Jedro

Načela iskanja materialne resnice ne vsebuje le določilo čl. 15 ZKP, pač pa tudi določilo čl. 282/III ZKP, po katerem sme predsednik senata ali sodnik tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi.

Izrek

Pritožbi obd. J. J. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po čl. 209/I KZ RS. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po čl. 209/I KZ RS določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je tudi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi se je pritožil obdolženec. Iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče ponovno prouči zadevo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe. Enako pazljivo mora preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Načela iskanja materialne resnice pa ne vsebuje le določilo čl. 15 ZKP, pač pa sme tudi predsednik senata tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi (čl. 282/III ZKP).

Po preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi pritožbenih izvajanj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolnoma razjasnilo dejanskega stanja. Zaslišalo je namreč le obdolženca, ki očitanega kaznivega dejanja ni priznal, ter kot pričo B.Z., kateremu je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, verjelo ter pri tem ocenilo, da je njegova izpovedba prepričljiva in logična, čeprav je razpolagalo z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ki je bilo podano dne 26.11.1992 in v katerem je opisano zdravstveno stanje priče B. Z. Res je sicer javni tožilec s sklepom z dne 2.9.1991 zavrgel ovadbo J. J., podano zoper B. Z. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po čl. 195/I KZ RS, res pa je tudi, da J. J. ni prevzel pregona zoper B. Z. Vendar pa te okoliščine in dejstvo, da je B.Z. zaslišan kot priča, zanikal, da bi od obdolženca terjal podkupnino, ne dajejo trdne podlage za ugotovitev, da je bila vsebina ovadbe z dne 9.7.1990, ki jo je podal obd. J. J. zoper B.Z., neresnična. Sodišče prve stopnje namreč zaradi pravilne razjasnitve dejanskega stanja ni izvedbo vseh dokazov. Že iz zagovora obdolženca (list. št. 18-19) se je nakazala potreba za zaslišanje priče K. P., ki je imela lokal v najemu pred obdolžencem, ter priče M., ki naj bi bil najemnik lokala potem, ko je bil le-ta obdolžencu odpovedan. Ti dve priči bo v novem sojenju potrebno zaslišati. V novem sojenju pa bo treba ocenjevati tudi vsebino kazenske ovadbe z dne 8.10.1990, ki jo je zoper B. Z. podalo Komunalno podjetje X, v kateri se mu očita sklenitev škodljivih pogodb. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ali pa za to ni na voljo trdnih dokazov. V novem sojenju pa bo treba tudi ugotoviti, ali je bil obdolžencu v letu 1987 oddan v najem poslovni prostor res brez javnega razpisa.

Tako namreč trdi obdolženec v pritožbi, pri čemer še navaja, da je tudi tedaj B. Z. prejel podkupnino. Dne 20.2.1987, ko je bila sklenjena najemna pogodba, je bil sicer direktor KP X še F. B., vendar pa iz fotokopije najemne pogodbe sledi, da je pogodbo podpisal B. Z.. Končno pa bo treba tudi ugotoviti, ali so se v letu 1985 do 1990 v lokalu zamenjali kar štirje najemniki, kar obdolženec v pritožbi navaja, ter ugotoviti razloge za tako pogosto zamenjavo navedenega poslovnega prostora.

Pritožbeno sodišče je zato, ker dejansko stanje ni bilo popolnoma razjasnjeno, pritožbi obdolženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.