Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj užival zgornji del meje, je pravilno določilo mejo po zadnji mirni posesti. V delu, v katerem ni moglo ugotoviti drugega izhodišča, pa je pravilno odločilo po pravični oceni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo mejo med predlagateljevo parcelo 793 in parcelo nasprotnega udeleženca 791/2 tako, da poteka po točkah opisanih v izreku pod št. 1, o tem naredilo skico, ki je sestavni del sklepa in vkopalo betonski plastični mejnik s sidrom. Vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Odločilo je tudi o uskladitvi katastrske meje in o stroških postopka.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Sodišče je sicer obrazložilo odločitev, da temelji na 2. in 3. odstavku 136. člena ZNP, vendar je prišlo do tega na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotni udeleženec se je res skliceval pri pokazani meji na svoje vedenje in svoje domače, ki so mu mejo pokazali in jo je sam spoštoval in užival do te linije. Na zgornjem delu je bila to jablana, katere panj je na terenu še vedno viden, 30 cm od tega panja pa je do leta 1983 sam vedno kosil, saj imajo na tem zgornjem delu njivo, ob kateri se je opravljala košnja. 1983 leta je košnjo opustil, ko je začel posegati predlagatelj do same stezice, saj ga je pri košnji vedno prehitel. Predlagatelj pa je na terenu pokazal pri uživanju ne mejo, ki je v naravi drugačna. Zadnje mirne posesti med točko H-I-J ni dokazal, zato bi sodišče v tem delu moralo mejo določiti po primarnem načinu, to je po močnejši pravici, ker predlagatelj na tem delu zemljišča ni priposestvoval. Potek steze na zgornjem delu ni merodajen, sodišče pa je po njeni liniji postavilo mejo. Navzdol do točke J-K je grmovje in breg, od točke K-L pa je zopet košenina, ki jo je nasprotni udeleženec izvajal prav do leta 1983, to je do smrti matere. Košnjo je opustil, ker ni bilo več živine, vendar se lastnini ni odpovedal. Tako mu je predlagatelj 1995 leta na terenu pokazal lesko, ki je bila na skrajnem južnem delu ob točki D in mu dejal, naj jo poseka. Zato je nasprotni udeleženec v oktobru 1996 v pokazani liniji z motorko počistil veje na grmovju in to do linije, ki jo je pokazal nasprotni udeleženec na naroku.

Predlaga še zaslišanje prič in sicer sestre A.S., ki je na zgornjem delu do 1983 grabila listje, A.S., ki je 1982 leta ali 1983 leta šel z nasprotnim udeležencem po seno in je videl, do kje so na obeh delih pokosili ter bližnjo lastnico nepremičnin J.Š., ki ji je uživanje tudi poznano. Predlagatelj ne s pomočjo prič, ne po zadnji mirni posesti, ne po močnejši pravici ni dokazal svojih pravic. Svojo močnejšo pravico pa lahko z dopolnitvijo dokaznega postopka dokaže nasprotni udeleženec.

Na vročeno pritožbo predlagatelj ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je v postopku predlagal, da se meja določi po uživanju, vendar je pozneje smiselno pričel zatrjevati močnejšo pravico, delno tudi na podlagi priposestvovanja. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na celem območju ni nobenega mejnega znamenja.

