Jedro

Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati in to konkretno tožencu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi imel toženec kaj več kot le izkušnje z delom operaterja manipulanta pri špediciji. S temi znanji (vključno tistimi, ki jih je pridobil na Cargo tečaju, plačanem s strani tožeče stranke) in delovnimi izkušnjami pa z zaposlitvijo pri konkurenčni družbi, dogovorjene konkurenčne klavzule ni kršil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 1,255.000,00 SIT, zaradi prekršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožencu delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, kar je ena od predpostavk za uporabo pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule. Toženec se je zaposlil pri družbi, ki je konkurirala tožeči stranki, vendar tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec pri svojem delu pri njej pridobil specifična znanja in poslovne zveze, ki bi mu omogočale tak vpliv na poslovne partnerje tožeče stranke, da bi imel možnost preusmerjati njihove poslovne odločitve o izbiri špediterja. Toženec je delal kot operater manipulant, opravka s strankami ni imel, delal pa je le s pošiljkami T.-ja, ki je še vedno poslovni partner tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pri novem delodajalcu izrabljal tehnično-tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri njej. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati celo v primeru, ko se delavec zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Tožeča stranka toženčevo odgovornost za kršitev konkurenčne klavzule neutemeljeno opira predvsem na dejstvo, da sta hkrati z njim tudi sodelavca odšla k isti konkurenčni družbi, ki je s tem pridobila uigran "team", ki so ga stranke poznale in mu sledile k novemu delodajalcu.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga "po 1. in 3. točki 370. člena ZPP". Ponavlja dejanske okoliščine odhoda skupine delavcev in njihovo kolektivno ravnanje, ko so prešli h konkurenci. Delavci so obvladali način in posebnosti učinkovitega in zadovoljujočega dela v špediciji, kar vse so pridobili pri tožeči stranki. Obvladali so posebne postopke in način dela, ki ustreza strankam, ki so odšle z njimi k novemu delodajalcu in ki prej ni nudil tovrstnih storitev. Vse to pomeni, da je delavec izkoriščal pridobljena znanja, specifičnosti dela, poznanstva in izkušnje, kar si je toženec zanesljivo pridobil tekom dela pri tožeči stranki. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali je bila kršena konkurenčna klavzula. Toženec je zavestno kršil svoje obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, uporaba konkurenčne klavzule je bila zaradi močne konkurence nujna tudi za delovno mesto, ki ga je zasedal toženec. Glede na definicijo nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence zadošča že možnost nastanka škode, zato ni relevantno, kolikšno škodo je tožeči stranki povzročil ravno toženec oziroma koliko je soprispeval k škodi, nastali zaradi ravnanja skupine delavcev.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revident je sicer uveljavljal tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne izrecno ne smiselno ne navaja za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni ne smelo ne moglo preizkusiti.

Del tožbenega zahtevka (v višini 55.000,00 SIT) se je nanašal na povrnitev stroškov izobraževanja. V tem delu gre za zahtevek, ki ima samostojno dejansko in pravno podlago. Glede na vrednost spora v tem delu, bi bila revizija nedovoljena. Vendar tožeča stranka v reviziji tega dela izpodbijane sodbe ne izrecno ne smiselno ne izpodbija. Zato je revizijsko sodišče štelo, da je revizija omejena le na tisti del odločitve, ki se nanaša na zahtevek iz naslova konkurenčne klavzule.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Revizija pa uveljavlja predvsem ta nedovoljen revizijski razlog.

Po določbi prvega odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto operater manipulant), toženec ni smel še 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izrabljal tehnično-tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri presoji upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da toženec konkurenčne klavzule ni prekršil. Pri tožeči stranki opravka s strankami ni imel, delal pa je le s pošiljkami T.-ja, ki je še vedno poslovni partner tožeče stranke. Torej svojih znanj, izkušenj in poslovnih zvez, pridobljenih z delom pri tožeči stranki, pri novem delodajalcu ni mogel neposredno uporabiti. Tožeča stranka kaj takega niti ni poskušala dokazovati, razen smiselno s splošnim zatrjevanjem, da to pomeni že zgolj zaposlitev v drugi (na trgu konkurenčni) špediterski družbi, skupaj še z drugimi delavci tožeče stranke. Vendar je tako zatrjevanje neutemeljeno že glede na to, kako je bila konkurenčna klavzula v pogodbi o zaposlitvi opredeljena: delavcu ne prepoveduje zaposlitve pri drugem - čeprav konkurenčnem - delodajalcu. Prepoveduje mu le izrabljanja tehnično-tehnološkega in poslovnega znanja ter poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri tožeči stranki.

Izpodbijana sodba ima prav, da odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati in to konkretno tožencu. Kot kršitve konkurenčne klavzule tudi ni mogoče šteti tistih znanj in izkušenj, ki si jih delavec pridobi z rednim opravljanjem dela na določenem delu pri kateremkoli delodajalcu. Da bi tožnik pridobil kakšna posebna poslovna znanja in zveze pri svojem delu, tožeča stranka ni dokazala, s tem pa tudi ne, da bi jih (lahko) izrabljal pri novem delodajalcu. Ne more pa biti toženec odgovoren, če so kaj takega izrabljali drugi delavci tožeče stranke, ki so se prav tako zaposlili pri istem delodajalcu. Tudi morebitno soodgovornost bi morala tožeča stranka dokazati tožencu in je ni mogoče zgolj predvidevati.

Tožeča stranka ni dokazala, da bi imel toženec kaj več kot le izkušnje z delom operaterja manipulanta pri špediciji. S temi znanji (vključno tistimi, ki jih je pridobil na Cargo tečaju, plačanem s strani tožeče stranke) in delovnimi izkušnjami pa z zaposlitvijo pri konkurenčni družbi, dogovorjene konkurenčne klavzule ni kršil. Svobodna izbira zaposlitve je ustavna pravica delavca (49. člen Ustave), ki je lahko omejena (15. člen Ustave) samo z (ustavnimi) pravicami delodajalca, predvsem pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude, ki vključuje tudi prepoved dejanj, ki omejujejo konkurenco (74. člen Ustave). Znanje in izkušnje, ki si jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, niso "last" delodajalca, temveč delavca. Zato uporaba teh znanj in izkušenj pri drugem delodajalcu ni kršitev konkurenčne klavzule. Kot tako je mogoče šteti le izrabljanje tistih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca (na primer industrijska lastnina) ali vezana izključno nanj (na primer poslovne skrivnosti).

Tožencu se očita kršitev konkurenčne klavzule po delovno pravnih predpisih in ne ravnanje nelojalne konkurence, zato je sklicevanje na Zakon o varstvu konkurence neutemeljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).