Jedro

Če je prvi tožnik občasno do zaključka fizioterapevtske obravnave, to je 2 meseca, trpel tudi blag sekundarni strah, ker je bolečine v vratu povezoval z obravnavano nesrečo in četudi je zaradi tega bilo v tem obdobju porušeno njegovo notranje ravnovesje, pa je povsem pravno nepomembno, saj ta strah ni v vzročni zvezi z utrpelo poškodbo čela in rame. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v tem delu.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I, III in V izreka delno spremeni tako, da v teh delih poslej glasi: ″I. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki A. A. v roku 15 dni plačati 300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2027 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek za še nadaljnjih zahtevanih 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki B. B. v roku 15 dni plačati 150,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek v presežku za še nadaljnjih zahtevanih 950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila.

V. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati na TRR Okrožnega sodišča v Murski Soboti 01100-6374022071, sklic: 00 100-412021 znesek 350,77 EUR.‶

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožeča stranka A. A. in mld. B. B. sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžna nerazdelno v roku 15 povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 52,35 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženka dolžna prvemu tožniku A. A. plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), - da se v presežku za 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne (točka II izreka), - da je drugo tožnici mld. B. B. dolžna tožena stranka plačati 1.100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila (točka III izreka), - da se v presežku za 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 do plačila tožbeni zahtevek druge tožnice zavrne (točka IV izreka), - da je prvi tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki 219,59 EUR stroškov pravdnega postopka, druga tožnica pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 112,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15. dnevnega roka za njihovo prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka V izreka).

2. Tožnika sta s pritožbo izpodbijala izrek o stroških postopka v točki V izreka sodbe sodišča prve stopnje in izrek v točkah I in III v delu, kjer manjka paricijski rok za plačilo odškodnine. Uveljavljala sta vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagala ugoditev pritožbi in spremembo odločitve v točkah I in III izreka tako, da se določi 15. dnevni paricijski rok za izpolnitev naložene obveznosti, v točki V izreka pa spremembo tako, da se obema tožnikoma prisodi celotne na prvi stopnji priglašene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, jih odmeri glede na pravilno izračunan uspeh prvega tožnika in druge tožnice v pravdi ter jih po medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank naložil v plačilo toženki. Zahtevala sta tudi da pritožbeno sodišče toženki naloži v plačilo njune celotne pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Navajala sta, da sta v svojih tožbenih zahtevkih predlagala paricijski rok 15 dni, izrek sodbe v točkah I in III izreka pa paricijskega roka ne vsebuje, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in sicer je kršen 313. člena ZPP. Sodišče mora v sodbi, s katero ugodi dajatvenemu zahtevku, določiti paricijski rok po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje takšnega roka ni določilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dalje sta v pritožbi navajala, da bi toženka morala tožnikoma povrniti pravdne stroške, sodišče je pri svoji odločitvi o stroških postopka bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Vrednost odvetniške točke je upoštevalo v dveh različnih zneskih in sicer je za 2.235 točk upoštevalo vrednost točke v višini 0,459 EUR, nato pa po spremembi za 3.247,68 točk vrednost točke v višini 0,60 EUR. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, moralo bi pri odmeri višine stroškov uporabiti sedaj veljavno odvetniško tarifo, oziroma vrednost točke, ki znaša 0,60 EUR, ker je o stroških postopka odločeno po uveljavitvi spremembe odvetniške točke. Za odmero stroškov postopka je bistven čas odločanja, zato bi moralo sodišče uporabiti vrednost točk 0,60 EUR, ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo tožnikoma vseh priglašenih stroškov, saj so vsi priglašeni utemeljeno in v skladu z odvetniško tarifo ter izkazani v spisu. Napačno je odmerilo stroške za urnino za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2019, ki je trajala od 12.00 ure do 13.37 ure, kar je sodišče ugotovilo, priznalo pa je 50 točk in ne vseh priglašenih 100 točk. Tudi ni priznalo točk za pripravljalni vlogi tožnikov z dne 11. 9. 2019 in z dne 6. 2. 2020 za vsako 200 točk z obrazložitvijo, da vlogi nista bili potrebni. Odločitev je napačna, saj sta tožnika v teh vlogah odgovarjala na navedbe toženke in podajala navedbe ter dokaze, potrebne za predmetni postopek, sodišče prve stopnje bi jima moralo priznati te priglašene stroške. Tudi niso pravilno priznani potni stroški za prihod obeh tožnikov in zakonite zastopnice mld. tožnice na prihode na glavno obravnavo. Zakoniti zastopnici druge tožnice je sodišče priznalo zgolj prihod na eno obravnavo, bila pa je prisotna na dveh narokih za glavno obravnavo, to je 13. 5. 2019 in 18. 10. 2019. Ker ne obstaja direktna avtobusna ali železniška povezava med kraji D. in C. ter tudi ne na relaciji L. in C. in ker s časovnega vidika ni možno uporabiti javnega prevoza na teh relacijah, bi moralo sodišče v skladu z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) obema tožnikoma in zakoniti zastopnici priznati stroške za dejansko prevožene kilometre, kot sta jih tožnika tudi priglasila, ne pa zgolj stroške v višini cene vozovnic. Napačno je priznalo in odmerilo stroške izvedenin, in sicer v napačnih zneskih in tudi napačno priznalo te stroške tožnikoma in toženki glede na dejanska plačila izvedenin. Izvedencu V. odmerjeni stroški v znesku 364,44 EUR so bili v znesku 182,22 EUR plačani iz sredstev toženke, v višini 182,22 EUR pa v breme druge tožnice iz sredstev brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Temu izvedencu je stroške v znesku 675,35 EUR v celoti plačala druga tožnica. Izvedencu H. odmerjeni stroški 283,51 EUR so bili izplačani v breme druge tožnice iz sredstev brezplačne pravne pomoči, odmerjeni stroški temu izvedencu 235,82 EUR so bili tudi izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, odobrene drugi tožnici, izvedencu K. odmerjeni stroški 213,66 EUR so bili v celoti plačani iz sredstev toženke, prav tako istemu izvedencu odmerjeni stroški v znesku 345,64 EUR. Izvedencu H. odmerjeni stroški 235,12 EUR so tudi bili plačani v celoti iz sredstev toženke, prav tako istemu izvedencu odmerjeni stroški v znesku 641,78 EUR. Sklepi o odmeri stroškov izvedencem so pravnomočni, skupni stroški izvedenin znašajo 2.995,32 EUR in ne 3.189,62 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so bili v plačilo drugi tožnici naloženi stroški izvedenin v višini 1.376,90 EUR, toženki pa v višini 1.618,42 EUR, sodišče bi moralo stroške izvedenin odmeriti skladno z izdanimi sklepi, tega ni storilo, stroške izvedenin je odmerilo napačno. Priznane pravdne stroške obeh tožnikov je razdelilo na polovico, čeprav sta oba tožnika navadna sospornika. To pomeni, da je zahtevek vsakega samostojni zahtevek. Načeloma navadni sosporniki krijejo stroške po enakih delih, vendar je v konkretnem primeru druga tožnica nosila vse stroške izvedenin v višini 1.376,90 EUR, prvi tožnik pa teh stroškov ni imel. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejanske stroške obeh tožnikov, moralo bi vse navedene stroške izvedenin upoštevati samo pri drugi tožnici, enako velja za njune potne stroške za prihod na obravnavo in za zakonito zastopnico druge tožnice, te stroške bi moralo upoštevati različno. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vprašanja uspeha tožnikov v pravdi celotnost, saj sta oba v tej pravdi uspela po temelju, ki je bil v celoti sporen, po višini pa je prvi tožnik uspel z 19 %, druga tožnica pa z 22 % zahtevka. Skupni uspeh prvega tožnika je tako 59,50 %, skupni uspeh druge tožnice pa 61 % in to bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji stroškov upoštevati. Napačno je priznalo stroške toženke, saj stroški izvedenin, ki so ji bili naloženi v plačilo, znašajo 1.618,42 EUR in ne 1.576,90 EUR, kot je navedeno v izpodbijani sodbi. Posledično je napačno izračunan tudi pravdni uspeh toženke v postopku. Ob pravilni uporabi metode izračuna uspeha v pravdi, ki je aritmetična sredina obeh delnih rezultatov, je uspeh toženke v razmerju do prvega tožnika 40,50 % in do druge tožnice 39 %.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitvi pod točko I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov iz 1. točke in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se v celoti zavrne zahtevek obeh tožnikov, podredno pa je predlagala znižanje odškodnine tožnikoma iz naslova nepremoženjske škode. Navajala je, da je po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke možen zatrjevan način škodnega dogodka, vendar je na telo tožnikov ves čas deloval pojemke, ki ni bil večj 4,3 m/sek2. Izvedenec K. pa je ugotovil, da prvi tožnik, razen odrgnine na čelu drugih poškodb ni mogel utrpeti upoštevajoč sile, ki so delovale na njegovo telo. Pri ugotovljenih silah ne prihaja do sunkovite zategnitve ali večjega pritiska varnostnega pasu na telo, zato nastanek udarnine ali nihajnih poškodb pri tožnikih ni možen. Izrecno je zapisal, da nastanek odrgnine na ramenu prvega tožnika ni možen, ob pregledih pri osebnem zdravniku v tem predelu niso bili ugotovljeni objektivni znaki poškodb, za prvega tožnika je objektivno izkazana le odrgnina na čelu. Pri mld. drugi tožnici ob pregledu na urgenci niso ugotovljeni nobeni znaki objektivnih poškodb, z mnenjem izvedenca V. se toženka ni strinjala, zaradi česar je ta opravil dopolnitev mnenja, ki po toženkinem mnenju ni prepričljiva, vendar pa ni predlagala novega izvedenca. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca K. glede tega, katere poškodbe sta lahko tožnika utrpela v škodnem dogodku. Po toženkinem mnenju je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti in tudi iz naslova strahu. Ker je prvi tožnik lahko utrpel le odrgnino čela in po toženkinem mnenju glede na mnenje izvedenca K. je ugotovitev izvedenca V., da je prvi tožnik utrpel tudi udarnino desne rame, v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca K.. Zato toženka meni, da ni pravilna. Prvemu tožniku je sodišče prve stopnje iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin prisodilo odškodnino v znesku 500,00 EUR, kar je nesorazmerno visoko. Po ugotovitvi izvedenca je zaradi povrhnje odrgnine možna bolečina, ki ne zahteva analgetikov, traja pa okoli dva do tri dni. Odmerjena odškodnina je previsoka, bolečinsko obdobje pri tožniku v resnici ni trajalo toliko časa, da bi opravičevalo odmero tolikšne odškodnine. Tožnik pa sploh ni upravičen do odmere odškodnine iz tega naslova, saj mu ni nastala pravno priznana škoda, po mnenju toženke mu je lahko nastala le banalna poškodba v obliki odrgnine na čelu, ki ni zahtevala nobenega zdravljenja ter uporabe analgetikov. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu, saj toženka ne more sprejeti ugotovitve izvedenca, da je tožnik lahko trpel občasen blag, sekundarni strah vse do zaključene fizioterapevtske obravnave iz razloga, ker je povezoval bolečin v vratu z obravnavano nezgodo. Ta ugotovitev izvedenca je protislovna, saj je ugotovil, da tožnik poškodbe vratnega dela hrbtenice ni utrpel. Zato je nelogičen zaključek izvedenca, da dopušča možnost občasnega prestajanja strahu vezano na to poškodbo. Podlaga za prisojo denarne odškodnine iz naslova primarnega strahu je samo intenziven dalj časa trajajoč strah. Kadar je primarni strah kratkotrajen, je lahko podlaga za prisojo odškodnine samo v primerih, kadar je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, v konkretnem primeru to ni bilo zatrjevano in še manj dokazano. Prvi tožnik do odškodnine iz naslova strahu ni upravičen, saj ugotovljena stopnja in trajanje strahu ne ustreza pravnemu standardu, ki bi opravičeval odmero odškodnine iz tega naslova. Sodišče bi moralo zahtevek prvega tožnika iz tega naslova zavrniti, oziroma bi moralo upoštevajoč tožnikovo starost in oceno izvedenca prvemu tožniku prisoditi maksimalno odškodnino 100,00 EUR. Toženka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine mladoletni drugi tožnici. Nesporno je, kar je ugotovilo tudi sodišče samo, da mladoletna tožnica glede na dinamiko trčenja telesnih poškodb ni mogla utrpeti, zato ni razumljiva odločitev, ko ji je prisodilo odškodnino iz naslova neugodnosti. Te niso posledica poškodb, oziroma niso mogle nastati. Izvedenec V. kontradiktorno ugotovitvi, da ni utrpela poškodb, opisuje neugodnosti pri mladoletni drugi tožnici. Vendar pa te, četudi so bile prisotne, niso posledica spornega škodnega dogodka, to bi sodišče moralo upoštevati in zahtevek tožnice iz tega naslova v celoti zavrniti. Če pa bi se odločilo, da bo prisodilo odškodnino, bi ji moralo prisoditi bistveno nižjo, največ 200,00 EUR. Dejstvo je, da je bil strah druge tožnice ob škodnem dogodku tako blage intenzitete, da ni mogel porušiti njenega ravnovesja. Pri mladoletni drugi tožnici ni šlo za znaten strah, ne za močan in dolgotrajen strah, ne za močan in kratkotrajen strah niti za strah manjše jakosti, zato je nerazumljiva odločitev o odmeri odškodnine v višini 600,00 EUR. Sodišče bi moralo njen zahtevek iz tega naslova zavrniti, oziroma ji odmeriti minimalno odškodnino največ v znesku 50,00 EUR.

