravljene cenitve ne more vplivati dejstvo, da je ena od ocenjenih parcel mešane stavbno – kmetijske rabe, saj je del, ki je kmetijsko zemljišče, posebej ocenila sodna cenilka kmetijske stroke, v obravnavani cenitvi pa je cenilec ocenil le del tega zemljišča v velikosti 345 m2, ki predstavlja stavbno zemljišče. Glede na to, da je na strani 8 cenitve za obe skupaj ležeči parceli po primerjavi realiziranih prodaj stavbnih zemljišč cenilec podal isto vrednost za kvadratni meter (5 EUR/m2), očitno tudi ni šlo za dve tako različni parceli, da bi se to dejstvo odražalo v večji zahtevnosti cenitve, tudi sicer pa je cenilec tržno vrednost ugotovil za obe zemljišči (tj. za parcelo *264/0 v celoti in za del (8%) parcele 504/1) skupaj. Tudi dejstvo, da na zemljiščih poleg enodružinske stanovanjske hiše stojijo trije zapuščeni in nevzdrževani gospodarski objekti, in da je cenilec v okviru nabavnovrednostnega načina ocenil vrednost vseh štirih objektov, po oceni sodišča ne pomeni, da gre za cenitev, ki bi po zahtevnosti odstopala od cenitev nepremičnin, ki se sicer običajno ovrednotijo kot zahtevne, in bi jo zato bilo mogoče ovrednotiti kot zelo zahtevno. Nenazadnje pa je cenilec pri oceni nepremičnin po načinu primerljivih prodaj kot upoštevne primerljive prodaje upošteval prodaje finaliziranih enodružinskih hiš z zemljišči, prilagoditve glede ocenjevane nepremičnine pa izvedel upoštevaje zgolj stanovanjski objekt v izmeri 212 m2 in stavbno zemljišče obeh parcel v skupni izmeri 1437 m2 (navedba cenilca na str. 12 cenitve).

11. Glede na vse obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevnosti izdelane cenitve ravnalo v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 42. člena Pravilnika. Sodni cenilec s pritožbenimi navedbami in navedbami, ki jih je v zvezi z zahtevnostjo cenitve podal ob priglasitvi stroškov, ni uspel prepričati sodišča, da cenitev stanovanjske hiše z gospodarskimi poslopji in pripadajočim zemljiščem po zahtevnosti toliko odstopa od cenitev, ki se običajno vrednotijo kot zahtevne, da bi opravičevala 50% povišanje in s tem odmero nagrade za zelo zahtevno cenitev v višini 525,00 EUR.

**Glede odločitve o povišanju nagrade (uskladitvi plačila) po 51. členu Pravilnika:**

12. Sodni cenilec je v stroškovniku priglasil dodatnih 77,88 EUR povišanja nagrade zaradi upoštevanja 12% inflacije, pri čemer je kot pravno podlago navedel 51. člen Pravilnika. Ta določa, da se višina plačila za opravljeno delo sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev spreminja glede na rast cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ki jo ugotavlja Statistični urad RS. Sprememba višine plačila je možna v primeru, ko rast cen življenjskih potrebščin v času od uveljavitve zadnjega zvišanja preseže 10 odstotkov.

13. Iz javno objavljenih podatkov na spletni strani Statističnega urada RS izhaja, da je letna stopnja rasti cen v letu 2022 znašala 10,3%, cenilec pa ni pojasnil, zakaj bi moralo sodišče upoštevati 12% inflacijo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da za priznanje inflacije nima podlage v Pravilniku, ki bi določal, da je inflacijo pri odmeri nagrade potrebno upoštevati, ni pa se opredelilo do določbe 51. člena Pravilnika. Sodišče druge stopnje kljub temu ugotavlja, da je tako stališče pravilno, saj podatka o inflaciji v preteklem letu na podlagi določbe 51. člena Pravilnika ni mogoče uporabiti tako, da bi se celotna nagrada sodnemu cenilcu enostavno povišala. Iz besedila citirane določbe namreč ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču. V zadnjem stavku citirane določbe uporabljena besedna zveza „uveljavitev zadnjega zvišanja“ po stališču pritožbenega sodišča pomeni le, da 51. člen Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT)2 „uveljavi zvišanje“ s spremembo Pravilnika.3 **Glede odločitve o materialnih stroških:**

14. Cenilec je v pritožbi utemeljeno opozoril, da mu sodišče prve stopnje v nasprotju z 49. členom Pravilnika ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v dejanski višini, ampak namesto tega materialne stroške v višini 2% od zneska priznane nagrade. Drugi odstavek 49. člena Pravilnika določa, da se materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Na način iz prejšnjega odstavka se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov, mnenj, cenitev in prevodov. Tretji odstavek 49. člena Pravilnika določa, da mora sodni izvedenec oziroma sodni cenilec za obračun storitev iz prejšnjega odstavka predložiti račun za opravljene storitve. Če je sodni izvedenec oziroma sodni cenilec storitev iz prejšnjega odstavka opravil z lastnimi sredstvi, mora predložiti vsaj eno ponudbo poslovnega subjekta, ki te storitve opravlja in ni povezan s sodnim izvedencem oziroma sodnim cenilcem, oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev. Peti odstavek 49. člena Pravilnika pa določa, da se ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, preostali materialni stroški ovrednotijo v višini dveh odstotkov od višine odmerjenega plačila za delo.