Do spora je prišlo 1996, ko naj bi potrditvah predlagatelja nasprotni udeleženec pričel posegati v sporni del zemljišča. Sodišče je po opravljenem zaslišanju strank in prič H.B., I.B. in S.B. ugotovilo, da nobenemu izmed zaslišanih ni bilo zanesljivo jasno, kje poteka celotna meja. Zato je zavrnilo ponujene variante v zvezi s priposestvovanjem oz. mejo po močnejši pravici. Zato pritožba nima prav, ko meni, da je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj zemljišče priposestvoval. Pač pa so predlagateljevi sinovi povedali, da so v delu (točka A-B-C) čistili zaraščeni del in sekali grmovje vse do spora v 1996 letu. Zgornjo stezico je predlagateljeva družina obnavljala, saj je služila za nošnjo mleka v mlekarno. Sodišče pa predlagateljevim navedbam ni sledilo glede meje v spodnjem delu, saj je po ugotovitvah sodišča zaraščena in v slabšem stanju kot zgornja stezica in je sodišče zaključilo, da sporne stezice za hojo sploh niso uporabljali. Nato je sodišče preizkušalo dejanske navedbe nasprotnega udeleženca in ugotovilo, da mu ni uspelo dokazati, da je sporno površino užival. Tudi njegova sestra je izpovedala, da so po pripovedovanju očeta uživali sporna zemljišča vse do zgornje stezice.

Nato je tudi sodišče po opravljenem ogledu ugotovilo, da kaže zgornja stezica v severnejšem delu na nekakšno naravno mejo. Ob vsem skupaj pa je treba poudariti, da nasprotni udeleženec sam pove, in to tudi v pritožbi, da veliko let sploh ni užival spodnjega dela parcele, pač pa je šele v lanskem letu prišlo do spora, ko je pričel čistiti spodnji del. Sestra nasprotnega udeleženca je kot priča izpovedala, da naj bi kosili zemljišče do krošnje jablane, od katere je sedaj viden le še panj. Sodišče je sledilo tej izpovedbi in upoštevaje zatrjevano širino košnje do krošnje te jablane, ugotovilo, da so kosili le do tam. Pač pa v spodnjem delu ni moglo slediti izpovedbi te priče, saj se izpoved ne sklada z navedbami samega nasprotnega udeleženca.

Na podlagi tako opravljenega dokaznega postopka se je sodišče odločilo, da ugotovi mejo po zadnji mirni posesti (136. člen ZNP). To je bilo možno v zgornjem delu spornega prostora v točkah H-I-J ter to točke K, saj je to dobro vhojena stezica in dokazni postopek je pokazal, da so vsi uživali zemljišče na svoji strani oz. do krošnje jablane (meja v točki H-G). Do spora v 1996 letu je bilo uživanje mirno. Ker je bil postopek pričet v 1996 letu, to je po nastalem sporu, je treba ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred nastalim sporom. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je v tem delu bilo treba uporabiti določitev meje po zadnji mirni posesti.

Tako nasprotni udeleženec nima prav, ko trdi, da je sodišče določilo mejo po močnejši pravici. Zato tudi predlagane izpovedbe prič A.S. in A.S. ne morejo biti merodajne, saj naj bi po pritožnikovih navedbah izpovedali o uživanju do leta 1983, kar glede na pojasnjeno pravno izhodišče ne more biti relevantno. Pritožba še predlaga zaslišanje bližnje lastnice, J.Š., ki naj bi ji bilo uživanje poznano, vendar ne pojasni, katera relevantna dejstva (glede na izhodišče 136 člena ZNP) naj bi priča potrdila, zato v pritožbi na novo predlagani dokazi ne bi mogli ovreči dokazne ocene sodišča prve stopnje in bi bilo dopolnjevanje dokaznega postopka v predlagani smeri nepotrebno.

V razdalji od točk K-L pa je sodišče glede na opravljeni dokazni postopek sklepalo, da je lahko podlaga določitve meje le pravična ocena, kar tudi predvideva 136. člen ZNP. Ne stranki ne priče niso vedele povedati, kako naj bi ta del zemljišča uživali, kaj šele dokazali močnejšo pravico. Gre za del, ki je zapuščen, stezica neobnavljena, ponekod zabrisana. Sporni del zemljišča je razdelilo na polovico in določilo mejo med točkama K in L. Ker je sodišče po opravljenem dokaznem postopku pravilno in zadostno ugotovilo dejansko stanje in ker ni zagrešilo nobene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (380. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).