4. Tožnika sta na pritožbo toženke odgovorila, v odgovoru sta prerekala njene pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev toženkine pritožbe.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**O utemeljenosti pritožbe toženke:**

6. Iz ugotovitve v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvi tožnik v škodnem dogodku utrpel odrgnino v desnem čelno temenskem predelu glave in udarnino predela desne rame. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Pisno mnenje izvedenca V. in njegova ustna dopolnitev na glavni obravnavi 7. 9. 2021 potrjujeta pravilnost teh ugotovitev. Po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca V. toženka ni podala pripomb in tudi ni prerekala navedb prvega tožnika, da je izvedenec potrdil, da je prvi tožnik poleg udarnine in odrgnine čela utrpel tudi udarnino predela desne rame. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno trdi, da je prvi tožnik utrpel le odrgnino čela.

7. Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija višino določene denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da za sanacijo obeh poškodb ni bila potrebna posebna terapija, da je prvi tožnik trpel blage bolečine največ tri dni, zaradi katerih ni bilo potrebno jemanje analgetikov in da je trpel neugodnosti v obsegu prevoza z reševalnim vozilom, prvega pregleda v ambulanti za kirurško nujno pomoč, pregleda pri osebnem zdravniku ter uporabe obkladkov ob relativnem počitku, je po presoji pritožbenega sodišča 300,00 EUR povsem pravična denarna odškodnina, ki ustreza njenemu namenu v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Obe ugotovljeni telesni poškodbi sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje zelo lahki telesni poškodbi, ki sta se sanirali v nekaj dneh brez posebne terapije in brez posledic.

Sodišče prve stopnje je tako delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 179. člena OZ, ko je prvemu tožniku določilo odškodnino 500,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in je odločitev v tem delu spremenilo tako, da je določilo prvemu tožniku odškodnino v višini 300,00 EUR, zavrnilo pa njegov zahtevek v delu za še zahtevanih 200,00 EUR za to obliko nematerialne škode.

8. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi določeno denarno odškodnino prvemu tožniku za prestan strah. Strah je pretekla škoda, še vedno obstoječ strah pa se lahko upošteva kot škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (te pa niso bile ugotovljene). Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel blag primarni strah, ki je trajal 10 do 20 minut, nato pa še blag sekundarni strah do zaključenega pregleda v urgentni kirurški ambulanti. Ob upoštevanju, da se je prometna nesreča zgodila ob 22.45 uri, kar izhaja iz uradnega zaznamka v zvezi s predmetno prometno nesrečo (priloga A2) in izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke (listna št. 104), ter da je bil prvi tožnik pregledan v urgentni kirurški ambulanti ob 23.23 uri, kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca V. (listna št. 243), je čas prestajanja primarnega in sekundarnega strahu blage intenzitete trajal največ 1 uro. Po ustaljeni sodni praksi in glede na določbo 179. člena OZ je zahtevek za odškodnino za strah utemeljen le, če je bil strah intenziven in če je trajal dalj časa. Glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje sta bila prestani primarni strah in sekundarni strah blage intenzitete in kratkotrajna, zato ne gre za strah tolikšne intenzitete, da bi pomenil pravno priznano škodo. Če je prvi tožnik občasno do zaključka fizioterapevtske obravnave, to je 2 meseca, trpel tudi blag sekundarni strah, ker je bolečine v vratu povezoval z obravnavano nesrečo in četudi je zaradi tega bilo v tem obdobju porušeno njegovo notranje ravnovesje, pa je povsem pravno nepomembno, saj ta strah ni v vzročni zvezi z utrpelo poškodbo čela in rame. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v tem delu.

Pritožbeno sodišče je ugodilo toženkini pritožbi tudi v tem delu in zavrnilo zahtevek prvega tožnika za plačilo denarne odškodnine iz naslova prestanega strahu.

9. Odločitev v izpodbijani točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje je glede na obrazloženo delno materialnopravno zmotna, toženkina pritožba pa delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in je odločitev v tem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku v roku 15 dni 300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje do plačila (ker zahtevek v obrestnem delu ni bil izpodbijan) in zavrnilo njegov zahtevek za še nadaljnjih zahtevanih 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga tožnica zatrjevanih telesnih poškodb ni utrpela in je materialnopravno pravilno zaključilo, da za to ne sledi njenemu zahtevku za odškodnino zaradi telesnih bolečin. Pravno priznana škoda so telesne bolečine, ki so lahko posledica telesnih poškodb ali posledica okvare zdravja. Najrazličnejše neugodnosti, ki jih med zdravljenjem trpi oškodovanec, pa se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Ob dejstvu, da druga tožnica ni utrpela zatrjevanih telesnih poškodb in da posledično ni trpela telesnih bolečin, je povsem jasno, da zdravljenje ni potekalo. Ker zdravljenja ni bilo, tudi ni mogla trpeti neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile vse ugotovljene preiskave opravljene z namenom ugotoviti ali ovreči poškodbe, nato pa je materialnopravno zmotno zaključilo, da so te preiskave bile neugodnosti zdravljenja. Pritožba utemeljeno izpodbija drugi tožnici prisojeno denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ker iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja obstoj te nematerialne škode.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila druga tožnica ob nesreči stara 12 let in da se je kot otrok v trenutku nesreče lahko bolj ustrašila in je bila intenziteta njenega primarnega strahu v trajanju 10 do 20 minut nekoliko večja, kot pri prvem tožniku, nadaljnji sekundarni strah v trajanju manj kot 1 uro pa je bil zgolj blage intenzitete. To ugotovitev podpira na glavni obravnavi dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca V. in toženka v pritožbi te ugotovitve ne izpodbija.

Pritožba toženke po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvijo v izvedenskem mnenju in brez dokazne podlage trdi, da je druga tožnica ob škodnem dogodku trpela zgolj strah blage intenzitete, ne izpodbija pa sicer ugotovitev o okoliščinah nastanka prometne nesreče. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče in upoštevaje, da je bila druga tožnica stara 12 let in je zato kot otrok v trenutku nastanka prometne nesreče trpela 10 do 20 minut primarni strah nekoliko večje intenzitete, materialnopravno pravilno presodilo, da je ta strah pravno priznana škoda. Pritožbeno sodišče pa se strinja, da je zaradi sicer kratkotrajnega intenzivnejšega primarnega strahu lahko bilo notranje ravnovesje druge tožnice porušeno vsaj nekaj časa, čemur smiselno pritrjuje tudi toženkina pritožba, ko podredno predlaga kot pravično denarno odškodnino 50,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je toženkina pritožba delno utemeljena, vendar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino drugi tožnici za prestan primarni strah znesek 150,00 EUR, zato je toženki delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice iz naslova strahu v znesku 450,00 EUR.