15. Na podlagi citiranih določb in stroškovnika s prilogami sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bilo cenilcu namesto materialnih stroškov v znesku 9,48 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 49. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku v višini 2% od priznane nagrade, treba priznati 31,78 EUR stroškov, priglašenih v dejanski višini, skupno torej za 22,30 EUR stroškov več, in sicer: 9,58 EUR za stroške poštnine za pošiljanje vabil na ogled in cenitvenega poročila, za kar je cenilec predložil fotokopije potrdil o oddaji pošiljke in cenik Pošte Slovenije; 0,60 EUR (4 x 0,15 EUR) za štiri kuverte, kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja običajen strošek kuverte; in 21,60 EUR stroškov papirja in tiskanja (od priglašenih 62,70 EUR). Cenilec je v dokaz višine stroškov papirja in tiskanja v znesku 0,55 EUR na stran v skladu s tretjim odstavkom 49. člena Pravilnika predložil cenik zunanjega izvajalca (Kopibiro), v zvezi s katerim pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v znesku 0,55 EUR vključen tudi DDV. Ker je cenilec storitev tiskanja opravil z lastnimi sredstvi in ker ni zavezanec za DDV, pri višini stroškov tiskanja ni upravičen obračunati tudi zneska v višini DDV. Glede na izkazano višino cene tiskanja je zato upravičen do povrnitve 0,45 EUR na stran (0,55 EUR znižano za 22% DDV). Cenilec tudi ni upravičen do povrnitve stroškov za tiskanje priglašenih 114 strani. Cenitev je namreč moral sodišču predložiti le v enem izvodu, zaradi česar ni upravičen do povrnitve zahtevanih stroškov še za kopijo cenitve s prilogami. Prav tako cenitev s prilogami ne obsega skupaj 50 natisnjenih strani, kot je priglasil cenilec (18 + 32), ampak 37 natisnjenih strani (15 strani cenitve + 22 strani prilog). Cenilec tudi ni pojasnil, to pa tudi iz spisa ni razvidno, na kaj se nanašajo stroški papirja oz. tiskanja treh strani v zvezi z ogledom. Utemeljeno pa je priglasil stroške papirja in tiskanja obvestil v zvezi z razpisom ogleda, ki jih je poslal strankam in sodišču (6 strani), prav tako pa tudi v zvezi s spremnim dopisom k cenitvi, stroškovnikom in računom (5 strani). Cenilec je tako upravičen do povrnitve stroškov papirja in tiskanja za skupno 48 strani v višini 21,60 EUR.

16. Sodišče prve stopnje cenilcu utemeljeno ni priznalo stroškov za uporabo aplikacije Arvio AMAS, v zvezi s čimer je obrazložilo, da je bila nagrada za dodatno dokumentacijo cenilcu priznana posebej, stroška aplikacije oziroma orodja, ki cenilcu omogoča, da do te dokumentacije hitreje pride, pa v okviru pravil o povrnitvi materialnih stroškov ni mogoče priznati. Sodišče druge stopnje k temu dodaja, da gre za orodje oziroma opravilo, ki samo po sebi ni potrebno, da cenilec delo lahko opravi, kot določa drugi odstavek 49. člena Pravilnika, saj slednji ne predpisuje, na kakšen način cenilec zbere podatke, ki jih potrebuje za cenitev. Cenilec se v pritožbi tudi neupravičeno zavzema, da se mu poleg navedenih dejansko nastalih materialnih stroškov priznajo tudi preostali materialni stroški v pavšalni višini 2% od odmerjene nagrade po petem odstavku 49. člena Pravilnika, saj teh stroškov v stroškovniku ni priglasil, zaradi česar za njihovo dodatno priznanje ni podlage.

17. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kilometrine cenilcu priznalo potne stroške za pot na razdalji skupno 29,4 km (v znesku 13,00 EUR), ne pa na priglašeni razdalji 33,4 km (v znesku 14,77 EUR), vendar pa cenilec ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z opravljeno potjo v pritožbi ni konkretizirano grajal, tudi uradni pritožbeni preizkus sprejete odločitve glede priznanja potnih stroškov pa kršitev ni pokazal. **Glede roka za plačilo:**

18. Odločitev sodišča prve stopnje, da se plačilo izveden najkasneje v roku 45 dni od izdaje sklepa (in ne 45 dni od izdaje sklepa, kot navaja pritožba), je skladna s 1. točko tretjega odstavka 51. člena Pravilnika, zaradi česar pritožba cenilca zoper točko IV izreka ni utemeljena.

19. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi cenilca delno ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka spremenilo tako, da je cenilcu priznani znesek odmerjene nagrade in stroškov iz 496,48 EUR zvišalo na 518,78 EUR. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede stroškov pritožbenega postopka:**

20. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Cenilec, ki je s pritožbo izpodbijal zavrnitev stroškov v višini 379,25 EUR, je uspel le v sorazmerno majhnem delu, tj. glede zneska 22,30 EUR, v zvezi s katerim posebni stroški niso nastali. Sodišče druge stopnje je zato ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da mora svoje pritožbene stroške kriti sam.

1 Kot izhaja iz opisa nepremičnin na strani 9 cenitve, gre za nedokončano enodružinsko stanovanjsko hišo K+P+1N tlorisne velikosti 9m x 9m (NTP 212 m2), gospodarsko poslopje – hlev za vzrejo piščancev, P+M, tlorisne velikosti 13m x 7m, delno porušen pritličen gospodarski objekt tlorisne velikosti 14 m x 6m in z njim povezan pritličen objekt – skladišče embalaže tlorisne velikosti 15,4 m x 9,5m. 2 Ta določa, da minister predpiše višino plačila za opravljeno delo ter povrnitev stroškov iz prvega odstavka tega člena. 3 Tako o istem vprašanju tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 244/2023 z dne 20. 6. 2023, v katerem je sodišče tako stališče zavzelo s pomočjo sistemske razlage primerljivih določb Odvetniške tarife (OT), Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik o tarifi) ter Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen.