Jedro

V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZDR lahko delavec in delodajalec za obdobje začasno povečanega obsega dela skleneta eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem, da neprekinjen čas trajanja takšnega delovnega razmerja ne sme biti daljši od dveh let (v prehodnem obdobju na podlagi 237. člena ZDR ne daljši od treh let). Na podlagi te določbe se lahko sklepa, da tudi začasno povečan obseg dela, kot zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 52. člena ZDR, lahko traja najdlje dve oziroma tri leta. Hkrati pa iz te določbe izhaja, da je lahko tudi v primeru začasno povečanega obsega dela trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas omejeno z določenim datumom. Zgolj zato, ker takšna časovna omejitev pogodbe o zaposlitvi ne sovpada s trajanjem začasno povečanega obsega dela, pogodba praviloma ni nezakonito sklenjena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na ugotovitev, da mu z 31.12.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in da je bil od 9.9.2003 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas, ter zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vrnitev na delo in povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnik od 9.9.2003 do 31.12.2003 delal pri toženi stranki na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem, da je po izteku prve pogodbe dne 3.10.2003 nadaljeval z delom do sklenitve druge pogodbe dne 8.10.2003. Vse pogodbe so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela v zvezi z večjim naročilom tujega kupca. Dejansko ni šlo za začasno povečan obseg dela, saj je tožena stranka v mesecu decembru 2003 in januarju 2004 realizirala le 30 % naročila in z realizacijo tega naročila nadaljevala v letu 2005, tako da je šlo za delo trajne narave.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v pretežni meri zavrnilo (razen glede višine prisojenih stroškov postopka) in glede glavnega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je sicer, da tožnik po poteku prve pogodbe v mesecu oktobru 2003 ni nadaljeval z delom, temveč je delo ponovno nastopil nekaj dni kasneje ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi. Soglašalo pa je, da ob ugotovitvah, da je tožena stranka do konca januarja 2004 izpolnila le 30 % posebnega naročila tujega partnerja in je z realizacijo tega naročila nadaljevala v letu 2005, v zvezi s tem naročilom, ki je zahtevalo angažiranje dodatnih delavcev, ni šlo za začasno povečan obseg dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sklenitev treh pogodb o zaposlitvi s tožnikom zaradi začasno povečanega obsega dela v letu 2003 ni bila nezakonita in da je sodišče ob ugotovitvah, da je šlo v zvezi s posebnim naročilom kupca iz Nemčije koncem leta 2003 in v januarju 2004 le za realizacijo dela naročila, potem pa se je izvedba tega naročila nadaljevala v letu 2005, zmotno presodilo, da je šlo za trajno povečan obseg dela, zlasti, ker je šlo za naročilo iz toženkinega dopolnilnega proizvodnega programa. Začasno povečan obseg dela je bil vezan na gibanje naročenih nabav, tako da je tožena stranka koncem leta 2003 zaradi le delne realizacije tega naročila in posledično povečanih potreb po delu delavcev tudi s tožnikom zakonito sklepala delovno razmerje le za določen čas. V zvezi z navedenim naročilom sodišče toženi stranki ne more naložiti, da bi morala imeti celo leto 2004 delavce na plačilni listi zaradi nadaljevanja izpolnjevanja naročila v letu 2005, saj v redni proizvodnji fosfatov teh delavcev ni mogla zaposliti in jih tudi ni potrebovala.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Delovno razmerje za določen čas oziroma pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) na novo urejena. Zato bi sodišče moralo izhajati iz te zakonske ureditve. Na podlagi 3. alinee prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi ob pogoju, če gre za začasno povečan obseg dela. Pojem začasno povečanega obsega dela v zakonu ni izrecno opredeljen. Glede na besedno zvezo, v katerem ga ZDR uporablja, ga je potrebno razlagati kot v načelu neprekinjeno povečanje potreb po delu delavcev v določenem časovnem obdobju.

