Jedro

Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.

Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna prvemu, drugemu, tretjemu in četrtemu stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati stroške postopka v znesku 2.285,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II.Pravdni stranki in stranski intervenienti sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških pravdnega postopka:

I.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati stroške postopka v znesku 2.114,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II.Tožeča stranka je dolžna prvemu, drugemu, tretjemu in četrtemu stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati stroške postopka v znesku 2.325,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

IIITožeča stranka je dolžna petemu stranskemu intervenientu na strani tožene stranke v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati stroške postopka v znesku 2.077,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2.Zoper sklep sta se pritožila tožnica in stranski intervenient na njeni strani ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Na pritožbo so odgovorili tako toženka kot vsi stranski intervenienti na strani toženke ter prav tako priglasili stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče je prve stopnje je izdalo sklep o ustavitvi postopka, ker je tožnica v soglasju s toženko umaknila tožbo, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o stroških pravdnega postopka. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da izjema iz prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni podana, ker je umik tožbe posledica prejema poplačila iz posebne stečajne mase dolžnika A. d. o. o., torej izpolnitve s strani tretjega in ne s strani toženke.

6.Pritožnika uvodoma trdita, da je obrazložitev sodišča o stroških postopka skopa ter kljub obsežnim navedbam tožnice, ki meni, da je upravičena do povračila pravdnih stroškov, vsebuje zgolj navedbo, da izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP naj ne bi bila podana in taka obrazložitev ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve, izpodbijani sklep pa nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7.S tem pritožbenim očitkom se višje sodišče načeloma strinja. Tožnica je tako ob umiku tožbe kot v priglasitvi stroškov obširno navedla razloge, zaradi katerih meni, da je toženka tista, ki bi morala povrniti stroške tožnici, iz izpodbijanega sklepa pa ni mogoče sklepati, ali jih ni sodišče prve stopnje morda spregledalo, saj nanje ni odgovorilo.

8.Vendar po stališču višjega sodišča zgornja kršitev sodišča prve stopnje na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ni vplivala. Ker glavnega zahtevka ni več, ni mogoče več razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju (na kar se nanašajo tožničini razlogi v priglasitivi stroškov), da bi sodišče odločilo s stroških postopka. Gre zgolj za odločanje o stroških postopka, kajti o glavni stvari je bilo z ustavitvijo postopka že odločeno. Zato praviloma zadostuje kratka in strnjena obrazložitev, sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, zakaj pri svoji odločitvi v prvem odstavku 158. člena ZPP določene izjeme ni upoštevalo.

9.Pritožnica trdi, da je dejansko stanje zadeve glede na pozicijo strank povsem specifično in naj bi bila zato tudi vsebinsko napačna odločitev sodišča, da izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP naj ne bi bila podana. Sklicuje se na to, da je izpolnitev sicer prejela s strani družbe A. d. o. o. - v stečaju, vendar le zato, ker je toženka sredstva, ki bi jih morala izpolniti tožnici oziroma prevzemniku terjatve že pred začetkom stečajnega postopka, po začetku stečajnega postopka izpolnila prav družbi A. d. o. o. - v stečaju. Meni, da je bila tožba upravičeno vložena, skozi odločitve v stečajnem postopku pa se je izkazalo, da so sredstva, ki jih je neupravičeno zadrževala prav toženka, pripadala tožnici oziroma prevzemnici terjatve in bi morala že toženka izpolniti prav tožnici oziroma kasneje prevzemnici terjatve. Trdi, da je povod za tožbo ravnanje toženke, tožnica pa je izpolnitev prejela šele 4. 9. 2025, zato da je toženka z zavrnitvijo izpolnitve tožnici prevzela tveganje, da bo nosila stroške svojega postopanja.

10.Višje sodišče priznava tožnici, da je imela pravico uveljavljati terjatev tudi zunaj stečajnega postopka. Tudi skladno s sodno prakso je namreč prevzemniku terjatve ob stečaju odstopnika puščena izbira glede poplačila terjatve: lahko prijavi terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku ali pa se sam zunajsodno poplača iz terjatve, ki je predmet ločitvene pravice. Če terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in se izterja po pravilih stečajnega postopka.

11.Pritožnica je svojo terjatev in ločitveno pravico, s katero je ta terjatev zavarovana, prijavila v stečajnem postopku, kar izhaja iz načela koncentracije, ki je glede na 227. člen ZFPPIPP temeljno načelo stečajnega postopka. Posebna pravila o zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP so izjema od splošnega načela, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. V pritožbi ne trdi, da bi upravitelja obvestila o tej pravdi, zaradi česar je upravitelj izterjal plačilo terjatve v stečajno maso. Glede na to, da je toženka izbrala poplačilo terjatve v stečajnem postopku, pa niti nima več materialne aktivne legitimacije v tej pravdi, na podlagi česar gre zaključiti, da so stroški njenega uveljavljanja terjatev v tej pravdi nepotrebni.

12.Zato višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Stroškovna odločitev na tej podlagi je namreč odvisna le od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Pravilo, da mora toženka plačati pravdne stroške, če je tožnica tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, je izjema od splošnega pravila in ga je treba razlagati ozko. Temelji namreč na domnevi o konkludentno izraženemu toženčevemu priznanju vtoževane terjatve. V tej zadevi pa toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.

13.Glede na pojasnjeno se pritožnica ne more uspešno sklicevati niti na VSL Sklep I Cpg 46/2025 z dne 27. 3. 2025, saj je v citirani zadevi tožnica umaknila tožbo po priznanju terjatve v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom, ki je bil v pravdnem postopku njen toženec. Le v takšnem primeru priznanja terjatve v stečajnem postopku je to mogoče smiselno šteti kot izpolnitev zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, saj glede na sistematiko stečajnega postopka in način poplačila upnikov v njem, toženka kot stečajni dolžnik terjatve ne more plačati kadarkoli, temveč šele na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi stečajne mase.

14.V zvezi z višino odmerjenih stroškov pa pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče za priglasitev pooblastila prvemu do četrtemu stranskemu intervenientu neutemeljeno odmerilo stroške v višini 50 točk. Višje sodišče se strinja, da tega stroška sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, saj gre za pripravljalno dejanje oziroma ni bila izkazana samostojnost te storitve s strani stranskih intervenientov.

15.Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da je za vlogo, ki so jo stranski intervenienti vložili dne 31. 5. 2022, sodišče tožnici naložilo plačilo teh stroškov povsem neutemeljeno, enako tudi glede vloge petega stranskega intervenienta z dne 30. 5. 2022. Vsi so bili namreč s strani sodišča pozvani k dodatnim pojasnilom glede pravnega interesa za obravnavani spor.

16.Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in stroška za priglasitev pooblastila prvemu do četrtemu stranskemu intervenientu ni priznalo, kar pomeni da jim gre za pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2022 in materialne stroške v pavšalni višini dveh oziroma enega odstotka 2.838 točk oziroma 1.702,80 EUR, povišano za 10 odstotkov zaradi zastopanja več strank in 22 odstotkov za DDV pa skupaj znašajo 2.285,15 EUR.

17.Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka tega sklepa, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica in njen stranski intervenient sta s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški pritožbenega postopka toženke in stranskih intervenientov na njeni strani pa niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi višjega sodišča (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. Prim. Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 46, 47.

2Prim. VSL Sodba I Cpg 579/2023 z dne 29. 1. 2025.

3Prim. 9. točko obrazložitve 12. VSL Sklepa I Cpg 46/2025 z dne 27. 3. 2025.