12. Glede na obrazloženo je toženkini pritožbi delno ugodilo, ker je delno utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v točki III izreka kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Toženka v svoji pritožbi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na vse obrazloženo je delno utemeljen pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

**O utemeljenosti pritožbe tožnikov:**

14. Tožnika utemeljeno trdita, da bi sodišče prve stopnje moralo v točkah I in III izreka slediti njunemu tožbenemu zahtevku in določiti paricijski rok 15 dni, da je storilo bistveno kršitev določb postopka, ko tega ni določilo.

V skladu z določbo 2. člena ZPP mora sodišče odločiti v okviru tožbenega zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 313. člena ZPP mora določiti izpolnitveni rok, če v sodbi naloži dajatev. V tožbenem zahtevku sta tožnika zahtevala, da jima toženka plača zahtevane zneske denarne odškodnine v roku 15 dni, toženki je torej naložilo dajatev, ne da bi ji določilo tudi rok za izpolnitev dajatvene obveznosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih določb ZPP, zato je posledično storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo (prvi odstavek 354. člena ZPP) kakor izhaja tudi iz izreka te sodbe.

15. Materialnopravno je zmotno sodišče prve stopnje upoštevalo pred 6. 4. 2019 veljavno vrednost točke za opravljene odvetniške storitve pred 6. 4. 2019. Po določbi drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) gre odvetniku plačilo storitve po tarifi, veljavni v času, ko je delo opravil in po vrednosti točke v času plačila. Zato bi sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi o stroških postopka upoštevati vrednost odvetniške točke 0,60 EUR.

16. Delno utemeljeno tožnika v pritožbi grajata tudi obseg priznanih stroškov postopka. Drži trditev, da je narok 13. 5. 2019 trajal 1 uro in 37 minut, zato bi ob pravilni uporabi prvega odstavka 6. člena OT moralo priznati nagrado odvetnici v višini 100 točk in ne le 50 točk. 17. Zakonita zastopnica druge tožnice je bila prisotna na dveh narokih za glavno obravnavo (13. 5. 2019 in 18. 10. 2019), druga tožnica osebno pa na enem naroku (13. 5. 2019). Sodišče prve stopnje je priznalo vsaki potne stroške za javni prevoz v višini cene vozovnice 11,60 EUR v eno smer, oziroma 23,20 EUR, oziroma 46,40 EUR za drugo tožnico in njeno zakonit0 zastopnico v obe smeri ter še 23,20 EUR za potne stroške zakoniti zastopnici druge tožnice za udeležbo na drugem naroku, kar skupaj znaša 69,60 EUR. Prvemu tožniku je priznalo potne stroške v višini 9,00 EUR tudi glede na ceno vozovnice za javni prevoz. Stroški za javni prevoz obeh tožnikov tako skupaj dejansko znašajo 83,40 EUR, sodišče prve stopnje pa jima je priznalo 92,40 EUR.

Po 19. členu v zvezi s četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/2003 in 32/2013) se stroški strank za prevožene kilometre obračunajo v skladu z zadnjim uradno objavljenim zneskom povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi, ki znašajo 10 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Septembra 2021 (v času izdaje izpodbijane sodbe) je nadomestilo za prevožene kilometre znašalo 0,127 EUR (10 % od 1,27745 EUR za liter) in bi za 528 prevoženih kilometrov (po stroškovniku) potni stroški obeh tožnic znašali 67,05 EUR, kar je manj, kot jima je priznalo sodišče prve stopnje. Potni stroški v skladu s citiranimi določbami Pravilnika za prvega tožnika (58 km) pa bi znašali 7,36 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 9,00 EUR. Glede na obrazloženo se tožnika pritožujeta v lastno škodo.