Na podlagi drugega odstavka 53. člena ZDR lahko delavec in delodajalec za obdobje začasno povečanega obsega dela skleneta eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem, da neprekinjen čas trajanja takšnega delovnega razmerja ne sme biti daljši od dveh let (v prehodnem obdobju na podlagi 237. člena ZDR ne daljši od treh let). Na podlagi te določbe se lahko sklepa, da tudi začasno povečan obseg dela, kot zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 52. člena ZDR, lahko traja najdlje dve oziroma tri leta. Hkrati pa iz te določbe izhaja, da je lahko tudi v primeru začasno povečanega obsega dela trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas omejeno z določenim datumom. Zgolj zato, ker takšna časovna omejitev pogodbe o zaposlitvi ne sovpada s trajanjem začasno povečanega obsega dela, pogodba praviloma ni nezakonito sklenjena. Iz določb drugega odstavka 53. člena ZDR namreč izhaja, da lahko delodajalec zaradi istega razloga sklene z delavcem več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in to tudi brez časovnih prekinitev. Na podlagi prvega odstavka 77. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Tudi iz te določbe posredno izhaja, da je lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas (ob pogojih iz 52. člena ZDR) zakonito sklenjena tudi do določenega datuma.

Glede sklenitve več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas je v četrtem odstavku 54. člena ZDR dodatna varovalka, da prekinitev do treh mesecev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja iz drugega odstavka tega člena. To bi lahko pomenilo, da se daljša prekinitev lahko šteje kot prenehanje razloga iz 52. člena (tudi prenehanje začasno povečanega obsega dela) in bi ob kasnejšem ponovnem nastopu istega razloga lahko bili podani pogoji za ponovno sklenitev pogodbe o zaposlitvi z istim delavcem in za isto delo, dveletni rok pa bi začel teči znova.

Glede na gornjo zakonsko ureditev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in v bistvu nesporne navedbe, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene do določenih datumov, so bistvene nadaljnje dejanske ugotovitve, ali je tožena stranka ob sklenitvi spornih pogodb o zaposlitvi s tožnikom (glede na takratne razmere) utemeljeno ugotovila, da gre zaradi večjega posebnega naročila tujega kupca le za začasno potrebo po povečanem obsegu dela. To v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, temveč je sodišče vprašanje povečanega obsega dela razčiščevalo z vidika dejstev, ki so nastopila šele kasneje, tekom sodnega postopka (nadaljevanje realizacije naročila v letu 2005), ne da bi ugotovilo, ali je morala tožena stranka na ta kasnejša dejstva računati že ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi s tožnikom. Kolikor je tožena stranka proti koncu leta 2003 lahko utemeljeno sklepala, da povečan obseg dela zaradi naročila iz tujine ne bo presegal časovnih okvirov iz drugega odstavka 53. člena ZDR, iz tega razloga s tožnikom ni nezakonito sklepala pogodb o zaposlitvi za krajša časovna obdobja, ki jih je datumsko določno opredelila. V dosedanjem postopku prav tako ni bilo ugotovljeno, kaj se je dejansko dogajalo s povečanim obsegom dela v zvezi s spornim naročilom in kaj je bilo s potrebo po tožnikovem delu v času od konca januarja 2004 do konca tega leta. Če je v tem obdobju šlo za več kot trimesečno prenehanje potreb po tožnikovem delu, je bil začasno povečan obseg dela z začetkom te prekinitve v smislu določb 53. člena ZDR zaključen in ni prešel v trajno povečan obseg, ne glede na kasnejšo ponovno potrebo po dodatnih delih v zvezi z izpolnitvijo drugega dela naročila v letu 2005. Ker v dosedanjem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z neupoštevanjem veljavne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče razčistiti dejansko stanje tudi v nakazanih smereh. Šele potem bo lahko v zadevi zakonito razsodilo.

Izrek o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 165. člena ZPP, da se v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve v novo sojenje odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.