18. Sodišče prve stopnje pa je napačno priznalo in odmerilo stroške izvedenin. Vsi stroški izvedenin znašajo 2.992,32 EUR, kot utemeljeno trdi pritožba tožnikov. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka plačala izvedenine v višini 1.618,42 EUR, druga tožnica pa je plačala izvedenine le v višini 675,35 EUR, ker je bilo 701,55 EUR plačano iz sredstev sodišča iz naslova drugi tožnici odobrene brezplačne pravne pomoči po odločbi organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 167/2020, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tudi pritožba tega ne upošteva.

Ne drži torej pritožbena trditev tožnikov, da je druga tožnica krila stroške izvedenin v višini 1.376,90 EUR, drži pa trditev, da prvi tožnik teh stroškov sploh ni imel. 19. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da stroški za sestavo pripravljalne vloge tožnikov z dne 11. 9. 2019 in z dne 6. 2. 2020 niso potrebni, saj tožnika v vlogi z dne 11. 9. 2019 nasprotujeta stališču toženke do izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, sta pa že pred to vlogo pojasnila svoje stališče v zvezi s tem izvedenskim mnenjem. Vloga z dne 6. 2. 2020 pa je zgolj dopis s predloženo listino, ki bi kot dokaz lahko bila predložena skupaj z vlogo z dne 29. 1. 2020, v kateri je tudi navedena kot dokaz.

20. Tožnika v pritožbi utemeljeno predlagata ugotovitev povprečnega pravdnega uspeha z upoštevanjem uspeha po temelju in po višini. Ker pa sta tožnika uspela po višini z zelo majhnim delom zahtevka (prvi tožnik s 5,7 % in druga tožnica s 3 % glede na delno ugoditev toženkini pritožbi), je pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da sta oba tožnika dokazala le način nastanka prometne nesreče, nista pa dokazala, da so vse zatrjevane telesne poškodbe nastale v obravnavani prometni nesreči, je pritožbeno sodišče njun pravdni uspeh ocenilo kot polovičen in odločilo, da tožnika in toženka krijejo vsak svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pri tem je upoštevalo, da je toženka plačala stroške izvedenih dokazov z izvedenci v višini 1.618,42 EUR, druga tožnica pa v višini 675,35 EUR, prvi tožnik stroškov za izvedbo dokazov z izvedenci sploh ni imel. Po določbi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena istega zakona iz proračuna založila država, stroški sodnega postopka, ki jih mora sodišče pri odločanju o stroških upoštevati po uradni dolžnosti, o višini in obsegu teh, ki jih mora plačati nasprotna stranka namesto do brezplačne pravne pomoči upravičene stranke odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče s to sodbo naložilo toženki, da mora namesto druge tožnice, ki je bila oproščena plačila stroškov izvedenin, glede na dosežen polovični pravdni uspeh tožnikov povrniti v proračun države Slovenije polovico plačanega zneska iz proračuna, to je 350,77 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

21. Toženka je glede na zgoraj obrazloženo delno uspela s pritožbo glede glavne odločitve, pritožbeno sodišče je njen uspeh ocenilo na okoli 78 %, ker je s pritožbo izpodbijala celoten prisojeni znesek obema tožnikoma (2.100,00 EUR), uspela pa je zmanjšati svojo obveznost do obeh tožnikov na 450,00 EUR.

Tožnika pa nista uspela s pritožbenim predlogom, da jima toženka povrne celotne na prvi stopnji priglašene stroške postopka. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče delno pritrdilo njunim pritožbenim trditvam glede stroškov postopka, je odločilo, da sama krijeta svoje stroške vložene pritožbe.

22. Toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka v višini 185,00 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo 180,00 EUR in materialne stroške 5,00 EUR. Tožnika pa sta v odgovoru na pritožbo priglasila 417,97 EUR stroškov. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni.

Glede na ocenjen pritožbeni uspeh toženke njeni potrebni stroški znašajo 144,30 EUR, potrebni pritožbeni stroški tožnikov pa 91,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tako tožnika nerazdelno dolžna povrniti toženki v roku 15 dni znesek 52,35 EUR stroškov pritožbenega postopka. O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter v zvezi s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči.